srž za.me

Nina Jenštrle: Biti doula je moje poslanstvo

by Nina Jenštrle 22. oktobra, 2018

Biti to, kar si, je največji uspeh, ki ga lahko dosežemo. Vsaj zame. Kako je vijugala pot vaše življenjske izbire?

Včasih sem menila, da ti je v življenju namenjena ena pot; da se rodiš kot zdravnik ali pa učitelj ali kuhar. Da je vsak za nekaj »narejen«. Zdaj vem, da ni čisto tako. Vsak od nas je tekom življenja lahko različne stvari. To zavedanje me zares navdaja z veseljem.

Sama sebi sem bila sumljiva že ob zaključku gimnazije, ko zaradi množice zanimanj nisem znala izluščiti, kaj je tisto »res pravo«. Zato sem za eno leto odšla v London, da bi se mi tam mogoče posvetilo. Angleška klima k tovrstni jasnosti ni dosti doprinesla, zato sem ostala pri prvotni izbiri, to je bila psihologija. Zdelo se mi je, da je človek vendarle najbolj zanimiv, saj se ukvarja z vsem, kar obstaja. Torej mi dolgčas zagotovo ne bo. Umetnost in ples pa sem dala ob bok kot moj nepogrešljiv hobi.

Študij je bil pestro obdobje, tudi zaradi vzporednega dogajanja v življenju dvajsetletne mladenke. Ampak, uspelo mi je obdržati zanimanje za ogromno mentalne teorije in se igrati to možgansko gimnastiko. Kljub vsemu pa sem pogrešala, da bi se znanosti o duši dodal tudi transcendentni vidik. Želja se mi je uresničila nekaj let po diplomi. Dokončala sem holistično izobraževanje o ezoteriki mikro in makrokozmosa. Dobra dopolnitev študija psihologije. Obenem pa novo vprašanje, kaj naj torej delam? Vedela sem, da se bom težko našla v klasični psihološki službi. Vmes sem kot pripravnica delala v nevladni organizaciji, kjer me je vsak delovni dan opominjal na to, česa vsega res ne želim delati. Zdaj vidim, kako me je to obdobje s svojim neudobjem krepilo za samostojno pot.

Materinstvo je mojo pozornost popolnoma preusmerilo. V dveh letih sta k nama prišli dve čudoviti deklici in jaz sem bila spremenjena. Drugače sem začela razmišljati o tem, kaj želim in kako želim. Bolj iz mene je prihajalo in manj je bilo obremenjeno s pričakovanju drugih. In ja, nisem več znala biti pragmatična. Bolj sem čutila in bolj sem temu tudi verjela.

Odločitev za izobraževalno delavnico usposabljanja za doule je prišla ob točno pravem času. Tam se je ob slišanem v mojo vizijo narisal en velik »Ja«. To je to, kar me je čakalo po vseh letih nabiranja znanja in izkušenj. Biti doula je moje poslanstvo. V to delo lahko združim psihologijo, znanje in izkušnje o nosečnosti, porodu, materinstvu, pa občutek za telo, čustveno medicino, moj naravni dar, da vidim lepoto tudi tam, kjer je drugi (še) ne, moj naravni dar, da iz ljudi povlečem najboljše.

Pozorna sem na to, kar me žene od znotraj

In rodila se je doula

Tako se je začelo pred devetimi leti. Hodila sem korak za korakom, po neuhojeni poti. Takrat ni nihče v Sloveniji vedel, kaj je doula in kaj dela. Nihče še ni ponujal programa Priprave na porod, kjer bi bi bil združen pogled na fizični, miselni, čustveni in duhovni vidik nosečnosti in rojstva. Niti sama o tem takrat nisem razmišljala, samo delala sem. Tisto, kar me je gnalo od znotraj. Delala sem pozorno in predano, od vsega začetka z velikim spoštovanjem. Soočala sem se z izzivi, kar naprej. Spletno stran potrebujem, kaaaj? Spletno stran ima vendar Apple, ne pa Nina Jenštrle, hehe … Pa letake. Vizitke. Pa stran na Facebooku. Joj, ne.

Pisla sem, govorila, spontano se je postavljala moja pot. Spremljanje prvega poroda, prva skupina Priprav na porod. Vse je raslo kot malo detece. Z veliko ljubezni in predanosti trenutku tukaj in zdaj. Potem nekega dne ugotoviš, da je to dete pravzaprav že kar veliko, da cveti in mu gre dobro. Da se obrestuje vsaka neprespana ura, vsak trenutek predanosti in tudi vsaka solza.

Še vedno delam na enak način. Na vsak porod grem, kot da je prvi, in ne vem, kako se bo odvil. Vsak teden, ko se usedem v skupino bodočih staršev in predavam o porodu, mi skozi telo še vedno gredo mravljinci navdiha. In vsakič, ko gledam ženske v skupini, jaz pa sem v vlogi učiteljice joge plesa, čutim privilegij in ponižnost.

Kaj se na tej poti spreminja (“klasična medicina”, odzivi v bolnišnicah …)?
V zadnjih osmih letih se je kar nekaj stvari spremenilo. Opažam višjo stopnjo ozaveščenosti. O porodu se prej ni dosti govorilo. Ženska gre v porodnišnico in če pride nazaj živa z zdravim dojenčkom, je to edino pomembno in dovolj. Kako so si ženske leta in leta lizale porodne rane, ni nikogar več zanimalo. Ni se govorilo o poporodni otožnosti, nezmožnosti stika z dojenčkom, odtujenosti od poškodovanega telesa, boleči spolni intimnosti, čustvenem šoku, ki se je zapisal v vsako celico telesa. Tega ni mogoče kar pozabiti!

Doktrine v porodnišnicah se spreminjajo počasneje in tukaj bo preteklo še nekaj časa. Spreminjamo pa jih ženske. Dokler bomo sprejemale vse, kar se tam rutinirano dogaja, toliko časa bodo tako delali. In ko bomo rekle »Ne! Želim, da se moje telo in moje duševno doživljanje spoštuje«, takrat se bodo začele spremembe. Da pa ženska to zna izreči, se mora opremiti z znanjem, z modrostjo in se zares čutiti v svojem telesu.

Tisti, ki utirajo pot nečemu novemu, so vedno še bolj ne-navadni in ne-običajni (če kaj takšnega, kot je običajen, sploh obstaja), ste še posebej posebni. Kaj bi rekli zase, kako bi se opisali?

Jaz se zdim sebi povsem navadna. Mislim, da se moj vsakdan največkrat ne razlikuje od vsakdana drugih ljudi. Rada imam zgodnja jutra in nikoli se ne zbudim slabe volje. Če zjutraj lahko odidem na sprehod v naravo, sem na to veselje še dodatno srečna. Rada sem mama, uživam s svojima hčerkama, ki sta dve čudoviti zabavni bitji. Veliko se smejimo skupaj in veliko pogovarjamo.

Ljudje me večkrat opišejo, da združujem kvaliteti nežnost in moč. Ta parček mi je všeč, lahko ju čutim kot svoja. Da sem trdna in obenem senzibilna. Sama v sebi negujem Prisotnost, ta mi največ pomeni. Pozorna sem, budna tukaj in zdaj. Osrediščena sem v svojem centru miru in čuječnosti. Takrat se vse zgodi prav. Misli so jasne, čustva pretočna, telo v harmoniji in duša blizu. Zato potrebujem tudi samoto in tišino. Naravo, dihanje in gibanje. Če se ne morem umakniti, ko to potrebujem, ali če je vrvežavost v moji bližini stalna in nesmiselna, postanem napadalna.

Impresije poroda

Kaj so bila najlepša in najtežja doživetja (preizkušnje) na poti, ki ste jo izbrali?
Veliko lepega je. Tako sem si tudi želela, ko sem ustvarjala vizijo svojega poslanstva. Ker sem dejansko »videla«, kaj je možno, in v to nisem nikoli nehala verjeti. In potem pridejo ljudje, ki tudi slutijo in čutijo te razsežnosti, potrebujejo pa podporo, da se opogumijo.

Najlepše je videti izpolnjujoča rojstva ljubljenih detec. Porod, ki prebrazi žensko v njeni lastni moči in jo doživljenjsko podpre v njeni globoki ženski naravi. Najlepše je videti majcenega dojenčka, ki se rodi spoštljivo in brez nasilja. Ki zmaga svojo najpomembnejšo zmago v življenju in pri tem ni bil poškodovan, ko se niti braniti še ni mogel sam.
Ko gledam pare ob koncu priprav na porod in iz njih sije opolnomočenost in oživljena njihova vizija rojstne izkušnje, takrat zasijem tudi sama. Ko mi očetje rečejo »Zdaj sem šele dojel, kaj pomeni biti oče« in ženske rečejo »Ni me več strah. Vem, da zmorem«.

Zares veliko daril je na tej poti.

Ko gledam prehojeno pot, pa se mi zdi poseben izziv tudi to, kako sem začela »iz nič«, kot se reče in ustvarila vse, kar sem sedaj. Pa si mislim »Faca!« In se naseli zadovoljstvo vame, da bom hčerkama lahko pripovedovala tako navdihujočo popotnico za njune izbire v življenju.

Preizkušnje pa enako sopotujejo z menoj. Realnost samostojnega dela, ko opravljam toliko »poklicev« v enem, je na trenutke zares zahtevna. Včasih v hecu opišem, da sem kreativni vodja, idejni in vsebinski vodja, izvedbeni delavec, oblikovalka, psihologinja, organizatorka, tajnica, oddelek za odnose z javnostmi, računovodja, šoferka in čistilka, učenka in učiteljica hkrati, …

Vsaka porodnica, družina … je nekaj krasnega.

V vsakem porodu so povsem unikatni utrinki. Vsak par je takoj po rojstvu otroka v nekakšnem pretresu, ne glede na to kako naravna in izpolnjujoča je bila izkušnja. Pomaga, da je bil priča rojstvu tudi nekdo, ki je lahko bolj »objektiven«, kar doula je. Predvsem pa sem na voljo. Lahko se pogovarjamo o čemerkoli želijo.
Občasno o kakšnem porodu zapišem svojo »doula impresijo«. Poudarjam, ne gre za porodno zgodbo, pač pa za en delček vpogleda v dogajanje. Zgodba je še mnogo širša in globlja in jo v sebi nosijo mama, oče in njun otrok.

Tukajle je izsek iz ene teh impresij.

~ ~ ~

Slišim njo, slišim kako teče voda pod tušem. Odložim stvari, odložim vse … in mirno vdihnem, ko vstopim k njej. Počepnem, poslušam, čakam. Odpre oči in me pogleda.
Tisti pogled je, ki prihaja iz vmesnega sveta, globoko iz spirale spuščanja v področje neznanega in tako zahtevnega.
»Nina, jaz ne morem več. Mene tako boli.«
Pokimam. Poslušam.
Objamem jo s popolno absolutno podporo. Čutim, kako se najini srci povežeta.
Vem in čutim, kje je. V svojem telesu začutim navdušenje. Ja! Tukaj smo in gremo dalje. Uh, koliko energije še ima, vidim. In vidim tudi, kaj potrebuje.

***

Čas, kot da je ustavljen, ko se pripravlja zadnji popadek. Ta bo porinil na zemeljsko stan celo telo in omogočil prvi vdih zraka. Ta podoba me vsakič znova prevzame. Bitje, ki smo ga do sedaj samo čutile kot del sebe, dobiva svoje telesne meje. Lahko vidimo oblike in izraz na obrazku. Prešine me, le kaj je gledal tisti, ki je rekel, da se dojenček rodi kot nepopisan list. Drži, da se z njim porodi svežina in občutek novega začetka. Hkrati pa je v njem zapis, ki ga je prav zlahka čutiti. Zapis preteklih izkušenj in ja, tudi zelo jasen namen za tokratno življenjsko potovanje. Zavest, ki je prisotna v naravno rojenih otrocih je tako jasna, njihov pogled je ganljiv in srhljiv obenem. Zares še vidijo vse …

“A je to res?! A je to res otrok na mojem trebuhu?”
Joče se, smeje, pa spet joče, …
“O moj bog! Glej jo, tukaj je!”
“Oh, kakšna jokica sem. Oprosti miška, ker jokam.”

Očka je brez besed, očaran, presunjen. Ne more odmakniti oči od malega bitja. In ko pogleda svojo žensko …, mu v očeh zasije čisto nov odtenek modre.

Sedim ob strani in gledam ta njihov rojstni ples ljubezni in prerojenja. Hvaležna sem. Moja naloga je zaenkrat opravljena in hudomušno se mi zazdi, da bi prav lahko zaprhutala s krilci in povsem neslišno izginila.

~ ~ ~

Kakšne odnose ohranjate po porodih?
Poslovimo se s toplim objemom in mehko svetlobo v očeh. Doula sodelovanje se šest tednov po porodu formalno zaključi, takrat pridem na zadnji obisk. Ta zamejitev je zdrava in potrebna. Rečem, da vedo, kje me najdejo, če me še potrebujejo. Porodna zgodba je živa in se spreminja skozi čas. Če se jim čez mesece ali leta porajajo vprašanja, se vedno lahko obrnejo name. Količino stikov prepuščam njim. Zato nekatera poznanstva skozi leta lahko postanejo prijateljstva, sodelovanja, druženja. Mnoge »moje« mamice se vračajo v skupino joge plesa.

Zagotovo pa je ta vez med nami zapisana v nekakšnem svetem prostoru. To čutim, kadar srečam mamico ali par po dolgem času in ko se zagledamo, objamemo … se zavem, kako poseben je ta odnos. Izjemno ga spoštujem.
Prav pred kratkim je en očka rekel: »Veš kaj mi je pa še posebej lepo? Da bomo zdaj celo življenje povezani …«.
Zaradi zdrave meje, korektnega sodelovanja in te visoke ozaveščanosti parov, s katerimi sodelujem, se ta povezanost čuti zelo svobodno, lahkotno in spontano osrečujoče.

Posvečala se bom ritualom

Kaj ste se namerili v življenju še narediti?
Pa skleniva konec z začetkom … Zame velja, da se moja »poslanstva« spreminjajo z menoj. Najprej se je v vlogo psihologinje dopolnilo duhovno znanje in izkušnje. Materinstvo je naredilo preboj v najbolj avtentično vprašanje :»Kaj želim dajati v svet?« Poslanstvo doule me je približalo izvorni energiji življenja in intimnemu delu z ljudmi. Spremljanje porodov je prebudilo v meni razumevanje obredov prehoda. Razširilo se je v učiteljsko vlogo predajanja znanja in izkušenj na predavanjih in delavnicah. In se še bolj osredotočilo na ženske, ter dodalo še moji dve ljubezni, ki sta sicer stalno stopali z menoj: jogo in ples. Duhovna praksa joge plesa~Shakti dance me samodejno vodi v globlje spoznavanje obredov in izvorne energije, ki je sestavljena iz ženskega in moškega principa. Zdaj se spontano želim posvečati tudi ritualom: obred posvetitve nosečnosti (Blessingway) in obred po porodu (Zapiranje kosti) sta nekaj, kar si zares zasluži čisto vsaka ženska, vsaka mama.

Pa spet stopam na novo staro pot. Doula je nekaj starega, ženske smo vedno rojevale v krogu žensk. Shakti dance~joga plesa, s poudarki, ki jih dodajam jaz, je stara: ženske smo se vedno družile v krogih na svoj način in plesale, pele, ustvarjale.

Zdaj čutim, da je čas vračanja obredov. Z njimi ustvarjamo hologram v prostoru in času, ki posveti naše izvorne potenciale. Spomnimo se, zbudimo se, čutimo podporo in gremo drugače naprej v življenje. Ko obred ustvarimo in izpeljemo, za njim ostane odtis, ki je kot vedno odprt portal za nove in nove uvide.
Slutim, da potem nekje čaka še poglabljanje v združitev obeh principov. Sveto partnerstvo.
In potem … Potem bom končno odšla v želeno hišico ob morju in bom pisala knjige. 🙂

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o.

Nina Jenštrle: Biti doula je moje poslanstvo

Foto: arhiv avtorice