Monika Avsenik: Vsaka medalja ima dve plati

Monika Avsenik: Vsaka medalja ima dve plati

Monika Avsenik: Vsaka medalja ima dve plati

avtor 25. oktobra, 2018

Monika Avsenik, 22-letna vnukinja svetovno znanega Slavka Avsenika, je sproščeno spregovorila o sebi, svoji družini in navdihu za revijo in portal Navdihni.me. Prvi spomini na »glasbo« sežejo – kot hudomušno pove – na sanke. Ne dolgo tega je postala članica vokalnega orkestra Perpetuum Jazzile. Njena priredba pesmi Srečanje – Nesi me, nesi, v teh dneh žanje pohvale, zato ne preseneča, da jo je v svojo kampanjo vključil tudi Lidl Slovenija.

Biti del tako znane družine je lahko ali prekletstvo in ali blagoslov (ali celo oboje). Kako je to pri vas?

Res je. Lahko je oboje in tudi pri nas je to tako. Odvisno je od okoliščin, od družbe, v kateri se znajdeš, od časa … To se je poznalo tako v šoli, kot se tudi v socialnem okolju. Tako je recimo učitelj, ki je bil ponosen na našo glasbo in se je zavedal doprinosa (če lahko tako rečem) dedkove glasbe slovenski kulturi, vedno prijazen in naklonjen, kar je občasno prinašalo tudi kakšne “ugodnosti” in včasih malo boljšo oceno. Je bilo pa seveda tudi obratno. Profesorji, ki so dedkovo glasbo označili kot “govejo glasbo”, ki narod poneumlja, so pa radi malo ponagajali. A to so bile res izjeme. Takšna odobravanja/neodobravanja so bila prisotna tudi pri vrstnikih. Večino časa sem izjemno ponosna na svojo družino in priimek, pridejo pa tudi trenutki, ko si rečem: ”Joj, ko bi prihajala iz bolj “običajne” družine in bi se pisala drugače ter se ne bi obremenjevala s priimkom.” Tako da, kot pravijo … Vsaka medalja ima dve plati.

Ali se spomnite, katero pesem ste zapeli kot prvo? Pravijo, da otroci iz glasbenih družin prej zapojejo ali zaigrajo na kak inštrument, kot spregovorijo – ali to drži tudi za vas?

To drži tudi zame. Doma imamo posnetek s smučanja, ko sem sedela na sankah in glasno jokala. Res lahko sama zase rečem, da sem se grozno drla in kdorkoli je slišal ta posnetek, se je začel smejati, kakšni zvoki so to. Ampak k sreči je mami v meni prepoznala pevko in rekla v kamero: “Monika poje.” (smeh). Iz tega se še danes hecamo. Čisto prve pesmi se ne spomnim. Spomnim pa se, da je bil moj prvi javni solo nastop v 3. razredu, ko sem pri šolskem otroškem zborčku zapela solo 1. kitico skladbe Memories iz mjuzikla Cats.

Kako usklajujete zasebno in poklicno življenje – je to sploh (lahko) ločeno?

Usklajevanje vseh obveznosti vzame kar veliko časa in energije. Do sedaj sem še kar uspešno usklajevala tako faks, kot vaje s Perpetuumom, kot tudi druge vaje in obveznosti. Če me vse to, kar počnem, ne bi veselilo, se ne bi dalo. Tako pa rada počnem, kar počnem, in zato še kar uspešno usklajujem vse skupaj.

Kateri dogodek v otroštvu se vam je usidral v spomin – in zakaj?

Joj, kateri trenutek naj si sedaj izberem … Veliko je nekih usidranih spominov, tako dobrih kot slabih. Družina mi veliko pomeni, zato bom izpostavila spomin, ki bo verjetno res večen. Vseh 5 otrok nas je obiskovalo glasbeno šolo, oče je izjemen kitarist, mami pa je tudi igrala klavir, ko je bila majhna. No, enkrat nam je pa le uspelo, da smo vsi, vseh sedem, skupaj nastopili. Ob zaključku 4. razreda smo tako na šolski proslavi nastopili z dvema skladbama. Ena je bila očetova, Počitnice, ki nas je popeljala v začetek poletnih počitnic, druga pa je bila delno moja skladba, Pesem mojih sanj. Delno zato, ker je bil moj motiv, oče pa mi je pomagal oblikovati motiv v pesem in naredil aranžma ter demo. Tako smo bili pravi mini družinski orkester. Oče na solo kitari, Sašo na bobnih, Aleš na saksofonu, mami in sestra Nataša na klavirju, jaz sem pela, najmlajši Primož pa je pri petih letih ‘raztural’ na percussion-ih.

Katera pesem je vaša najljubša in zakaj?

Glasba spodbuja toliko različnih čustev in občutkov … Ne morem reči, da imam svojo najljubšo pesem. Glasbo doživljam zelo čustveno. Ali me spravi še v bolj žalostno razpoloženje ali pa mi nariše nasmeh na obraz in me razvedri. Pri nekaterih pesmih me bolj prevzame besedilo, spet pri drugih sama melodija. Zelo rada poslušam raznoliko glasbo in moj glasbeni “okus” se stalno nekoliko spreminja. Včasih sem poslušala bolj stare pop/rock hite, jazz standarde, potem sem imela obdobje bolj komercialne glasbe, nato sem odkrila čar domače glasbe, potem tudi malo bolj country stil … Rada raziskujem in odkrivam kvalitetno staro glasbo, potem nove ‘komade’, ki so manj “popularni”, skratka glasbo, ki je ne slišiš pogosto na radijih, saj se le te hitro naveličam. Kot se pogojeno s časom, okoljem in družbo spreminja moj okus za glasbo, tako se spreminja tudi “najljubša pesem”. Glede na različna razpoloženja, različne situacije, s katerimi se srečujem v življenju, imam vedno neko pesem, ki mi v tistem trenutku najbolj ‘paše’ in si jo bolj pogosto zavrtim. Včasih je to malo ”nevarno”, ker se jo potem lahko ‘naposlušam’ in s časom celo naveličam.

Kaj vas je pritegnilo k sodelovanju z Lidlom Slovenija? 

Njihovo povabilo me je zelo presenetilo in razveselilo. Rada odkrivam in pridobivam nove izkušnje, sploh na glasbenem področju, ker menim, da se z vsakega koncerta/nastopa/snemanja/vaje/sodelovanja naučiš kaj novega, spoznaš nove ljudi. Tako je bilo tudi pri sodelovanju z Lidlom. Njihova ideja mi je bila všeč, kot mi je tudi njihova kampanja. Spoznala sem veliko novih ljudi, s katerimi upam, da bom lahko še kdaj sodelovala.

In za konec: kaj je vaš navdih?

Moj navdih? Glasba sama. Spremlja moj vsak dan, lepša mi dneve, lajša mi težke trenutke, me razveseljuje, polni me. Enostavno si ne predstavljam življenja brez glasbe.

Revijo in portal Navdihni.me izdaja in ureja Insights d. o. o.


Fotografije: Mediaspeed, Studio Majhenič, Nejc Heberle

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.