ni me.je

Ni potrebno, da greste čez moj pekel

by Barbka Špruk in Urška Krišelj Grubar 2. aprila, 2018

Ni potrebno, da greste čez pekel, skozi katerega sem šla sama. Moja boleča izkušnja se je preobrazila v  vir moje moči. Ker sem tako izbrala. To je stvar izbire. To je stvar odločitve. Postala je smisel in poslanstvo, da preprečim, da bi ljudje tako trpeli kot sem jaz. To je moje poslanstvo. Moj klic. Moja zgodba, ki jo delim z vami. Več kot dvajsetkrat sem bila hospitalizirana v psihiatrični bolnišnici – v »hotelu« Polje, potem pa sem se na koncu leta 2008 odločila vzeti življenje v svoje roke.

Moje otroštvo je bilo zelo lepo. Rada sem hodila v osnovno šolo v Komendi, kjer sem uživala v krogu sošolcev in sošolk. Bila sem sprejeta in nasmejana. Doma sem z manjše kmetije, kjer je bilo šest otrok. Živahna, morebiti celo preveč za okolje, v katerem sem se rodila, semje ves čas odraščanja dobivala kazni. Težko me je bilo spraviti v red. Zdaj vem, da je bil moj odprti duh premočan za tradicionalno kmečko okolje, ki mi je sicer nekaj časa nudilo varnost, toda nekega dne, ko sem deklica odrasla v žensko, ne več. Imela sem svoje želje.

Začetek peklenske poti

Vpisala sem se na srednjo aranžersko. In tako se je začela moja kalvarija, kjer sem doživela osebni polom. Bila sem tarča posmeha sošolcev in sošolk, ker sem bila preprosta, motil jih je moj gorenjski dialekt, križ za vratom … Domačim in prijateljem si o svoji stiski nisem upala govoriti, bilo me je sram, ker so me poznali kot veselo in trdno. V najstniških letih sem, kot številni mladostniki, prišla v konflikt še s starši. Počasi je šlo vse navzdol. Križ hudega psihičnega nasilja v srednji šoli je terjal svoje. Zlomila sem se. Skrivala sem to bolečino, ker me je bilo tako sram, da se ne da povedati. Ko sem končala srednjo šolo, sem se povsem zaprla v domačo hišo, nisem si upala niti stopiti ven, saj sem se bala srečati sošolke in sošolce, ki so me zbadali. Nisem bila sprejeta, še huje, bila sem ustrahovana, zasmehovana in vsak dan v šoli je bil kot nočna mora. 

Doma so rekli zdrži, v šoli me niso jemali resno kljub mojim izpovedim, da mi je hudo. In sem tiho trpela. Ob koncih tedna  sem imela družbo iz svoje vasi, tam sem bila lahko vesela in nasmejana, a kako trpim med tednom, niso vedeli niti prijatelji. Šolo seme naredila celo s prav dobrim uspehom. In ko je prišel zadnji dan šolanja, je bil zadnji, ki sem ga preživela v Ljubljani. Nikoli več se nisem želela vrniti. Ljubljana je postala sinonim za mučenje in v velikem ovinku sem se ji dolga leta izogibala. Želela sem si dobiti službo. In jo našla, ves čas sem upala, da me bodo nekje zaposlili za nedoločen čas, pa bom rešena. Službo sem dobila, a so me po nekaj mesecih odpustili. Takrat se je prava nočna mora šele začela..

Po večkratnih poskusih samomora med zdravljenjem s psihiatričnimi zdravili in nekaj letih neuspešnega zdravljenja (od leta 2002 do 2008), sem sama stopila na pot življenja, se spopadla z depresijo in opustila psihiatrična zdravila, ki so me omamljala ter pohabljala moj um in telo. Še mnogo let čutim posledice jemanja teh zdravil, škodljive posledice za moje telo pa so tudi čisto izmerljive in jih specialisti sami vidijo in jih povezujejo s stranskimi učinki teh zdravil. Več kot deset psihiatrov mi je v petih minutah napisalo diagnoze, kot so bipolarna motnja – manična depresija, mejna osebnost, neopredeljena motnja, shizoafektivna motnja in še kaj. Življenje, kot sem ga živela pod vplivom zdravil, ni bilo življenje.

Praksa –  prisilni privezi v 21. stoletju za osebe v hudi osebni stiski

Pri prvi hospitalizaciji v »hotelu«  Polje so me prisilili v jemanje psihiatričnih zdravil; vedno bolj so me omamljala in me potisnila v peklenski krog, iz katerega je izredno težko izstopiti.  S pogovori so mi še najbolj pomagali so-pacienti, največ pa domači, predvsem mami in njena velika ljubezen. Ugotovila sem, da psihiatri nimajo dovolj znanja, da znajo le pisati recepte in kaznovati, že samo, če si na primer prehitro govoril ali hodil. Bog ne daj, da si bil dobre volje, so te že napadli s kapljicami haldol, po katerih ne čutiš rok in nog. Nehumano. Nečloveško zdravljenje, ki vodi človeka v prepad. Bili smo kot piščanci na tekočem traku. Žal. Kdor je zvozil trak, je preživel. Kdor ga ni, je pač umrl. Žalostno, a resnično.

»Lepo, da ljudem odpirate oči. Zaspani so od preveč tablet!« 

S »soborci« smo se družili, prepuščeni smo bili drug drugemu, dejansko smo se »zdravili« med seboj, dokler ni prišla usodna ura, ko je sestra zavpila: »Gremo v vrsto!« Bila sem šokirana, nisem vedela, čemu zdravila, saj sem prišla prostovoljno, zato sem jih avtomatsko in vljudno odklonila. Ker sem jih zavrnila, so se fizično spravili name medicinski tehniki in sestre ter me dobesedno kot prašiča vlekli v drugo sobo in me za roke in noge privezali z jermeni na posteljo. Jokala sem in kričala, a nič ni pomagalo. Privezana sem bila vsaj tri dni, samo zato, ker nisem hotela vzeti tabletk. Hvala bogu so me so-pacienti skrivaj obiskovali in me prosili, naj se ne upiram, sicer bo še huje.

Pod vplivom psihiatričnih zdravil mi je začel odpovedovati spomin, dobila sem hude glavobole, imela sem tudi pogoste in močne samomorilne misli, večkrat sem tudi poskušala narediti samomor na različne načine, tresle so se mi  roke, nisem mogla odvajati, oči mi je obračalo navzgor. Takrat je prišel trenutek za korenito spremembo, za odločitev – oditi domov.

Moja rešitev – delo

V domači oskrbi sem se počasi začela odvajati od predpisanih tablet, ki so mi v teh letih naredile ogromno škode. Brez podpore mame, očeta, sester in brata me danes ne bi bilo več … Hvaležna sem posebno mami, ki me je leta 2008 na lastno pest vzela iz psihiatrične bolnišnice, vzela bolniško zame in je bila ob meni 24 ur, da sem se lahko postavila na noge. Od takrat je minilo že več kot osem let, a vsak dan, ki ga preživim brez zdravil, je zame darilo. Delo mi je pomagalo preživeti. Hvaležna sem očetu in mami, ki sta me navadila delati. Moj prvi moto: »Delo, delo in še enkrat delo. Ker si z delom krepiš telo in duha. Red, disciplina in urniki.«

Eden pomembnih motov, ki se jih držim, je tudi ta: »Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo naš današnji pogled nanjo.« To sem dosegla z najrazličnejšimi terapevtskimi sredstvi, predvsem z branjem knjig, kot so Življenje je tvoje Louise L. Hay, Transurfing realnosti Vadima Zelanda, Prebujenje v srečo Joeja Vitala, Zdravilni kodeks, dr. Alex Loyda in dr. Bena Johnsona. Sama sem s knjigami poiskala vzrok svojih težav, zato sem danes spet zdrava. Vzrok težav na tak način pomagam iskati tudi svojim strankam.

Vsak dan si pošiljam pozitivne afirmacije. Veliko se gibljem na svežem zraku, grem v družbo, komaj čakam, da grem v Komendo k staršem, sestram, bratoma na obisk, tam me pričakata tudi nečaka, ki mi dajeta ogromno energije in veselja … pišem v dnevnik in – rišem, rišem … Ustvarjanje je rešitev duše. Ključna pa je vera, da sem v dobrih rokah.

»V svoji nevednosti in zaupanju v zdravstvo sem morala izkusiti – žal vse drži! Hvala, Barbka!«

Zavedam se, da številnim s svojo izkušnjo dajem upanje, da bodo nekega dne tudi sami zmogli brez škodljivih zdravil in uničujočih stranskih učinkov. Hkrati pa vam polagam na srce, da tega ne počnite sami doma, ampak prosite za sodelovanje svojega psihiatra ali drugo strokovno osebje, ki jim zaupate. Moj boj ni boj proti psihiatrom, moj boj je boj za človeško in hkrati strokovno obravnavo ljudi kot sem jaz, ljudi z raznimi duševnimi stiskami in motnjami.  Vem, da vam lahko uspe, ker je uspelo tudi meni, vendar vam sporočam, da se moramo zavedati, da je čisto vsak med nami posebno in neponovljivo bitje in da nekaj, kar je pomagalo meni, mogoče vam ne bo, toda vseeno je vredno vsaj poskusiti.

Sekam naravnost proti sistemu

Kadar svetujem ljudem, imam občutek, kot bi bila priključena na neki drugi vir. Vem, da nisem sama. Vame prihaja vesoljno znanje, ki mi je dano, da črpam iz tega vira. Čutim višjo podporo za svoje delovanje, zato vztrajam. Zavedam se, da je teren spolzek, ker je moj nasprotnik utečen sistem in medicinska/farmacevtska doktrina, a zaupam. Verjamem, da me čuva nadangel Mihael. Za mano ni nobene organizacije. Sama sem s tistimi, ki me podpirajo in so danes z mojo pomočjo spet zdravi. In kako bi lahko uspela, če ne bi bilo podpore? Ne bi mogla.

Danes sem samostojna, uspešna, zdrava, srečna, zadovoljna, ženska, ki ljubi in je ljubljena. Označujejo me pogum, neomajen optimizem in izostren čut za sočloveka.

Naj vsi tisti, ki obiskujejo psihiatre, preberejo knjigo psihiatra Williama Glasserja Psihiatrija je lahko zelo nevarna za vaše duševno zdravje. In pogledajo dokumentarec Psihiatrična zdravila so lahko bolj nevarna, kot si vi lahko mislite. In vam bo vse jasno. V svojem osveščanju nisem sama v tem svetu.

Reševati življenja

Na mojo veliko žalost poznam kar nekaj primerov, ko so ljudje pod vplivi antidepresivov storili samomor. Nekaj teh ljudi sem osebno poznala. Svojci pokojnih so pretreseni, ker niso opazili, da so psihiatrična zdravila lahko zelo nevarna, večina žal ne prebira opozoril o stranskih učinkih zdravil. Zato se mi zdi tako pomembno, da bi o boleznih duha več odprto govorili brez predsodkov in jih ne bi odrivali stran, ker bi tako lahko reševali življenja. Ljudje, ki zbolijo na umu, so občutljivi, rahločutni, navadno zelo inteligentni, vidijo in zaznavajo stvari, ki jih večina še ne, lahko bi rekli, da imajo višje razvito zavest, ki pa jih v mnogo primerih veliko stane. Trpijo za tesnobo in številnimi stiskami, ki jih pahnejo v obup. To, da zvečer težko zaspijo, še ni najhujše. Temne misli, ki se naselijo vanje, naredijo največ škode. O tem si ne upajo javno govoriti, kar jih pahne še globlje. To je tako kot bi jedel burek. Sirov, seveda.  Poješ, predelaš in potem gre iz tebe.

Ves čas se zahvaljujem

In ves čas se zahvaljujem. Nič se mi ne zdi samoumevno. Nič ni podarjeno, vse je prigarano. Zaupam, da s tem, ko se razgaljam pred javnostjo in pripovedujem svojo zgodbo v medijih, na delavnicah, posameznikom, ki so moje redne stranke, delam dobro. Ljudje me pogosto sprašujejo, ali me ni nič sram, da kar javno povem, kakšne težave sem imela. Slovenci smo vzgajani, da je to nekaj sramotnega in te nekateri izobčijo. A ni me sram, prav nasprotno, razgaljenje je vir novih moči, kakršne poznajo tisti, ki so že pred menoj na glas spregovorili o svoji stiski.

Fotografije: osebni arhiv in Mateja Potočnik.