Plemenska skupnost

Plemenska skupnost avtor 15. maj, 2017 0 komentarjev

Zame je energija ljudi svèta. Izjemno veliko pozornosti sem namenila povezovanju kolektiva. Začeli smo s procesom kuhanja drug za drugega. Tako smo drug drugega spoznali preko hrane, ki je osnovni most za poglobljene delovne odnose. Ideje lebdijo nad vsemi nami, sposobnost je, da jih ljudje znamo udejanjiti, zato sem vedno odprta do novih idej, drznih, najbolj podpiram tiste ideje, ki povezujejo skupnost.

Naprej me žene vizija velike zgodbe. Na vprašanje zakaj sem takšna, kot sem, bi lahko odgovorila, da je moj odnos do dela vedno usmerjen k akciji, delovanju, proaktivnosti, zavzetosti in nikakor ne k jamranju ter iskanju izgovorov, da se neke stvar ne realizira. Nimam rada jamranja, da se nič ne da, da se nič ne zmore. Verjamem v velike zgodbe povezovanj ter podpornega delovanja. Lahko bi rekli, da sem idealistka, sama rečem, da sem vizionarka.

Vedno znova vidim v vsakem od sodelavcev dobro kvaliteto in ravno temu dajem prednost, ki jo skupaj razvijamo. Ne izpostavljam pomanjkljivosti zaposlenih, ampak tisto v čemer blestijo. Ko na vrata trka neuspeh, krepim moč, da nam lahko skupaj uspe, da je povezovanje in vzajemna podpora osnova dobrega kolektiva. Takrat tudi neuspeh ne diši več po neuspehu, ampak je bolj spodbuda k nadaljnjemu uspehu – tudi ko imamo slabe dneve, ko smo v stresu,  brez sodb in pametovanj korakamo naprej.

Večkrat si zamislim, da smo pleme, kjer vsak član plemena dobi svoje mesto v skupnosti, zato spodbujam, da smo tudi v delovnem okolju to, kar v resnici smo, da nimamo mask, da izražamo svoje mnenje, da konstruktivno kritiziramo, da znamo pohvaliti. Predvsem pa težim k temu, da se na delovnem mestu dobro počutimo. Seveda je kup izzivov, ki prihajajo, a trdna skupnost vedno zna izločiti plevel in zalije pravo cvetje. Zaposlenim  dovolim, da me spoznajo v globino, da nisem odmaknjena direktorica, da so moja vrata vedno odprta ter da me razumejo kot reševalko izzivov, ki nam prihajajo naproti. Ne maram strahovladja, ne maram vzvišenosti, ne maram prevzetnosti. Želim si kolektiva, kjer smo altruistični, podporni drug drugemu in predvsem, da gremo zjutraj radi v službo, zato ker je tam doma tudi sprejetost vseh nas.

Moja energija je večkrat ogledalo, sem odsev. Poskušam biti blaga in nežna, je pa res, da so me sodelavci označili tudi že za »control freaka«, kar si štejem kot pohvalo, saj verjamem, da je možno zgraditi velike zgodbe, če smo pazljivi na podrobnosti. Skratka, biti direktorica zame pomeni gradnja skupnosti, kjer javni zavod razprostira svoje roke podpore različnim deležnikom, ki soustvarjajo naše mesto. V zaposlenih na MKC Maribor je moč, skupaj zmoremo deliti več in več. Osveščanje tega v mojem kolektivu je moja naloga. In človeškost.

Maja Malus Azhdari je direktorica MKC Maribor, javnega zavoda Mestne občine Maribor, ki deluje na področju mladine in kulture od leta 1993 in na področju mladinskega turizma od leta 2011 naprej. Je strastna dokumentaristka in rada pleše. Kot sociologinja si prizadeva k razvoju soodgovorne skupnosti.

 


Fotografije: Dejan Bulut

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.