ni me.je

Sanje postanejo realnost. Treking po Himalaji

by dr. Danijela Brečko 24. avgusta, 2018

Deset let sem sanjala o trekingu po Himalaji in za 50. rojstni dan sem si ga podarila – letos sem z  možem Janijem in s sinom odpotovala v Kathmandu, glavno mesto Nepala, kjer je bila naša izhodiščna točka do Everest Base Campa. Iz vsakega potovanja se vrneš bogatejši in predvsem bolj moder. Svoja opažanja, doživljanja in čutenja  iz 12-dnevne poti po neskončnosti sem strnila v sedem spoznanj, ki jih z veseljem delim s celim svetom.

1. Vsi smo eno! To mi je postalo kristalno jasno, ko smo se stiskali v krogu ob topli peči v hotelu, medtem ko je zunaj stiskalo 15 ali več stopinj pod ničlo in pustili, da so naše misli ukrojile večer.  Vsi smo iz enega vira, vsi imamo svoje sanje, vsi svoje križe in težave, vsi svoja hrepenenja in smo tako tesno povezani ter soodvisni med seboj, da zna biti na trenutke boleče, a hkrati tudi odrešujoče, ko spoznaš, da nikoli nisi zares sam, vedno izbrana duša čuti s teboj.

2. Pot je pomembnejša kot cilj! Cilj resda določa pot in dobro je, da ga imaš, toda na koncu spoznaš, da je pot veliko bolj osrečujoča in predvsem poučna kot sam cilj. Čeravno sem zelo ciljno  usmerjena, sem na poti spoznavala, da je cilj le sredstvo za izbiro poti. Pot pa je tvoja vseživljenjska učiteljica in izbiraš jo sam v odvisnosti od tega, kar moraš okrepiti in česar se moraš naučiti. Vedno je pač več poti, ki vodijo do cilja.

3. Vodenje je skrb za druge. Načeloma to vemo vsi, toda zakaj potem na fotografijah o vodenju še vedno prikazujemo vodjo na čelu ekipe, nekoga, ki gre pred drugimi in mu drugi sledijo.  Na trekingu je bilo ravno obratno. Prakash, naš vodič, je vselej hodil za zadnjim členom naše ekipe, kdorkoli je to že bil. In to je pravo vodenje. Vodja je lahko le toliko dober, kot je dober zadnji člen v timu.

4. Tvoje misli postanejo tvoja dejanja in tvoja dejanja postanejo tvoja usoda. Če misliš, da ne zmoreš, ali pa če misliš, da zmoreš, oboje je pravilno. Razlika je le v dejanju ter rezultatu. Ko je pot postajala zahtevnejša, sem se nemalokrat zalotila v razmišljanju”Kaj za vraga pa je meni tega treba”. Tej misli je zelo hitro sledilo samopomilovanje in  miselna drža, da jaz vednar tega ne zmorem”… Kadar sem se ujela v takšno razmišljanje, sem se ugriznila v ustnico, s pogledom objela svoje najbližnje in si  včasih celo na glas dejala: “To pa že zmorem”.  Glasno ali tiho ponavljanje pomaga, da se beseda spremeni v misel, shrani v nezavedno in spremeni v dejanje … in potem vse zmoreš.

5. Verjemi in zaupaj, da se bo zgodilo najboljše zate. Zadnji dan poti nazaj proti Lukli je začelo deževati, kar je pomenilo tudi precej veliko tveganje, da bo letališče v Lukli zaprto. Prakash me je na poti večkrat opozoril, naj hodim po levi strani budisitičnih obeležij z molitvenimi kamni, ker to prinaša srečo. Z veseljem sem ga ubogala z mislijo na to, da bomo  pravočasno poleteli iz Lukle proti Kathmanduju.  Kakšno uro pred Luklo pa me je prehitel pohodnik, ki me je drzno vprašal: “Le kako bomo  ob tem vremenu prišli v Luklo. Kakšen je vas načrt?“. “Hmm, mi bomo v Luklo že jutri poleteli z avionom,” sem odvrnila. Pohodnik, ki se niti predstavil ni, se je le rahlo cinično nasmehnil in odhitel naprej. Ta dogodek me je še dodatno spodbudil, da sem v mislih projecirala jutrišnji dan in kako letimo iz Lukle, kljub trenutno slabemu vremenu. In res smo, ker nas je v Kathmanduju že čakala Nima.

6. Vedno te obdajajo ljudje, ki jih trenutno potrebuješ. Srečanja z budistično nuno Nimo nisem načrtovala v naprej. Se je pač zgodilo, ker se je moralo zgoditi. Nima me je zgolj v enem dnevu ogromno naučila; od pogajanj v kathmandujskih trgovinah, načina razmišljanja in delovanja v Nepalu, političnih vezi s sosednjimi državami kot tudi do skritih globin budistične filozofije. Za to bi naš šolski sistem potreboval vsaj dve leti, če ne več J. Potem pa so me presenetili še “njeni otroci”, 26 osirotelih otrok, za katere je skrbela dan in noč.  Srečanje z njimi mi je obudilo vero v to, da se splača boriti za dobro, čeravno jih tolikokrat dobiš po glavi. In ravno to sem tisti hip najbolj potrebovala.

7. Ne verjemi v usodo, raje ustvarjaj svojo prihodnost. Kathmandu in celoten Nepal kar kliče po tem, da bi se predal v roke raznim gurujem, vračem in vedeževalcem, ki jih je polno povsod naokrog in ti za majhen denar kot za šalo “preberejo” tvojo prihodnost. Precej ljudi se je trlo okrog njih, mene pa je dobesedno polil pot po obrazu. Le kdo si drzne kreirati prihodnost drugih?  Nimi sem tako na glas zaupala: “I don’t like to know my future, I would like to create it.”.

~ ~ ~

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o.

Sanje postanejo realnost. Treking po Himalaji