srž za.me

Nicole z otroki okoli sveta v 90-ih dneh

avtor Tadej Peric 15. oktobra, 2021

Iz serije Pogovarjamo se  …  »z družino, ki je izbrala počasno popotovanje«.

No, ne gre ravno za 90 dni in tudi ne za pot okoli sveta. Gre pa za intervju s posebno družino; družino, ki se je odločila živeti nekonvencionalno življenje, živeti svojo pot, pod svojimi pogoji … vsaj za določen čas. V tem intervjuju se preko Nicole povezujem s svojimi koreninami. Ta neverjetna ženska je neposredno povezana z menoj po starih starših; moj dedek in njena babica sta bila brat in sestra. Nicole je leta 2006 odpotovala v Nepal in se zaljubila v to deželo. Leta 2009 si je vzela dopust in se odločila, da bo to njen prvi postanek. Ni vedela, da se bo zaljubila v domačina in na koncu večino svojega leta preživela v Katmanduju ter se tam tudi poročila. Nicole in Ritesh sta se srečala na sprehodu po poti Annapurna v Himalaji. Njuni hčerki sta Bowie (7) in Frankie (6), njihov uradni dom pa Avstralija, a na nek način se njihove duše počutijo doma po vsem svetu.

Ta družina se je odločila za “počasno družinsko potovanje” za daljše časovno obdobje. Njihovo poslanstvo je nabiranje dragocenih trenutkov in izjemnih izkušenj, kar se jim zdi mnogo pomembneje kakor kopičenje materialnih stvari. Družina, ki se je odločila za počasno družinsko potovanje, je obiskala neverjetne dele sveta in svoje otroke izpostavila različnim kulturam, pokrajinam in doživljanju sveta.

Dolgo neuresničena želja po otroku v nama prebudi veselje do potovanj

»Ideja, da bi preživeli leto v potovanju po svetu, je prišla, preden sva postala starša. Obupano sva si želela postati roditelja, pa se to kar nekaj časa ni uresničilo. Ko sva že skoraj obupala, da bova lahko ustvarila lastno družino, sva sprejela odločitev, da potrebujeva nekaj drugega, česar se bova lahko veselila. Ko sva razmišljala o življenju vedno v isti rutini, dan za dnem, je občutek nezadovoljstva naraščal do skrajnosti,« je razlagala Nicole korake do odločitve o potovanju po svetu.

Pravi, da ima srečo, ker je učiteljica in da imajo v njihovem vladnem sistemu možnost, v zameno za čas za uresničevanje lastnih interesov vzeti znižano plačilo. »To je pomenilo, da sem štiri leta prejemala 80 % plače in potem sem si lahko vzela leto dni dopusta. To so mi morali v službi zagotoviti,« dodaja v smehu, »zato da sem lahko počela, kar sem si želela, medtem ko sem še vedno prejemala plačo. To je neverjetna shema, ki jo od takrat dalje priporočam vsem v vladnem sistemu poučevanja (in ki živijo v Viktoriji v Avstraliji)!« Ta štiri leta so družino pripravila na potovanje; lahko so zbrali dovolj prihrankov, uredili vse stvari ‘doma’ in načrtovali samo pot. »V času priprav na potovanje sta se nama rodili obe hčerki, kar je prineslo še dodatno veselje v najino življenje – a odločitev, da odpotujemo, je postala še trdnejša.«

Uživati v vsakem trenutku življenja – to sta naju naučili najini hčeri

Otroke je težko ‘izkoreniniti’ in jih kar preseliti nekam na drug konec sveta. A Nicole pravi, »da smo imeli veliko srečo, ker sta bili najini dekleti še tako majhni, ko smo se odločili oditi. Frankie je imela 3 leta, Bowie pa 4. Res nista razumeli, da smo dalj časa oddaljeni od družine in prijateljev … in kar je še pomembneje, res nista imeli občutka za čas!«

Otroci so odličen opomnik o tem, da smo v trenutku. »Povsod, kamor smo šli, sva se z možem smejala, ko sva ju opazovala, kako se prilagajata in igrata, ne glede na to, kje smo ali kakšne igrače ali stvari so jima na voljo,« razlaga Nicole. To se je zgodilo velikokrat. »Posebej se spominjam trenutka, ko smo se po tednu dni bivanja v čudoviti vili na Seminyak Baliju – skupaj z neverjetnim bazenom, bujnimi tropskimi vrtovi, odprtimi zračnimi dnevnimi prostori in res ogromnimi spalnicami – preselili v nekaj zelo osnovnih namestitev v Ubudu na Baliju. Z Riteshom sva bila precej razočarana. Bilo je temno, umazano in približno 90 % manjše od tistega, kjer smo bili pravkar. Medtem ko sva sedela, se pritoževala ter razmišljala o tem, da bi šla kam drugam, sta se najini dekleti hihitali, tekali gor in dol po stopnicah ter se igrali, kot bi bili v dvonadstropni hiši. Zanju je bilo doživetje nekaj nepozabnega. Spoznala sva, da je vse, kar potrebujemo, biti v polnosti v danem trenutku in kraju, kjer smo.«

Vsak trenutek je bila nova učna izkušnja

Ko sta popotnika odšla na svoje odkrivanje sveta, sta bili dekleti še majhni in še nista bili del formalnega izobraževanja. Res sta takrat še obiskovali vrtec, a kot pravi Nicole, »v zvezi s spoznavanjem in druženjem z drugimi otroki nisem iomela nobenih pomislekov. Vedela sem, da bodo uvidi, ki jih bosta deležni med potovanjem, boljši od tistega, kar bi morda pogrešali v vrtcu.«

Nicole dodaja, da je bilo učenje čudovito. »Vsak trenutek je bil nova učna izkušnja. Kot družina ponavadi radi obiskujemo kulture, ki se zelo razlikujejo od tega, kako mi živimo. To je moj najljubši del potovanja. Učili sta se besed v drugih jezikih, spoznavali sta različne običaje, na primer verske praznike v Nepalu, jedli smo različne vrste hrane. Z njima sva se pogovarjala o času, denarju, zgodovini krajev, ki smo jih obiskali, kako brati urnike in predvsem – spoznali sta, kako srečni sta.« Nicole izpostavlja, da so se velikokrat soočili z revščino in s situacijami, kjer so s hvaležnostjo sprejeli številne privilegije v svojem življenju. »Ko smo bili v Katmanduju, smo pogosto peljali mimo izsušene rečne struge, kjer je več družin živelo v kočah iz valovite pločevine. Majhni otroci so se igrali med smetmi. Hčerama sva poskušala prikazati, da nimajo vsi takšne sreče, kot mi,« še zdaj pretresena pripoveduje.

Izmenjava dediščine in kultur

Ko jo povabimo, da z nami podeli tri najbolj neverjetne zgodbe ali doživetja, se samo zasmeje, »Toliko je bilo neverjetnih zgodb!« A nato vseeno izpostavi tri:

»1. Ena izmed najboljših stvari na naših potovanjih je bila izmenjava dediščine in kulture najinih družin z obema hčerama. Moji starši so bili rojeni v Istri (Hrvaška), Ritesh pa v Nepalu. Uspelo nama je preživeti dragocen čas v obeh teh deželah ter videti globoko povezanost z družino in s prijatelji, ter vezi, ki jih delimo, kljub temu da živimo tako daleč drug od drugega. Ritesh je bil tako vesel, da sta bili dekleti del velikega festivala v Nepalu, imenovanih Dashain in Tihar. Če bi ga primerjali, je malce podoben božiču, ko družine in prijatelji skupaj preživljajo čas.

THE WANDERLUST COOPERATIVE

Svoja potovanja so dokumentirali na posebnem spletnem dnevniku in na Instagramu @the.wanderlust.cooperative. Ime je prišlo iz njihovega velikega zanimanja ter hrepenenja po odkrivanju novih dogodivščin in krajev. Del imena “zadružni” pa prihaja iz njihovega občutka, da niso edini, ki so se tako počutili. Upali so, da bodo zgodbe delili z drugimi in razvili skupnost, v kateri bodo ljudje izmenjevali svoje ideje, nasvete in izkušnje.

2. Goa v Indiji je meni še posebej ljubo mesto. V Armbolu smo preživeli približno mesec in ker je bil to naš zadnji postanek pred odhodom proti domu, smo si res vzeli čas. Naši dnevi so bili sestavljeni iz nekaj joge ali vadbe, kopanja na plaži ali ob bazenu, nato pa smo se po večerji običajno odpravili na plažo, da bi opazovali sončni zahod, si ogledali nočni krog bobnanja, ali umetnike, ki prodajajo svoje izdelke. Bilo je izjemno sproščeno vzdušje.

3. Najbolj posebni trenutki ostajajo tisti, ki v resnici niso bili načrtovani. Ko smo ostali v Španiji, smo si rezervirali namestitev prek AirBnb. To čudovito majhno stanovanje v četrtem nadstropju z balkonom je gledalo na mestni trg. Radi smo od zgoraj opazovali, kako se življenje ‘tam spodaj’ vrti. Najboljši del našega bivanja so bili zgodnji večeri, ko so vsi prišli na večerjo na trg: otroci so se vozili na rolkah, igrali nogomet in druge igre. Prijatelji so skupaj sedeli na klopcah v parku, z užitkom srkali napitke in se pogovarjali. Tudi sami smo poskušali živeti kot domačini. Naši otroci so se pridružili igram in ko se je bližala noč, smo se ohladili z nekaj pijačami. Zavestno smo ustavili utrip svojega življenja, da smo lahko cenili, kako srečni smo! Prav to je te trenutke spremenilo v res posebno izkušnjo,« zaključuje svoj opis Nicole.

Zbirajmo dragocene trenutke in ne stvari

Z Riteshom nista bila nikoli pretirano materialistična, pravi Nicole, in prostodušno priznava, a jo včasih še vseeno zanese in kupi tudi kakšno reč, ki je ne potrebuje. »Vendar pa se res ne trudimo preveč, da bi imeli vse najboljše. Prednost raje postavljamo raziskovanju načinov doživljanja trenutkov,« dodaja. »Kar mislim s trenutki, niso nujno momenti ali stvari, ki stanejo veliko denarja«, izpostavi. »Med potovanji so bili nekateri moji najljubši dnevi, ko v resnici nismo imeli nekega izklesanega načrta. Odpravili smo se na raziskovanje okolice in videli, kaj nas čaka. To se je včasih končalo v prav  smešnih okoliščinah.« Tako so se v Ubuduju nekoč znašli na riževih poljih vsi štirje na motorju in resnično upali, da bo Ritesh dovolj uravnotežil ta ‘moped’, »medtem ko smo balansirali po zelo tankih tlakovcih in stezah, ki so ločevale riževe poljane. Ritesha smo se zelo zelo močno držali in samo upali, da ne čofnemo,« v smehu razlaga Nicole.

Delujem na odpravljanju mišljenja, ko se veliko absurdnega smatra kot normalno

Ko se ljudje odločijo živeti nekonvencionalno (pa tudi če samo za določen čas) ali bolje rečeno življenje, ki ni v skladu s predpisanimi družbenimi normami, ki jim večina ljudi sledi, so lahko tarče obsojanja v različnih oblikah. Tudi Nicole ni nobena izjema. »Vedno sem bila vsaj v določeni meri »črna ovca« in resnično si želim, da bi imela pogum uresničiti več svojih norih idej in se dejansko odreči marsičemu, kar velja za običajno. Sedim na robu konvencionalnega, kolikor se le da, in potopim prste v tiste družbene ideje, ki se mi ne zdijo preveč smiselne. Še naprej delujem na odpravljanju različnih mišljenj, ki so morda za družbo normalna, a so zame absurdna.«

Sicer ugotavlja, da se je večina ljudi navdušila nad njihovo idejo »počasnega popotništva«, le pri starših je naletela na nerazumevanje. »Spomnim se, da mi je mama rekla: “Ne vem, zakaj greš”. Otroci se tega ne bodo spomnili. Sebično (ali ne) sem ji rekla, da v resnici tega ne počnemo zaradi njih, torej zaradi otrok – to počnemo zaradi naju. Mislim, da sta hčerki imeli srečo, da sta se rodili v naši družini in da smo ju peljali na to pot. Vem, da se bosta podzavestno spomnili trenutkov, občutkov pustolovščine, sreče, sproščenosti in zadovoljstva. Če lahko te lastnosti preneseta v svoje življenje in svoje izkušnje, se bom počutila, kot da sem jim dal veliko več, kot lahko dajo vsa kolesa, telefon, iPadi ali katera koli druga nepotrebna stvar,« je Nicole prepričana.

Družine, ki razmišljate o popotovanjih – kar pojdite!

»»Just do it«, ne oklevajte,« svetuje Nicole tistim, ki razmišljate o podobnem podvigu. »Ne morem se spomniti nobenega razloga, zakaj tega ne bi storili. Ugotovite, kako potovanje financirati. Ne pričakujte, da bo šlo vse po načrtih in uživajte v izzivih popotništva. Za našo družino je bil to čudovit način, da skupaj preživimo čas, ne da bi se počutili izzvane zaslužiti zmeraj več ali prisiljene v primerjavo z drugimi.

Lahko smo se povezali, se igrali, smejali, bili mirni in delili dogodivščine, drobne pripetljaje, izkušnje … Za vedno bom hranila te trenutke. Priznam, da me spomini skoraj vsak teden odpeljejo nazaj v enega izmed krajev, ki smo jih obiskali; obrok, ki smo ga pojedli v kakšni kul restavraciji; v avanturo, ki smo jo odkrili, ali izziv, ki smo ga premagali. Cenim vsak trenutek.«

Joga jo povezuje z vsem, kar nas obkroža

A Nicole ni začela s potovanji (vase in po svetu) šele po poroki. »Ko sem bila stara 19 let, sem se počutila precej preobremenjeno in izgubljeno v svojem življenju. Bila sem nesrečna in preprosto nisem našla načina, da bi se premaknila naprej in skozi negativnost v mislih. Na srečo sem odkrila jogo in približno uro stran od mesta, kjer sem živela, je bil ašram. Nekajkrat sem se peljala mimo znaka “ašram” in nekega dne sem se odločila, da se bom po 10 km dolgi makadamski poti odpravila skozi državni gozd Wombat, da vidim, kaj v resnici je.« Pravi, da je še danes hvaležna, da se je odločila za ta korak. »Doživljanje v ašramu me je prizemljilo. Lahko sem prevprašala svoje občutke in misli; brez obsojanja kogar koli. Preden sem dobila svoji hčeri, sem si poskušala vzeti čas za upočasnitev, opazovati dogajanje v mislih in ponovno oceniti, kam grem. Brez dvoma sem vsakič, ko sem se po nekaj dneh odpeljala od tam, začutila tako umirjenost kot občutek zadovoljstva,« razlaga.

Res je, da se v ašram ne more vrniti, lahko pa te občutke poveže skozi izvajanje joge, ki jo zmeraj znova pomiri. »Obisk tega ašrama me je spodbudil, da sem šla živeti v ašram v Indiji in nadaljevala poučevanje joge. A prav zares joge nisem nikoli poučevala, ker čutim, da se moram še veliko naučiti. Želim si, da bi vsak dan bolj intenzivno vadila, a spet me vleče v nepomembne stvari. Čeprav ne izvajam vedno asane, ne posedujem ali preučujem neke oblike jogijske filozofije, jo nosim v sebi in vem, da je joga, ko jo resnično potrebujem, tista stabilna stvar, ki me bo podpirala v tako nepredvidljivem svetu.«

P. S.:

Prva zgodba v seriji Pogovarjamo se … z ustanoviteljem Pipistela, Ivom Boscarolom.

******

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: osebni Nicolin arhiv