inspire.me

»Moj poklic je moj hobi«

Avtor: Natalie Cvikl Postružnik 29. aprila, 2018

Vladimir Rukavina, a.k.a. Gogo, človek s šestico spredaj (pravi z nasmehom), mož, oče in dedek dve leti in pol stare deklice, nekdo, ki ima rad družbo, dobro kapljico, ki rad zapoje, ki je nekoč zelo rad igral košarko, nekdo, ki ima rad svoje mesto Maribor.  Direktor Narodnega doma in Festivala Lent, največjega slovenskega festivala na prostem, za mnogo kontroverzen Mariborčan, ki je skoraj postal bogat (odvetnik). A ga je pot odpeljala v kulturo.

Od kod prihaja tvoj vzdevek Gogo?

Ko sem bil majhen, tako mi je mama pripovedovala; da sem hotel go-go (gor gor) in tako sem postal Gogo. Nekateri mislijo, da mi je ime Gorazd, pa to ne drži (smeh). Kot Goga so me poznali že od malega, tako da to ostajam in mi ustreza, ker na Vladimir sploh ne slišim.

Kaj je bila prelomnica v življenju, ki te je pripeljala v vode kulture in kulturnega menedžmenta?

Nekoč sem igral košarko. Potem sem začel plesati pri folklorni skupini; nekaj časa sem to počel vzporedno. Tako smo igrali košarko na Malti, ki se mi je zdela zelo zanimiva dežela in sem pomislil, kaj pa če bi tukaj plesali. Povsem ‘naključno’ sem imel kontakt z njihovim predsednikom olimpijskega komiteja Borgom (Carm A. Borg je bil predsednik malteškega olimpijskega komiteja v času 1977 do 1989, op. a.), ki mi je dejal: »jutri imate sestanek z ministrico za kulturo Republike Malte Agatho Barbaro.« To je bil tak prvi ‘menedžerski posel’. Z njo sem se namreč dogovoril, da je bila folklorna skupina KUD Študent povabljena na Malto.

Ko sem prišel v Slovenijo, so se mi vsi smejali in mi ni nihče verjel. V tiste čase sega tudi moje prvo nabiranje sponzorskih sredstev, ki sem jih moral zagotoviti, da smo lahko odpotovali. Tako se je začela ta moja – recimo temu – kulturna pot. V tistem obdobju sem košarko obesil na klin, ker so kolena pač terjala svoj davek. Skozi to, da sem urejal turneje KUD Študent, sem se vedno bolj ukvarjal s tem menedžersko. Nato ‘sem bil opažen’ in sem postal tajnik kulturnih organizacij – takrat sem še študiral. Kmalu je prišlo do Folkarta in nekako je to postal moj poklic, čeprav sem vedno mislil, da bom postal odvetnik.

Odvetnik?

Ja. Študiral sem pravo in v Mariboru me je čakala dobra odvetniška pisarna. Strica sem verjetno malo razočaral, ampak delam tisto, kar je bil moj hobi.

Kemija, zavzetost in intuicija

Ali si že od nekdaj vedel, kaj želiš početi v življenju, ali si kaj spreminjal svojo poslovno pot? 

Človek podzavestno hodi v neko smer. Da bi zatrdno vedel, kaj hočem … bolj sem delal stvari intuitivno. Nekatere zadeve, izbire, so me intuitivno privlačile – nekaj, če rečemo temu karma ali kakor koli že. Bili so ‘naključni’ trenutki. Vedno sem na nenavadnih mestih srečal ljudi, ki so usmerili moje življenje na nepričakovan način. Npr. v Kanadi, kjer sem bil na povabilo svojega prijatelja, ki sem ga spoznal na potovanjih s folkloro, sem se udeležil konference, na kateri je predaval dr. James Austin, direktor velikega houstonskega festivala. V svojem predavanju nam je povedal, da – čeprav je filozof – se je odločil početi nekaj, kar mu je obenem tudi hobi. »Za nas, ki smo prisotni tukaj, je naš poklic hobi in zanj smo zelo dobro plačani.« Takrat sem se odločil, da bo kultura oz. organizacija festivalov in dogodkov moj poklic. In to še danes drži, moj poklic je moj hobi, edina razlika je, da v Sloveniji zanj niti približno nismo tako dobro plačani kot v tujini (smeh). Sva pa z Jamesom postala dobra prijatelja!

~ ~ ~

Zavarovalnica Sava je pokrovitelj Festivala Lent že 30 let, od njegovega začetka. Letos s ponosom ponovno postajamo glavni generalni pokrovitelj in tako naše pokroviteljstvo dvigujemo še na višji nivo.

~ ~ ~

Drugo takšno ‘naključje’ se je zgodilo, ko so me – ker sem obvladal tuje jezike – kot predstavnika mesta Maribor poslali na Dansko na srečanje karnevalskih mest. Tam sem spoznal gospo Charlote De Vitt, ki mi je izročila vabilo za udeležbo na konferenci International Festivals and Events Association (IFEA – Mednarodna zveza festivalov in dogodkov) v Rotterdamu. Seveda sem odšel – in tam z veliko žlico zajel festivalsko življenje. Potem sem se zaradi tega doživetja odločil, oditi na šolanje v ZDA … ponovno eno takšno ‘naključje’ … pridobil sem naziv Certified Festival and Event Executive, ki je prestižen naziv in mislim, da je še danes le okrog 200 ljudi s tem certifikatom. Tam sem spoznal svojega bodočega mentorja Bruca F. Skinnerja, takrat predsednika IFEA, s katerim sva kasneje skupaj napisala knjigo Event Sponsorship za založbo Wiley & Sons iz New Yorka.

Sam sem odprt človek in zato sem spoznal veliko ljudi, pri katerih je prišlo do kemije in to me je vedno bolj ‘vleklo’ v poklic, v katerem sem še danes; do zavzetosti in pa tudi do uspehov.

“Maščevanje je izjemno negativno čustvo”

A kljub temu so ti na tvoji poti kar pogosto metali polena pod noge.

Pa tudi kamnov v hrbet. Nekoč mi je nekdo rekel, se ne spomnim točno, kdo: »Seveda ti mečejo kamne v hrbet, če pa hodiš pred njimi.«. To je bila zanimiva prispodoba, ki mi je ostala v spominu. Je pa dobro vedeti, da smo pred 27-imi leti začeli popolnoma iz nič in smo se zato zdeli nenevarni, ko smo ustanovili Narodni dom. Če bi takšno institucijo želel voditi danes in bi Narodni dom bil to, kar je danes, jaz pa bi se prijavljal na razpis od nekod, nek xy, ne bi prišel v izbor.

Mi smo takrat z malim timom zgradili veliko zgodbo. Polena so bila, seveda, vedno, a kje jih pa ni? Mene je motiviralo v ta prelep konec sveta pripeljati čudovite zgodbe in ob tem me je vedno vodila misel o povezovanju. Je kar težko razumeti, da ljudje na povezovanje gledajo drugače, da pozitivizem ni vedno tisti, ki je najvažnejši. No, meni je bil.

A vendarle, katero poleno/kamen je bilo najhujše in kako si “stopil čezenj”?

Zdaj, ko me tole vprašaš, je najboljše to, da ne gojim zamer. Če bi jih, bi kar privrele na dan. A na srečo je človekov um narejen tako, da se tega ne spomni. Moj karakter mi preprečuje, da bi predolgo gojil zamere, ker mislim, da negativna čustva niso dobra. Zdi se mi – pa naj ne bo videti kot samohvala – da relativno hitro pozabim in oprostim. Ko srečam nekoga, ki mi je naredil nekaj slabega, se seveda spomnim, sem pa daleč od tega, da bi bil maščevalen. Že večkrat v življenju se je izkazalo, da je maščevanje res skrajno negativno čustvo.

Kaj je tvoje največje razočaranje in kaj največje veselje (zasebno), ki si ga doživel?

Poslovno mogoče to, da se niso udejanile vse priložnosti, ki smo jih pripravili za EPK (Evropska prestolnica kulture, op.a.) – in spomnimo se, kako veliko vlogo je pri tem odigral Narodni dom – nato pa sem od kulturnikov dobil nož v hrbet v smislu ‘poskrbeli bodo samo zase’ – ta očitek me je resnično zabolel, saj je bil daleč od resnice. To je bilo boleče razočaranje (in tudi šola), ki pa še ne pomeni, da sem drugim kulturnim institucijam in kulturnikom v Mariboru nasploh nehal pomagati.

Veselje pa .. je bilo izjemno veliko, ko sem dobil hčerko, in pa seveda v zadnjem času, ko sem dobil vnukinjo.

Si kdaj pomislil: dovolj imam vsega?

Ja, seveda so bili trenutki, ko sem pomislil ‘pa naj gre vse k vragu’. Ko sem bil mlajši, so me veliko vabili po svetu, a tukaj sem si ustvaril dom, družino. Kar naprej sem tudi poslušal o tej Ameriki, ki pa sem je imel ‘poln kufer’ – študiral sem v ZDA in zame je bila, in je še, Amerika tukaj, v Sloveniji. Nisem želel iti drugam. Moja mati je govorila ‘na svoji zemlji svoj gospodar’ in temu sem sledil in še sledim.

“Mesto izgubljenih priložnosti in moje večne ljubezni”

Kako čutiš Maribor?

Maribor čutim kot mesto, kjer sem bil rojen, kot mesto neizkoriščenih priložnosti, kot mesto, ki ne zna stopiti skupaj (žal). Ali je vzrok temu v tem, o čemer je nekoč pisala Zlata Vokač (v knjigah Marpurgi, Knjiga senc, op.a.), o simbolnem očiščenju, ker smo pregnali Jude iz Maribora … ne vem, včasih se mi zdi, da je to res. Kako si sicer razlagati, da v tako krasnem koncu dežele, s tako krasnimi ljudmi in razširjeno diasporo po svetu, a ti vendarle iz dneva v dan ne uspeva. Zagotovo bo prišel dan, ko bo tudi to prekletstvo padlo z naših ramen in bomo zaživeli.

Kaj je tvoje največje obžalovanje (morda ker nisi šel v tujino)?

Ne, to, da nisem šel v tujino, zagotovo ne. Ko delam rezime svojega življenja, ni veliko stvari, ki bi jih obžaloval. Mogoče bi kakšno stvar naredil malo drugače, morda bi ob kakšnih zadevah z vidika osebnega miru ne rinil z glavo skozi zid tako vztrajno.

Še vedno pa ene stvari zanesljivo ne bi naredil – ne obžalujem, da nikoli nisem šel v politiko, niti na lokalni niti na državni ravni.

Kaj je zmagovalni recept za vodenje kulturne inštitucije?

Predpogoj za to je znanje, nato pa mora biti prisotna strast. To, kar počneš, ti mora biti sveto. Moraš biti dovolj širok, da razumeš marsikaj drugega, kar se dogaja. Vesel sem, da nisem bil ozko specializiran samo za eno stvar, ampak sem prepoznaval kakovost na čim več področjih. Če sem kaj počel, kar si štejem v čast, je, da nisem gledal samo na dobrobit Narodnega doma, ampak sem vedno gledal celoten Maribor in celotno kulturo.

Kako sodeluješ s tvojim timom? Kako se lotite organizacije Festivala Lent?

Mislim, da dobro – verjetno je treba vprašati njih (smeh). Še vedno sem prvi med enakimi, še vedno smo prijatelji in to prijateljstvo nas veže mnogo let, še vedno dobro sodelujemo in še vedno hočejo iti z mano v petek na ‘pir’ – in ko se razjezim, me ‘slišijo’ (smeh). Organizacija Festivala Lent (37 nas je v timu) poteka ves čas. Mi imamo 1700 prireditev letno in ta proces je dolgoročen, odvisen od mnogo dejavnikov in ljudi. In ja, še vedno pregledam celotne aktivnosti in programe …

~ ~ ~

Povabilo na Lent 2018

»Pridite, kot vse kaže, bo Glavni oder spet plaval na Dravi in bo večji, kot je bil kdajkoli doslej. Pa še ena skrivnost nas čaka, a jo bomo lahko odkrili šele po 9. maju,« pravi Gogo. Letos mesto Maribor že šestindvajsetič vstopa v poletje s Festivalom Lent, ki je največji slovenski festival na prostem in eden največjih v Evropi. Nekateri ga opišejo kot lentanje, drugi kot prekratke noči, tretji kot neponovljive trenutke, ki jih je potrebno doživeti in potem varno skriti za spomin še dolgo potem, ko že zdavnaj ugasnejo festivalske luči (vir).

~ ~ ~

Spomnim se besed Jurija Žureja, direktorja Smučarske zveze, na njegovem fb profilu, kjer je zapisal: Spoštovani, prosim, da mi nihče več ne piše, me ne kliče, ne kliče mojih staršev ali kogarkoli drugega za zastonj karte. Brezobraznost, kultura zastonjkarstva in popolno pomanjkanje občutka. …” Kakšne so tvoje izkušnje in kakšno je tvoje mnenje o tem?

Seveda se spomnim teh besed in lahko ga razumem; je pa dejstvo, da sponzorje potrebujemo in če je le mogoče, prisluhnemo njihovim pričakovanjem in zahtevam ter jih poskušamo predvideti, še preden jih izrazijo. Festival Lent namreč ponuja veliko možnosti svojim sponzorjem. Če pogledamo npr. Zavarovalnico Sava, mi je znala prisluhniti pred skoraj četrt stoletja, ko sem bil še mlad in nadobuden fant z visokoletečo idejo, in mi omogočiti uresničitev izvedbe Folkarta. To je bistveno, brez njih tudi Festivala Lent ne bi bilo.

»Moj poklic je moj hobi«