odkrij.me

Dovoljeno ji je delati to, kar čuti in želi

avtor Petra Leskovšek Lasetzky 21. oktobra, 2020

Pravijo, da je najlepše darilo, ki ga podarimo svojim otrokom to, da jim dovolimo biti to, kar so. To pomeni, da jih podpiramo v smeri, v katero si želijo iti v življenju, hkrati pa jim pomagamo razvijati marljiv, pošten in velikodušen značaj. Z Jernejem verjameva v to in tako tudi delujeva.

Že kot otrok sem rada poučevala in ustvarjala. Takrat zgolj igrače in za svojo dušo, na list papirja in na stene v svoji otroški sobici. V času srednje šole sem pričela z nudenjem učne pomoči deklici, takrat stari dobrih 8 let. Vse do njenega dopolnjenega 18. leta me je obiskovala dvakrat v tednu. Dotaknili sva se prav vseh predmetov – od matematike, slovenščine, angleščine do narave in družbe … Ves ta čas sem zelo rada priskočila na pomoč tudi pri organizaciji različnih dogodkov – od praznovanja rojstnih dni svojih najdražjih do pogostitev v službi …

Sem tradicionalna mama

Ko sem postala mama, pa se je ob vsem tem pojavila tudi strast po obuditvi, iger ob katerih sem odraščala skupaj s prijatelji in sošolci, na otroškem igrišču ob naši večstanovanjski stavbi.

Zase pravim, da sem ena izmed tistih bolj »tradicionalnih« mamic. Najina prvorojenka Jerneja je namreč rasla ob Vidku in njegovi srajčici, ob Muci Copatarici pa ob Jelki z velikim rumenim dežnikom. Rasla je ob deklici Bogdanki, katere škarjice so rezale kar same, pa ob sinički, ki je »sedla gor na drobno vejico in tako prav veselo zapela cici cici do.« Rasla je oz. še zmeraj raste tudi ob preskakovanju gumitvista in kolebnice, pa ob igri »punce, punce ven«. Tudi družabne igre so del našega vsakdana in seveda ustvarjanje – iz papirja, testa, plastelina …

Bil je božični čas … ko smo začeli

Jerneja je tista, ki še sedaj, pri svojih 9 letih, želi vedno znova in znova slišati zgodbo o tem, kako je bila v ustvarjanje vpeta že kot otroček v trebuščku. Bil je december. Tisti praznični čas, čas voščil in praznovanja adventa. Do velikega, edinstvenega dogodka – poroda so me ločili le še dobri trije meseci. Dobro počutje je botrovalo k temu, da je lahko mami, medtem ko je Jerneja v trebuščku veselo migala, tako kot vsako leto poprej, ustvarjala voščilnice in spletala venčke. Pri Jernejinih dobrih 9-ih mesecih naslednjega decembra, pa je pri vsem tem že bila prisotna tudi fizično. Takrat je sicer vse pripomočke bolj kot ne le odnašala na drugo stran sobice in stanovanja, medtem ko se je plazila po tleh, a najpomembneje je to, da je bila prisotna. In ta zgodba nas zmeraj vse tako razvedri.

Zmeraj ji je dovoljeno delati to, kar čuti in želi. Pa naj gre za ustvarjanje z vodenimi barvami, ali za šivanje, ali izrezovanje papirja. Sredi svoje sobice. Na tleh.

Igre mojega otroštva, mojih staršev in starih staršev so me navdihnile k Razvedrilku

Če torej dobro razmislim, se je Razvedrilko začel razvijati že v mojem otroštvu. Vsa ta dobra tri desetletja je pridno rastel in se razvijal in se leta 2016 nato le odločil za en tak velik korak – pokazati se svetu in delovati v dobro širše družbe. Ja, tako je – Razvedrilko podpira igre, stare več desetletij. Za ta namen, za ohranitev teh iger, smo v 2018 izdali priročnik z naslovom An ban pet podgan. V njem je zbranih kar 51 iger, ki smo jih igrali nekoč in ki so jih v svojem otroštvu igrali naši starši, babice in dedki. Med njimi najdemo tudi kar 10 različnih načinov preskakovanja vsem poznane elastike – gumitvista in številne druge.

Zelo rad pa Razvedrilko nudi tudi učno pomoč in s pomočjo skrbno izdelanega prav posebnega programa, s poudarkom na stiku z naravo in živalmi, na Kmetiji Markovo skupaj s prijateljico Mio razveseljuje otroke na njihov rojstni dan. Razvedrilka pa najverjetneje večina najbolje pozna po t. i. talnih igrah.

Črke na steni, črke v igri

Jerneja je tisti glavni »krivec« za to in verjamem, da bo »usodo« Razvedrilka v prihodnje krojila tudi naša dojenčica Valentina. Sta namreč moj velik navdih.

Beležili smo leto 2013, ko sva z Jernejem takrat še ne dvoletni Jerneji na steno sobice, nekje v njeni višini, prilepila plakat, na katerem so bile zapisane velike tiskane črke slovenske abecede. Pod vsako črko pa je bila izrisana tudi sličica, ki se je začela na posamezno črko.

Prvih nekaj dni je vsebino na njem kar pogosto opazovala, nato pa ji kar nekaj mesecev sploh ni bil zanimiv.

Kljub temu sva ga obdržala. Pri svojih treh letih se je zanimanje zanj ponovno vrnilo. V takšni meri, da je pri treh letih in pol že znala povedati abecedo, kasneje napisati že krajša imena kot so ATA, EVA, OTO, MAMA … in kmalu za tem tudi svoje ime.

Vse to se je pravzaprav naučila s pomočjo vizualizacije, z opazovanjem, povsem spontano, med igro. Neprisiljeno.

Molila sem. Velikokrat. Za moč.

Leto 2015 je bilo nato za nas precej tragično. Izgubili smo našo drago Evico. Padla sem v brezno obupa, žalosti, jeze … in v njem tavala več kot eno leto. Hudo je, presneto hudo … ko se otroku, ki je ob tebi, kar naenkrat več ne znaš in ne zmoreš iskreno nasmejati, hudo je, ko imaš občutek, da je življenje kar obstalo, pa pravzaprav ni. Teče dalje, z njim pa vse družinske obveznosti, služba … Nekako moraš naprej, pa čeprav ne gre.

Molila sem. Velikokrat. Za moč. Za nasmeh. Za občutek ljubezni.

Molitev je bila po določenem času nekako le uslišana in s trdim delom na sebi se mi je življenje pričelo kar naenkrat »obračati na glavo.« Tiščanja v prsih ni bilo več, občutek krivde je postajal manjši. Nekega dne sem se ponovno nasmehnila. Tako naravno in iskreno. Veliko ljudi je iz našega življenja odšlo in spoznali smo precej novih. In v vsem tem času sprememb se je »rodil« tudi Razvedrilko.

Naj bo to darilo tudi za druge otroke!

Jernej je bil nekega jesenskega dne tisti, ki me je pregovoril v to, da sva vstopila v Upravno enoto in na VEM točki uredila vse potrebno za zagon podjetja. Bil je tako pogumen, jaz pa tako zelo polna najrazličnejših emocij. A sem si kljub temu želela enako kot on.

Jerneja je s pomočjo vizualizacije, ob igri, povsem spontano usvojila črke. Zakaj ne bi česa podobnega ponudila tudi drugim otrokom? V obliki ilustracij in poučnih vsebin na zunanjih in notranjih talnih površinah. Pa sem najprej nekaj tega ustvarila kar na otroškem igrišču pred našo večstanovanjsko stavbo. Takrat sicer z manj kvalitetnimi barvami, kot jih pri svojem delu uporabljam sedaj, z nič izkušnjami, le ob Jernejevi podpori in ljubezni, ki jo čutim do tega početja. In tako se je vse skupaj pričelo. Razvedrilko je pričel pisati svojo zgodbo in upam, da jo bo še dolgo.

V zadnjih štirih letih je s talnimi igrami in najrazličnejšimi poučnimi vsebinami razveselil že na tisoče otrok po vsej Sloveniji. Ustvarja tako na zunanjih kot na notranjih površinah in živi svoje poslanstvo.

Neprisiljeno razvijamo motoriko naših otrok

Otrokom s tem omogoča razvoj motoričnih sposobnosti, ravnotežja, koordinacije, kondicije, odrivne moči, samozavesti … in učenja poštevanke, merskih enot, nepravilnih glagolov … na povsem zabaven način, v gibanju, ob igri. Tako neprisiljeno, na povsem prijeten način.

Pri svojem delu uporabljam le najkakovostnejše materiale in barve. Igre na zunanjih površinah so izrisane ročno. So unikat. Sam način nanosa barve je tak, da igram omogoča večletno obstojnost (10 let in več). Pri izrisu motorične poti k sodelovanju povabim tudi otroke …

Zelo rada ustvarjam. Rada sem Razvedrilko. Ob vsakem izrisu, ob vsakem projektu pa ob sebi čutim našo zlato Evico. Brez nje Razvedrilka najbrž ne bi bilo. Ali pač. Kdo ve.

Hvaležna za priložnost in ljubezen

Zavedam se tega, kar imam. Zavedam se tega kar počnem. In neizmerno hvaležna sem. In neizmerno si želim, da ta sreča in veselje, da ta ljubezen in priložnosti trajajo tudi v prihodnje.

Imam še mnogo želja. Mnogo ciljev. In komaj čakam, da jih uresničim.

Eden izmed teh se je dogodil in uresničil v preteklih dneh – Razvedrilkovih talnih iger na zunanjih površinah si je zaželela tudi Osnovna šola Leona Štuklja Maribor. In to na prav poseben način. Izrazili so namreč željo, da bi pri samem nastajanju iger sodelovali tudi učenci! Nad idejo sem bila navdušena … kaj bo še prišlo, kaj vse bomo še ustvarili?