Gabrijela Ela Krumpak je prava legenda Rogaške Slatine, pa ne samo zaradi naziva Slat’ska legenda, ki ga je dobila letos poleti. Leta 1919 rojena dvojčica po horoskopu pravi, da ko se nekaj odloči, gre do konca in pri tem ne popušča. Bila je prva ženska v Rogaški Slatini z vozniškim izpitom in s svojim avtom. Bila je lastnica priznanega frizerskega salona Ela, ki ga je skupaj z možem ustanovila pri rosnih 21-ih letih in v katerega so zahajali tudi pomembni gostje, kot sta na primer jugoslovanski princ Đorđe Karađorđević ali iranski šah Reza Pahlavi. Bila je povabljena na vse takratne velike gala plese v mestu in rada je potovala po svetu. A njeno življenje nista zaznamovala samo blišč in sijaj. Pri 12 letih je ostala brez očeta, kasneje v tragičnih okoliščinah izgubila dva moža, med vojno preživela štiri mesece mučnega ujetništva v celjskem Starem piskru. A se je po vsakem udarcu usode pobrala in ne glede na vse ohranila močno voljo do življenja.
Čeprav je 99-letna Gabrijela trenutno na invalidskem vozičku, ker si je poleti poškodovala kolk in po operaciji na desno nogo še ne sme stopiti, je to ne ustavi, da ne bi vsakega obiskovalca pobrala, če bi šla lahko malo naokoli. Kamorkoli, samo da je akcija!
Za akcijo je bila že od malega. V Brežicah, kjer se je rodila, je najbolj uživala v plavanju ter telovadbi in tako je že pri osmih letih v telovadnem društvu Sokol začela plavanja učiti tudi druge otroke. Morate vedeti, da je bil to čas, ko je zelo malo ljudi znalo plavati! In prav v tem društvu je spoznala Čeha Josipa Holya, zobozdravnika, ki je imel frizerski salon v Brežicah in v Rogaški Slatini. Povabil jo je, da postane njegova vajenka in tako si je pri petnajstih letih izbrala poklic, ki ga ni nikoli obžalovala.
Frizerka bom!
Začela je delati v frizerskem salonu in tam je spoznala tudi svojega bodočega moža Antona Kamenška. Ko sem Gabrijelo povprašala, kako se je začela njuna ljubezenska zgodba, je povedala: »Ko sem bila zadnje leto vajenka, sva midva že malo hodila v kino. On je bil namreč tudi frizer pri Holyu. Enkrat pa je, preden sva šla v kino, od prijateljice izvedel, da imam boleče krče zaradi ženske bolezni (op. menstruacije). In je šel v trgovino, ki je bila takrat že zaprta ter jih prepričal, da so mu prodali termofor in segreli vodo. Ko mi je potem v kino prinesel topel termofor, je dokončno našel pot do mojega srca.«
~ ~ ~
Učinkovito proti barantanju
»Židje so bili znani, da so vedno želeli barantati pri plačilu. Zato smo njim že vnaprej povedali 50 odstotkov višjo ceno, kot so jo imeli ostali. Samo tako smo bili na koncu vsi zadovoljni. Oni so dobili svoje barantanje, mi pa plačilo storitve po ceniku.«
~ ~ ~
Z Antonom sta se potem poročila in kmalu, še pred vojno, odprla svoj frizerski salon Ela. Gabrijela je priznala, da jo je bilo strah, ker je bila otvoritev salona draga, samo frizerska oprema je bila vredna toliko kot ena hiša! Ampak na srečo jima je finančno in z nasveti pomagal Gabrijelin stric, ki je bil sodni svetnik in brez svojih otrok. Ker sta bila oba z možem pridna in sta veliko delala, jima je šlo dobro. Malo pa sta imela tudi sreče. Gabrijela je namreč že kot vajenka pokazala nadarjenost za friziranje, zato jo je njen bivši šef Holy, ko je še delala pri njem, na veliko promoviral. Ne samo ustno, tudi v kinu se je vrtela reklama, ki je vabila na friziranje k priznani frizerki Eli … Tako si je Gabrijela že v času vajeništva pridobila sloves, s tem pa tudi veliko strank.
»V času svojega življenja je izučila preko šestdeset frizerjev, najbolj pa je bila vesela, ko se je za frizerja izučil tudi sin Tonček.«
Takrat je bila Rogaška Slatina namreč sila imenitno zdraviliško mesto, kamor je zahajalo veliko turistov iz različnih držav. »Največ je bilo Madžarov, Židov, Avstrijcev in Italijanov,« se spominja Gabrijela, »in bili so tako nobel, da so se nekateri prišli sfrizirat dvakrat na dan,« še doda. Ker so bile stranke v glavnem tujci, se je hitro naučila tudi jezikov. Nemško je že od začetka govorila dobro, kar sproti pa se je naučila še madžarsko, italijansko in angleško.
Družinska tragedija
Potem je prišla vojna in veliko stvari obrnila na glavo. V času vojne je Gabrijela rodila dva otroka, leta 1941 sina Tončka, tri leta kasneje pa hči Elčo. Nobel stranke v salonu so zamenjali vojaki, a vsaj delo je bilo zagotovljeno. Dokler se ni zgodila družinska tragedija. Oba zakonca Kamenšek so odpeljali fašistični okupatorji. Gabrijela je bila štiri mesece zaprta v Starem piskru v Celju, Anton pa je bil tako dolgo zasliševan in tako močno pretepen, da se je v strahu, da bi zaradi mučenja koga izdal, med fašističnim zaslišanjem vrgel skozi okno in se ubil. To se je zgodilo samo dober mesec pred koncem vojne.
Takrat je bilo zelo hudo. Gabrijela je ostala sama z dvema majhnima otrokoma in prav zaradi njiju je zbrala moč, da je nadaljevala posel, ki sta ga začela z možem. Frizerski salon je preselila na zdraviliško promenado in zaposlila devet frizerjev. »To je bila velika skrb,« se spominja. »Morala sem poskrbeti za denar, za sobe zaposlenih, za frizersko opremo, frizerske uniforme, hrano …«. Ves čas se je veliko izobraževala v Sloveniji in v tujini, svoje znanje pa je vedno rada prenašala tudi na svoje vajence in zaposlene. V času svojega življenja je izučila prek šestdeset frizerjev, najbolj pa je bila vesela, ko se je za frizerski poklic odločil tudi sin Tonček. Tudi on je bil nadarjen, bil je zmagovalec marsikaterega frizerskega tekmovanja in prav on je kasneje prevzel družinski posel.
Gala plesi in poročni zaplet
V frizerski salon Ela so prihajali tudi znani ljudje, kot sta na primer iranski šah Reza Pahlavi ali jugoslovanski princ Đorđe Karađorđević. Slednji je v Rogaško Slatino hodil vsako leto in vsako leto obiskal tudi Gabrijelo. Zelo je namreč cenil njeno delo. To je bil čas razcveta Rogaške Slatine, ko so prirejali veliko imenitnih gala plesov, na katere pa so bili povabljeni samo izbranci. Gabrijela je bila med njimi. Na plese je rada hodila, ker je vedno rada plesala, se lepo uredila in se zabavala, mi je povedala.
~ ~ ~
Kdo se je polulal?
»Ko sem hodila na plese, so me enkrat silili piti, jaz pa tega nisem marala. In tako sem vino skrivaj zlivala na tla in cel večer poslušala, kako so možu govorili, koliko lahko spijem. Na koncu večera je natakar soseda ob meni zvlekel stran in ga obtožil, da se je polulal pod mizo. Jaz sem bila tiho in sem možu šele na poti domov priznala, kaj sem naredila. On pa je komentiral. “Saj ne morem verjeti, tako dober Vermouth je bil, ti si ga pa stran zlivala!”«.
~ ~ ~
Na enem od teh zdraviliških plesov je začela preskakovati tudi iskrica med njo in domačinom Jožetom Krumpakom, pilotom Inex Adrie, njenim drugim bodočim možem. »Jože je bil sin Krumpakovih, ki so mi po tragediji prvega moža veliko pomagali in mi stali ob strani, zato sva se poznala. Na plesu se je med nama začelo iskriti, ampak bolj zares je iskrica preskočila, ko sva se srečala v Nemčiji, kjer je bil on na študentski izmenjavi, jaz pa na frizerskem izobraževanju,« pove Gabrijela.
A preden je Jože zasnubil Gabrijelo, se je najprej pomenil z njenima otrokoma. Ko je dobil njuno odobritev, je Gabrijeli, s katero sta na skupni poletni dopust na Hvar prihajala z različnih strani, naročil, naj pripravi vse dokumente za poroko. Ko sta se znašla na Hvarskem poročnem uradu, pa se je zgodil mini zaplet. Matičarki ni bilo všeč, da je Jože na poroko prišel v srajci in kratkih hlačah, zato je prosila sodelavca, da mu posodi svoj suknjič. Šele potem sta se lahko poročila. »Jaz sem mu potem večkrat rekla, da je bil ob poroki tako ubogi, da si je moral še suknjič sposoditi,« z navihanim glasom Gabrijela zaključi pripovedovanje njune poročne štorije.
Letalska nesreča
Njun zakon je bil srečen. Uživala sta vsak v svojem poklicu, veliko sta potovala, z Dixijem – avtom, ki ga je Jože sestavil iz dveh avtomobilov – sta recimo prepotovala celo Nemčijo, rada sta tudi kartala. »Velikokrat sva bila tako glasna, da se naju je slišalo do sosednje hiše. Jaz sem rada pogoljufala, veste, potem pa sva se malo kregala okoli tega, ker sva bila oba tekmovalna,« se Gabrijela nasmeje ob spominu.
Po petih letih zakona sta dobila še eno darilo, hčerko Sašo in življenje je bilo lepo. Dokler se spet ni prekinilo. Leta 1976 je Gabrijela drugič postala vdova. Jože je umrl v letalski nesreči, ko sta se nad Zagrebom zaradi usodne napake kontrolorja poletov zaleteli dve letali. Spet se je morala pobrati in spet so bili otroci tisti, ki so ji pomagali preboleti še eno izgubo velike ljubezni.
V starosti pod Pegazovim okriljem
Danes še vedno zelo urejena Gabrijela, ki ima 3 otroke, 5 vnukov, 7 pravnukov in 2 prapravnuka, že osmo leto živi v Pegazovem domu za starostnike. Tudi za to potezo, kot za vse v življenju, se je odločila sama. Ko je ugotovila, da ne more več dovolj skrbno skrbeti za hišo in da ne more več obdelovati svojega vrta. Delo na vrtu je namreč imela izredno rada. Poleg potovanj – bila je v Alžiriji, Kanadi, Ameriki, Franciji, Italiji, Španiji, Nemčiji … –, lovljenja rib, kolesarjenja in smučanja. Nazadnje si je smučanja po nekaj letih pavze zaželela pri 83 letih in čeprav je bilo domače strah, kako bo, je smuči obvladala in je že po prvem spustu mimogrede začela učiti otroke, kako morajo iti varno na vlečnico.
Ko se je preselila v Pegazov dom, kjer je po besedah hčerke zacvetela, se je udeleževala vsega – telovadbe, pevskih vaj, ustvarjalnih delavnic, aktivnosti za krepitev spomina, predavanj, piknikov. In ko je pred leti dom obiskal takratni predsednik Danilo Türk, so mu za darilo izbrali prav Gabrijelino sliko. Ona pa mu je brez vnaprejšnje priprave naredila govor. Si mislim, da ne čisto navadnega …
»Rada sem v domu, ker me vsi poznajo, me imajo radi in me vedno vprašajo za kakšne nasvete,« življenje v tretjem življenjskem obdobju pokomentira Gabrijela. In iskreno zaključi: »Ampak najbolj sem vesela, kadar me kdo odpelje kam ven, ker sem rada na zraku in imam rada, da se kaj dogaja.«
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o.
Fotografije: osebni arhiv Gabrijele Ele Krumpak
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.