Zame je eden izmed najbolj čarobnih krajev na svetu južni konec otoka Cresa na Hrvaškem. Polotok imenujejo Punta križa in največji kraj na tem delu je vasica z enakim imenom, ki ima pozimi največ 35 prebivalcev. A poleti je tam več kakor 4.000 turistov na letnem oddihu.
V zalivu Jadrišćica je majhen zaselek z imenom Pogana. Pozimi je popolnoma prazen, a poleti vse vrvi od turistov. Tam je tudi odlična gostilnica Pogana. Z njene terase je mogoče skočiti v morje.
Nekega večera ob koncu poletja sva z gostilničarjem Zlatkom sedela za mizo v kotu terase, ki stoji ob hladilni omari za sladoled. Čeprav bi morda pomislili, da je to najbolj hladen kot, bi se krepko zmotili. Znotraj omare je res skoraj “ledeno”, a zunaj je kompresor, ki ustvarja toploto, da je notranjost primerno hladna in se sladoled ne stopi. Ker pri tem ta “reč” tudi brni, je miza vedno prosta, saj se je gostje prav zato izogibajo. Ima pa to prednost, ker se od tukaj vidi vsa terasa in oba vhoda v gostilno ter v kuhinjo, pa še po zalivu proti odprtemu morju.
Tudi tisto poletje sva pila rdeče vino pomešano z vodo. “Bevanda” ji pravijo tukaj v Dalmaciji. Zlatko je kadil cigarete in pripovedovala sva si zgodbe.

Vasica Pogana v zalivu Jadrišćica (Punta križa) na južnem delu otoka Cresa, Hrvaška
»Saj! Živali so pogosto pametnejše od svojih gospodarjev,« sem rekel in čez trenutek ali dva dodal:
»Za pse to še posebej velja!«
»Prav imaš!« je pokimal Zlatko. »Sem poznal nekaj psov, ki so po inteligenci prekašali svojega gospodarja. Po pameti ne, saj smo navsezadnje ljudje pametnejši od živali. Ampak …«
Kimal sem:
»Res je, ljudje smo včasih bolj neumni … Oh, spomnim se zanimive dogodivščine, ki jo je doživel moj oče. Takrat sem imel osem ali devet let in sem na koncu tudi sam sodeloval v njej. To je bilo takrat, ko je gostilno vodil Toni.«
»Ja, saj sem odkupil lokal od njega!« je rekel Zlatko.
»Saj vem … No, da ti povem vso štorijo!«
»Pa daj!«
Štorija
Tisto poletje sta si dva mlada Nemca, menda sta bila na sveže poročena, v Zadru izposodila majhno jadrnico in se nanjo vkrcala skupaj s psom. Mislim, da je bil koker španijel ali kaj podobnega. Saj ne vem čisto prav! A o jadranju, morju, plovbi in še o čem nista imela prav nobenega pojma. Danes jima brez izpita barke sploh ne bi zaupali. A takrat je to šlo, da sta le plačala z markami.

Gostilnica Pogana – s terase lahko skočimo kar v morje
Potem sta se veselo vozila gor in dol med otoki. Na motor jasno, saj jadrati niti slučajno nista znala. A sčasoma jima je zmanjkalo vode, hrane in goriva. Nekako po sreči, morda so jima pomagali še morski tokovi, veter in valovi, sta se uspela privezati na obalo na vzhodni strani otoka Cresa, nekaj nižje od zaliva Ul. Tja, saj veš, tudi ribiči redkeje zaidejo, kaj šele turisti.
Kar nekaj časa sta čakala, da pripluje kdo mimo in ju reši njunega “brodolomstva”. Ko je bila vročina prehuda, sta se s psom izkrcala na obalo, da se zaklonita v senci dreves na obali. Takoj, ko sta psa spustila z vrvice, jo je ta ucvrl nekam v gosto grmovje. Sploh se ni ozrl, ko sta ga klicala. Končno sta obupala in se sprijaznila z mislijo, da psa nikoli več ne bosta videla. Ampak nista si upala za njim. Občutek odgovornosti za jadrnico jima je preprečeval, da bi se oddaljila od nje. Ampak ves dan ni nihče priplul mimo. Žejna in lačna sta spet odšla na jadrnico in na njej prespala.
Ne pozabimo, pripovedujem zgodbo …
Prekinila me je Zlatkova vnukinja, ki je prinesla novo rundo bevande. Malo sem si osvežil grlo s pijačo in nadaljeval z zgodbo.
Rešitelji končno prispejo
Tudi naslednji dan ni bilo nikogar mimo. Si predstavljaš? Vroč popoldan, hladna noč in nato znova dolg, peklensko vroč dan na žgočem soncu! Le nizka drevesa na obali so dajala nekaj sence.
Pod večer pa sta Miro in moj oče le priplula tam mimo. Še Mirov brat Ive je bil z njima. Da vržejo mreže, ker v tistem koncu že dolgo niso lovili rib. Tam na obali sta jima dve postavi obupno mahali in kričali.
»Gremo pogledat, kaj se dogaja?« je vprašal Miro, ki je bil na premcu čolna.
»Seveda, morda sta nasedla,« je rekel Ive.
»Prav!« je rekel moj oče, ki je krmaril čoln. Obrnili so čoln na obalo.
Oče, ki je dobro znal nemško, je kaj hitro zvedel, kaj se jima je zgodilo in je prevajal ribičema.
»Saj bi lahko jadrala,« je pripomnil Miro.
»Lahko bi,« je rekel moj oče, »vendar imata o morju in o jadranju toliko pojma kot tvoje ovce.« Potem se je obrnil k “brodolomcema” in ju vprašal, zakaj nista šla do vasi, saj so se od tam videle strehe hiš na vrhu hriba. Mladi Nemec je rekel:
»Saj sva jih videla, a si nisva upala tja. Nikjer ni poti!«
»Tako bedastih turistov še nisem srečal,« je rekel Ive.
»Zato jima bomo reševanje zaračunali,« je rekel Miro in zmignil z rameni.
Hude živali

Na otokih Cres in Lošinj živi macaklin, ki sodi v družino gekonov. Je zaščitena vrsta. Obstajata hišni in zidni macaklin. Hišni macaklin se ponoči hitro vzpenja po zidu in tudi po stropu, kjer lovi insekte in nočne metulje-vešče. Oglaša se z glasnim kreketanjem, ko kliče samice ali se bori z ostalimi samci.
Ko so privezali jadrnico na ribiški čoln in hoteli odpluti, je začelo dekle stokati, da ni nikjer njunega Fifija. Sicer psu ni bilo tako ime, ampak oče je vsem rekel Fifi, če jim ni vedel imena. Da jo pomirijo, je oče šel na obalo in klical psa. A ni ga bilo od nikoder. Tako so vseeno odpluli okrog polotoka do gostilne. Mladi par je bil tako sestradan, da je na vsak način želeli najprej v gostilno.
Čez dobro uro so pristali. A še preden so jadrnico in ribiški čoln privezali na pomol pred gostilno, sta že skočila na obalo. Pustila sta vse za seboj in že naročevala pijačo in hrano.
Kdo ju pričaka v gostilni?
»He, he, si morem misliti, kako sta bila lačna in žejna!« se je nasmejal Zlatko.
»Ampak, kaj misliš, kdo je bil, tam, v gostilni?« sem vprašal. Zlatko je zmignil z rameni. Nadaljeval sem:
»Njun pes! Že skoraj dva dni se je motal gostom pod nogami. Ljudje so ga božali, hranili in napojili. Tudi sam sem se igral s tem psom.
‘Ja, čigav pa si ti? Tako luštkan pesek. Prijazen si, kajne da?’
Čakal je na svoja gospodarja. Še danes mi ni jasno, kako je prišel tja, saj je po kopnem vsaj kakšnih deset kilometrov, in kako je vedel, da ju bodo pripeljali prav sem,« sem zaključil pripoved.
Ko sem končal, je Zlatko pokimal, otresel pepel s cigarete, se presedel na stolu in rekel:
»Dobra zgodba. Ampak … moja o dveh oranžnih mačkah je še boljša.«
»Oranžnih?« sem presenečeno vprašal.
NASLEDNJIČ: DVE ORANŽNI MAČKI
Foto: Andrej Ivanuša
Spletni portal Navdihni.me izdaja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d. o. o.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.