srž za.me

Nika Klampfer: Toliko izgub, ovir … in dosanjane sanje

by Natalie Cvikl Postružnik 16. februarja, 2024

Nika Klampfer, »novopečena« podjetnica, mama dvema sinovoma, notranja oblikovalka, partnerka … radovedna, ustvarjalna, spontana optimistka, zmeraj po malo lačna novih izzivov. Nika (uradno Dominika, a vsi jo kličejo Nika), ki je še kot štiriletna deklica izgubila očeta, pri trinajstih mamo zaradi raka in kmalu zatem še dedka … ki je službo v designerskem oddelku Ikee pustila ob vrhuncu koronske manije … Nika, ki je sledila svojim sanjam in si je svojo ljubo pesem »Dream it possible« (Delacey) vtetovirala, »da ne pozabim.« Nika, ki ji je program PONI Podravje ob njeni motivaciji dal še znanje, zagon in moč, da je januarja letos odprla svoje podjetje: Nika INTERIORS. Nika je naša navdihovalka – ker si je upala, verjela, vztrajala in – zaživela svoje sanje. V primeru Nike Klampfer velja rek ‘Nomen est omen’, Nika, boginja zmage, oz. Nika Klampfer, ki je osvojila svobodo svojega življenja.

Mama jo z ljubeznijo popelje v svet ustvarjanja

Nika: “Ujamem trenutek v naravi”

Nika pravi, da je bila kot otrok precej vesela, razigrana in »pač takšna, kot otroci po defaultu so. Učiteljice so zmeraj potarnale, da sem zasanjana. Sem pa zelo rada prestavljala pohištvo v svoji sobi in ga zmeraj prilagajala po navdihu ali pa potrebi glede na neko obdobje, v katerem sem bila. Mama ni imela nič proti,« opisuje prve spomine na otroška leta.

Zagotovo jo je zaznamovala nenadna izguba očeta še pred dopolnjenim petim letom. »Odraščala sem z mamo in dvema starejšima bratoma,« pravi Nika. Nikina mama je bila strašno iznajdljiva, »izredno notranje močna in kreativna ženska, tako da je z izdelavo raznoraznih izdelkov – od ženskih brošk, do šivanja sakojev za buteljke, do zvijanja železnih svečnikov… ob plači zaslužila še kak dodaten tolar. Tega se še živo spominjam – naša kuhinja in jedilna miza sta velikokrat spominjala na delavnico. Bilo je prijetno. Pa tudi, da je odvrnila misli od mnogo prezgodnje izgube svoje srednješolske ljubezni s tem, da si je našla neko dodatno zaposlitev, ji je najbrž ogromno pomagalo,« razlaga Nika svoje prve stike z ustvarjalnostjo

Kasneje, ko je bila stara 13, je Nika izgubila še mamo, ko je podlegla triletni borbi z rakom. »Ostali smo sami z bratoma in po izgubi mame nas je nekaj mesecev zatem zapustil še dedek in v našo hišo se je preselila babica.«

Od vzgojiteljstva do prava – a to ni njena poklicanost

Vpisala se je na srednjo vzgojiteljsko šolo, »šla sem po maminih poteh,« razlaga Nika. »In hitro ugotovila, da tole ne bo prava smer zame. V srednji šoli nisem po ničemer prav zares izstopala. Šola tudi ni zahtevala prav veliko napora. Po opravljeni poklicni maturi sem opravila še splošno maturo in se vpisala na študij prava – tokrat sem šla po očetovih poteh.« A tudi ta poklic v resnici ni bil uglašen z Niko.

Nika obožuje »pesem ‘Dream it possible’, ki je v zadnjih dneh navdušila tudi Jureta in Filipa, moja dva 8- in 11-letna pubeca. Pa tudi jaz imam en del tega besedila tetoviranega. Da ne pozabim.«

»V resnici sem zmeraj želela študirati tuje jezike ali pa psihologijo ali pa fotografijo. Pa je za prvi dve izbiri bilo potrebno v Ljubljano, za fotografijo v tujino. Pa sem ostala v Mariboru. Preko izmenjave študentov Erasmus sem študirala pol leta pravo tudi na Erasmus university Rotterdam na Nizozemskem in tam opravila tri izpite. Preden sem šla, sem delala hkrati troje različnih študentskih del, da sem si lahko prihranila dovolj denarja za takšen polletni izziv. Pa v nasprotju z mojimi sošolci jaz nikoli ob vseh teh suhoparnih zakonih in nešteto členih nisem imela enake iskrice v očeh, kakor nekateri oni,« izpostavi Nika.

Po rojstvu drugega sina ostane brez službe – in pristane v Ikei

Narava in šport

Po rojstvu drugega sina ni imela službe, pa se je takoj po izteku porodniške zaposlila v Ikei v Grazu. »Z mojim precej ohromljenim znanjem nemščine, ki je zadostovalo ravno toliko, da sem preživela razgovor in da me niso ali prodali ali pa predlagali za najboljši stand-up nastop v zgodovini razgovorov, sem pričela z delom v Ikei,« se s humorjem spominja Nika.

Nika: Narava je tista, ki me napolni in spuca negativnost. Napolni s svojo nepopolno popolnostjo, pa zresetira vso negativno mešanico, ki se nabere skozi čas. Z družino radi pobegnemo v hribe. S partnerjem se tukaj dobro dopolnjujeva, saj je tudi on zmeraj pripravljen na kako avanturistično uresničitev. Otroka pa sta srečna, ko sva srečna midva.

Najprej je delala dve leti v restavraciji, kasneje pa je kandidirala za mesto v Ikea Design Teamu, kjer je – po 8 urah razgovorov in vseh možnih testiranjih v ekipi in posamezno in različnih opravljenih nalogah – bila izbrana. »Ta neka večna ljubav do notranje opreme je vedno bolj grizla, praskala in se zmeraj glasneje oglašala v moji glavi in nekje vzporedno s tem časom kandidiranja sem se vpisala v Innenraumgestaltung a.k.a. interior design šolo na Dunaju,« pripoveduje Nika o svojih avstrijskih izkušnjah – in prvih korakih k sledenju svojim sanjam.

Prihaja čas za samostojno pot

Tako se je naslednje leto vzporedno izobraževala in opravljala novo službo. »Ker sem to delala s takšnim veseljem, je vse skupaj bilo veliko lažje. Moj partner mi je pri tem bil jasno v ogromno podporo in prevzel skrb za otroka, ko sem jaz delala domače naloge. Šolanje na Dunaju sem zaključila z odliko in ustno pohvalo moje mentorice, da, kljub temu da nemščina ni moj materni jezik, sem pripravila svoj zagovor na koncu veliko bolje kakor pa večina mojih nemško govorečih sošolcev. No, tole je bil pa kar špeh za moja ušesa. Z mentorico sva še danes v stikih,« poudari Nika.

Nika: Z rutino imava en tak love-hate relationship. Nekako brez nje ne gre, z njo pa  tudi kdaj zaškripa.

»No in tukaj me moja pot počasi in vztrajno pripravlja na neko samostojno pot, ki sem se je otepala in – iskreno – tudi bala,« Nika priznava.

Iztopi iz Ikee in na pot ji stopi PONI

Nika Klampfer

Za projekt Poni je pred precej časa prvič slišala od prijateljice Denise, »najbrž tam nekje leta 2020, vendar sem si takrat mislila, da je sicer super program, ampak tole ni zame, kaj bom pa jaz kot podjetnica, haha. Samoorganiziranost, disciplina, podjetniško znanje. No way, José!,« se v smehu spominja prvega srečanja s podjetniškim usposabljanjem.

»No, pa sem v najbolj pestrem korona času konec leta 2020 pustila svojo službo v Ikei. Zatem sem kar precej svojega časa vložila v učenje naprednejšega 3D risanja in modeliranja, pa renderiranja (hvala, Riko!). Obdobje je bilo kar zanimivo, saj sem vstajala ob petih zjutraj, da sem se lahko posvetila svojemu učenju in napredku, preden sem se spremenila v domačo učiteljico šoloobveznemu sinu, ko je potekala šola od doma. No, in ta strast do interierja se je večala in večala in zmeraj bolj je vse potekalo proti poti nekega samostojnega podjetništva, o katerem se mi ni sanjalo niti malo v praksi. Pa sem se odločila, da pošljem prijavo na PONI Podravje, kjer sem bila s svojo predstavljeno podjetniško idejo izbrana. Tako se je začelo pisanje prvih stavkov in strani v mojem novem življenjskem poglavju. Ob krasni ekipi sošolcev in odličnem programu mentoriranja je izobraževanje dobilo pravi smisel,« pripoveduje Nika o tem, kako je končno začela do-sanjati svojo poslovno pot. »Januarja letos sem, leto po koncu programa PONI, tudi jaz pogumno zakorakala po tej poti samostojnih podjetnikov. Uradno se moj s. p. imenuje uNIKAten dizajn, Dominika Klampfer, s. p. Velikokrat pa se podpišem tudi kar Nika INTERIORS,« še doda Nika.

Knjige, ki spreminjajo, in gledališče, ki inspirira

Nika rada bere, pravi. »Vsake toliko me prevzame naval branja, takrat preberem več knjig, potem je spet obdobje zatišja, pa spet obdobje branja in tako naprej. Moj najljubši avtor je Haruki Murakami, z njim pa Ljubi moj Sputnik. Knjiga, ki me je pa globlje pretresla, kot bi pričakovala, pa je Bronjina »Belo se pere na devetdeset«.«

Nika: Česa se bojim? Pravzaprav ne gojim v sebi nekih strahov oziroma jih skušam zavestno predelat. Obstaja pa ta nek negativni pomislek, da bi se zgodba moje mame ponovila meni in mojima otrokoma. To bi me strlo. Marsikatero izgubo sem že preživela, tole bi bilo pa res… no, tega me je strah. Vse ostale materialne stvari se da nadomestiti, čeprav je udarec hud, tukaj pa ohromim in ostanem brez besed.

Navdih, uteho, motivacijo … najde v glasbi, obožuje pa gledališče in gledališko življenje. »Predvsem samo zakulisje,« pravi. Tisto jo še bolj navdušuje, kakor samo dogajanje na odru. Scena, kako so jo postavili, kdo to v ozadju vse premika, kako poteka ta ‘zaodrski lajf’, »to me fascinira. Teta, po poklicu režiserka in zame prava carica, Branka Nikl Klampfer, me je včasih popeljala v ozadje SNG-ja in mi dovolila pokukati v ta svet. Pa tudi sestrična, Brina Rafaela Merčnik Klampfer me s svojimi gledališkimi zgodbami in s svojimi predstavami fascinira,« navdušeno razlaga Nika.

Svoje stranke resnično slišim

Se radi vračamo domov? Nikina čarobna paličica – prej in potem.

»Najbolj mi je najbrž ostala v spominu predstava Plešasta pevka – Eugène Ionesco. Predstavljena je komično, pa vendar povzame vse, česar resnično ne maram – besede zaradi besed. Govoriš, zato da ustvarjaš nek hrup, poveš pa ne prav dosti. Zato se zelo slabo znajdem v situacijah, ki zahtevajo od mene ‘mlatenje prazne slame’, pogovori o vremenu itn. Zato najbrž toliko bolje spoznam svojo stranko, kjer ni pomembno, ali ji oblikujem zgolj en prostor, stanovanje ali celotno hišo. Poslušam jo, tukaj se med mano in njo ustvari intimen odnos, saj če želim, da resnično prepoznam njene želje in potrebe, moram velikokrat slišati tudi neizrečeno. Lepo je videti tisto iskrico v očeh stranke, ki ti zaupa proces preoblikovanja in te spusti v svoj intimni svet, svet svojega doma, ko reče: »Pa tooo, to sem mislila, pa nisem znala točno opisati. Kot da mi bereš misli, Nika.«,« poveže Nika svojo strast do gledališča s poslovno poklicanostjo.

»Dober dom je tisti dom, ki služi namenu, ki podpira osebo ali družino, ki v njem biva in ni sama sebi v namen z vidika nekega dizajna. Ki pomaga tistim, ki v njem bivajo, da je bivanje prijetnejše, bolj organizirano, predvsem praktično in kreira visoko vrednost že s tega vidika. Veliko pomembneje, kot si upamo priznati, vpliva na nas dom, v katerem se dobro počutimo in v katerega se radi vrnemo«, še Nika doda.

Svoboda za živeti življenje

V objemu z družino.

Ko Niko povprašamo, kaj ji predstavlja življenje, odgovori kot iz topa: »Svoboda. Svoboda je zame najpomembnejša. Popolna svoboda itak ne obstaja. Zmeraj smo od koga odvisni, zmeraj komu odgovarjamo. Ampak obstaja pa svoboda vsakega posameznika, ki si jo ustvari sam zase in vsak živi svojo svobodo. Zame to pomeni, da si lahko urejam svoje stvari ob svojem času, da se umaknem, ko umik potrebujem, da nisem preveč odvisna od določenih dejavnikov v okolici. Predvsem pa svoboda odločanja o tem, kaj konzumiram. Ali gre to za virtualne vsebine ali pa kakšne druge. Ne spremljam poročil. Novice, ki morajo, me dosežejo tako ali pa drugače,« je Nika trdna v svojem prepričanju.

»Zame predstavlja svoboda že to, da se sredi dneva odločim in grem na kolo. Ali pa po poti na avtocesti zagledam lepo pokrajino, ki se kopa v sončnem vzhodu, zavijem z avtoceste in si vzamem 10 minut, da ujamem v objektiv krasno jutranjo roso na listu. Takšne stvari me lahko napolnijo s pozitivno energijo za cel dan,« najin pogovor zaključi Nika.

Če vas zanima, kako lahko se osvoboditi neželenih vzorcev in pripeljeti polno pozornost v svoje življenje (ali osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom), bomo veseli vašega kontakta.

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.

Foto: osebni arhiv sogovornice