Na prvo mesto sem si drznila postaviti sebe

Na prvo mesto sem si drznila postaviti sebe

Na prvo mesto sem si drznila postaviti sebe

by 28. maj, 2019

Od nekdaj sem si želela imeti otroke. Postati in biti mama. Odkar se spomnim … Ko sem dobila prvo mesečno perilo in mi je mami rekla »postajaš ženska …«, sem v mislih že povezala: »ženska – mama…«. Tako je ponavljajoče igralo v moji glavi, ko sem se vrtela na vrtiljaku pred blokom. Deklica, ki bo vsak čas ženska in nato mama. Ravno v tem času je bil predsednik ZDA Ronald Reagan in v Etiopiji je divjalo obsedeno stanje … otroci so umirali od lakote … in jaz sem jokala. Jaz, deklica, ki je že skorajda ženska in ki bo nekoč imela svoje otroke.

Situacija me je tako prizadela, da sem ponoči sanjala, kako vlečem v puščavo lesene gajbice in jih postavljam eno na drugo, zatem zlezem nanje in  v solzah prepričujem predsednika te svetovne velesile, da naj za božjo voljo nahrani uboge otroke. Zbudila sem se vsa tresoča in objokana … Jaz ne bi nikoli dovolila, da trpijo. Jaz ne bom nikoli dovolila, da trpijo. Vse do fakultete sem pogosto sanjala, kako jih rešujem, nekatere iz deroče vode, nekatere pred prepadom, z nekaterimi se igram, druge učim, …

In v meni je iz neznanih razlogov začel rasti strah, da o otrocih morda sanjam zato, ker jih sama ne bom mogla imeti. Neracionalno ali ne, vedela sem, da moram najti nekakšen stik z njimi …

In začela sem poučevati angleščino – vodila sem tečaje in pri tem nadvse uživala. Zanimivo, sanje, ki so me do takrat pogosto spremljale, so se končale. Morda le niso imele takega simbolnega pomena, kot sem mislila, morda je bilo vse, kar sem iskala, kar sem potrebovala, le bližina otrok, da lahko z njimi ustvarjam, da zanje delam nekaj koristnega, lepega … Kar bo osrečevalo mene in izpolnjevalo njih.

Moja velika želja po otrocih

In prišel je čas, ko sem začela razmišljati o svoji družini, o svojih otrocih. Strah, da jih ne bom mogla imeti, se je še kdaj pa kdaj prikradel, a se hitro razblinil. Želja po mladi družinici je bila močnejša.

Prva nosečnost. Mama bom. Jaz, nekoč deklica z vrtiljaka, ki je v sebi razvijala žensko, je kar na enkrat postala ženska, ki v sebi nosi otroka. Povedali so mi, da bo deček in da bo velik. S precej fizičnega napora sem ga spravila na svet in v trenutku, ko si mi ga položili lepega in zdravega na srce, sem se zavedla: mama sem. To je tisto, kar sem si najbolj želela. In potem se je pred mojimi očmi začelo temniti. Na trenutke sem videla bele postave, kako hitijo sem in tja, in zatem, kako pošljejo očeta prvorojenca ven iz porodne sobe … Vedela sem, da je nekaj narobe … z mano … in že me ni bilo več. Zadnja misel je bila: Saj bo vse bo OK.

Krvavim … pa otrok?

Ko sem odprla oči, so mi povedali, da sem izgubila zelo veliko krvi in da je bila potrebna transfuzija … Pa moj otrok, kje je? Otrok je krasen in čudovit. In to je bilo vse, kar je bilo zame v tistem trenutku pomembno. On je dobro. Zato bomo vsi dobro. Tri tedne sem živela kot v pravljici. Bila sem mama, 24 ur na dan, dan in noč. Nič mi ni bilo težko, kaj šele pretežko.

Po dopolnjenem tretjem tednu se mi je ulila kri po nogah … Vse bo OK, samo brez panike … Krvavitev se ni ustavila in ponovno me je obdala tema. In spet sem odprla oči. In spet so mi povedali, da sem izgubila precej krvi. Ampak, da bo z mano vse dobro, naj ne skrbim. Ni me skrbelo zame, saj sem bila vendarle mamica prekrasnemu sinu. Vse je OK.

Da so le drugi srečni

Življenje je teklo naprej in še vedno sem bila najraje mama. Kot da drugega nisem rabila – moj dom je bil v moji materinskosti. In v tem, da so bili vsi okoli mene srečni in zadovoljni.

Pri štirih letih je bratec dobil sestrico. Nosečnost je potekala brez težav, tik pred porodom pa so me še enkrat vprašali, kako je potekal prvi … Spomini … Nisem bila zaskrbljena…. Saj bo vse OK.

Moja deklica se je rodila zdrava, prelepa, jaz pa sem ponovno zakrvavela, tokrat še močneje. Ponovi vajo … Še znaš, Doris? Spet tema, spet transfuzija in nato spet luči, okrog mene obrazi in na meni vreča ledu. Ampak moja deklica je zdrava in to je vse kar šteje. Zame nikar ne rabite skrbeti. Jaz bom OK. Spet.

In sva odšli domov. Drugič mama. Pravljica … Ko so minili trije tedni, me je prešinilo: Se bo ponovilo? Ni se. Kako mi je odleglo… Vse je OK.

Nazaj v bolnišnici

Ko je deklica dopolnila šest tednov, sem z njo obiskala sodelavce … Sedela je v lupinci, se navihano kremžljala,  vsi so jo občudovali, med mojimi nogami pa je začelo teči … Kri … Ne že spet!!! Kot bi nekdo v meni odprl pipo … Bodi mirna, Doris. Vse bo OK. Na tiho sem se zaupala najdražji sodelavki in se sama odpeljala v porodnišnico. Mirno sem sedla na klop pred ordinacijo in jo podojila. Za vsak slučaj, če je potem ne bom mogla … Na drugi strani je sedela mlada nosečnica, ki ni mogla umakniti pogleda z mene.

Potrkala sem na vrata in umirjeno rekla: »Krvavim. Me lahko vzamete naprej?« »Gospa, vi kar mirno sedite, takoj bomo z vami.« »Ampak, veste, jaz res precej krvavim…« Nisem želela ustvarjati panike … Nisem želela, da se mlada nosečnica prestraši … V tistem je k meni že uspela priti moja prijateljica, da je prevzela mojo dojenčico, dokler ni prišel njen očka. Poljubila sem jo na lička in znova potrkala na vrata. Takrat mi je sestra ob odprtih vratih dejala: »Kar dajte hlačke dol …« Kot bi pljusknilo iz mene … Le zakaj ni zaprla vrat … Vse bo OK.

Kaj če se tokrat ne zbudim?

Zavladala je splošna panika. Slišati je bilo skorajda kričanje: »Kaj pa delate, saj nam bo še izkrvavela …?!« Žila v maternici je divjala in na ultrazvoku bučala kot Sočine brzice … Spet se mi je začela prikazovati tema in ko so me peljali v operacijsko sobo, me je zadelo: »Kaj, če se tokrat ne zbudim? Kaj, če tokrat ne bo vse OK?« In solze so mi spolzele po licih … Prvič. Strah. Kaj pa jaz? Kaj če jaz tokrat ne bom OK? Kaj, če me ne bo več …? Anesteziologinja mi je obrisala solze, me pogledala v oči in rekla: »Vse bo dobro. Brez skrbi.« In že me je do konca objela tema.

Iz narkoze sem se prebujala v smehu in izgovarjala ime … Klicala sem svojo hči … Rekli so, da je to  redko. Očitno je bila moja želja, da se prebudim, izjemno močna. Vse bo OK. Spet.

Moje telo je bilo izčrpano. Noč sva prespali na oddelku z nedonošenčki. Ob meni moja šest tednov stara dojenčica je bila videti kot velikan v primerjavi z novorojenčki v tisti sobi. Samo, da je ona dobro. Vso noč sem jokala. Ni pravice. Stokrat bi šla še čez vse te krvavitve, čez vse, kar je prestalo moje telo, samo da bi bil moj otrok v redu …

Vse bo OK. Vse je OK.

Pred odpustom me je obiskal zdravnik in me vprašal, če sem naravna rdečelaska … Sem, a so se mi z leti lasje spremenili … Nadaljeval je: »Tole bo slišati zelo nenavadno … Veste, ne vemo, kaj točno je narobe z vašo maternico, vemo pa, da je bila pred sodobno medicino večina nosečnic, ki so ob porodu izkrvavele do smrti, rdečelask…« Oh, rdečelaske, vedno moramo biti nekaj posebnega, sem se skušala pošaliti … Odkrito mi je povedal, da je moja maternica tako ranjena, da verjetno nikoli več ne bom mogla zanositi, da, če slučajno bom, se plod ne bo obdržal, a če se slučajno bi, bi bila nevarnost izkrvavitve ob porodu zelo velika. Nežno me je pogledal: »Pazite nase.«

Prišlo je za mano. Vse. Zavedanje, da bi bila moja zgodba v nekem drugem času verjetno zelo tragična … Zavedanje, da imam srečo, da sem štirikrat preživela potencialne izkrvavitve … In zavedanje, da nikoli več ne bom rodila … Ampak, saj bo vse bo OK. Saj sem že mama. To je to. To sem si želela. Vse je OK.

Nič od tega takrat nisem dojela, vse, kar sem videla, je bil samo moj otrok in želja, da grem domov. Vse bo OK.

Mojstrica v zanikanju sebe

A življenje je teklo svojo pot in mi v vsej svoji nepredvidljivosti in barvitosti večkrat spodmaknilo tla, da sem se opotekla ob nekaj, kar je spominjalo na mojo lastno bit. Moje telo je kar nekaj časa potrebovalo, da si opomore. Nisem si znala, še manj hotela vzeti čas zanj. Čas zase. Ves čas sem bila v pogonu, ves čas sem v vseh svojih vlogah dajala vse od sebe. Svoj maksimum. A telo me je nekje iz globine sililo, da si postavim vprašanje, ki ga sploh nisem poznala, kaj šele odgovor nanj.

Otroka sta rasla in vse več časa sem imela … Ste mislili, da bom napisala zase, kajne? Sama s sabo se še vedno nisem ukvarjala. Vsaj ne način, kot bi se morala … Vsaj ne način, ki je bil dejansko moja dolžnost. Ker imamo samo eno bit in zanjo imamo tako pravico kot dolžnost skrbeti. Nisem znala, nisem niti vedela, da se moram. Nisem je več poznala.

Pomembno mi je bilo samo to, da so srečni in zadovoljni vsi ob in okoli mene. Če so bili oni, sem bila tudi jaz. Začarana v tej vsakdanjosti nisem uvidela, da ni vse OK. Da – jaz v resnici nisem OK.

Tudi drugi tega niso opazili, saj sem bila mojstrica v zanikanju same sebe. Če sem si verjela jaz, so mi tudi drugi. Tako preprosto …

Bolela me je duša

Takrat ni zbolela moja maternica, temveč moj žolčnik. Pa so  mi ga dali ven. Saj ni problem – z narkozo sva si bili že na ti… Vse bo OK. Še enkrat. To »zrihtamo« in gremo naprej.

Čez nekaj dni mi je umrla babica. Bolečine, ki sem jih čutila ob joku, so mi trgale srce in hkrati parale trebuh, ki je še vedno čutil posledice operativnega posega. A tokrat me ni le fizično bolelo moje telo, bolela me je duša. Nekje globoko mi je zastajal dih, da mi je krčevito zvijalo telo. Takrat sem si prvič na glas postavila vprašanje: Kaj se dogaja s tabo? Kaj si ti, Doris? Kam si šla? Tišina … Nisem poznala odgovora. Pregloboko vase sem poniknila. Vse le ni bilo OK.

Kočno prebudim žensko v sebi

Življenje mi je še huje spodmaknilo tla, a tokrat se nisem borila za to, da se prebudim iz narkoze in odidem v moj vsakdan, temveč zato, da najdem sebe, da prebudim žensko v meni. Žensko, ki je samo sebe preskočila, žensko, ki si je tako zelo želela biti mama, da ni znala biti tudi samo ženska. Če je sploh še kje …

Sčasoma sem jo našla. Na stežaj sem ji odprla duri in jo spustila na plano. Popolnoma jo je zavrtelo in poneslo tja, kjer do takrat še ni bila. Kdaj sem jo zaklenila, ne vem. Zakaj, še manj. Ni je pač bilo. Ni bila pomembna. Sploh ni bila pomembna. Kakšna napaka. Še kako je ženska bit pomembna. Brez nje nas namreč ni. Ona nas dela posebne, močne, nepremagljive … Kako sem lahko nanjo pozabila? Kako sem to dovolila? Vse le ni bilo OK.

Začne se boj z občutkom krivde

Bila sem osvobojena in hkrati razparana. Sprejela sem namreč najtežjo odločitev v življenju – postavila sem sebe na prvo mesto – in se v istem trenutku zavedla, da se zame začenja najhujši boj doslej. Boj z občutkom krivde. Ženska v meni se je namreč znova zaljubila. Poti nazaj ni bilo več.

Zamajala sem svet kot sem ga poznala, kot sem ga gradila, a ves čas sem čutila, da delam prav.  Da grem tja, kamor moram. Na pot, ki me bo pripeljala nazaj k sebi, kjer bom lahko združila žensko in mamo v eno. In da bosta obe srečni.

Oh, ta občutek krivde … Kako me je bičal, me lomil, podiral na tla… In vsakič znova sem vstala. Ker sem se začela zavedati, da le ni vse OK in da tudi ne bo, če jaz sama ne bom. Če ne bom čutila, da sem pomembna tudi jaz. Sama zase. Sama sebi. Nič več ne bo OK, če ne bom do sebe kot ženske odgovorna. To si dolgujem. To si zaslužim.  Živim (tudi) zaradi sebe.

Spet ljubim in sem ljubljena

Odšla sem na pot, da ostanem mama in postanem spet ženska. Še zdaleč ni bilo lahko. Je bilo pa vredno. Ker ženska v meni spet ljubi in je ljubljena. Danes nimam samo dveh otrok, temveč štiri. Moja družina ni klasična družina, je lepa, sestavljena družina. In moje srce, ki je sprva mislilo, da se bo razpočilo od ljubezni do lastnih otrok, se je ob drugih dveh le še razgibalo in ponosno zvalovilo …

Moja ljubezen do otrok zaradi ljubezni do mene kot ženske ni čisto nič prikrajšana, še vedno je brezmejna, a ob njej strmo narašča tudi ljubezen do ženske v meni.  Zaradi nje sem močnejša in bolj srečna. Zaradi nje sem postala odgovornejša in pozornejša tudi do svojega telesa. Zaradi nje se spet poslušam in slišim. Zaradi nje zdaj tudi čutim, da bo vse OK.

Doris Kukovičič za Navdihni.me by Insights d.o.o. s Čaro

 

Doris Kukovičič vodi področje odnosov z javnostmi v enem od slovenskih podjetij; v razširjeni družini ima štiri otroke, ki so že najstniki; rada ustvarja in obožuje gibanje, še posebej v naravi, s psičko Čaro; vsak dan, ki je predihan s polnimi pljuči in obarvan s kreativnostjo, je zanjo popoln. Doris prav 26. maja praznuje rojstni dan in to je njeno darilo dvema Ženskama – sami sebi in svoji hčeri (ki ga praznuje dva dni za tem – 28. maja).

 

 

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: osebni arhiv

No Comments so far

Jump into a conversation

No Comments Yet!

You can be the one to start a conversation.

<