Nordkapp z mopedom? Mala mal’ca!

Nordkapp z mopedom? Mala mal’ca!

Nordkapp z mopedom? Mala mal’ca!

avtor 20. november, 2018 0 komentarjev

Kdo in kakšen je človek, ki se odpravi na Nordkapp… z mopedom? In ga osvoji dvanajstih dneh, v osemindvajsetih je spet doma. V družbi s samo enim prijateljem prevozi petnajst držav. To je njegova zgodba.

Ste se že kdaj vozili z mopedom? Z eno tistih kultnih »Tomos štiric«, ki so jih bile pred leti polne naše ceste, preden so jih osvojili razni jekleni spolirani lepotci z XXX kubiki in neverjetnimi pospeški. Danes jih tudi še lahko kdaj vidimo, ko se s kakšnimi 20, 25 kilometri na uro umirjeno peljejo okoli dveh ovinkov, največ kakšnih pet do deset kilometrov. Si predstavljate, da bi s takšnim mopedom, ki je že nekaj let nazaj prešel Kristusova leta, prevozili 9.000+ kilometrov?

In točno to sta naredila dva mopedistična navdušenca letos poleti. Z mopedoma Tomos 14 M, letnik 1982 in 1986 sta se odpravila na Nordkapp, najbolj severno točko Evrope, Meko vseh motoristov, kamor se morda odpravi vsak deseti. Z motorjem seveda. Drugi gredo z avtodomom. Tretji morda z avtobusom. Z mopedom? Lepo vas prosim.

~ ~ ~

Silvo ima v življenju svoje prioritete. Njegove vrednote niso materialne dobrine, saj so ga izkušnje naučile, da so druge stvari, kot je pogovor, umirjenost… pomembnejše. Lahko se je spreti z nekom. Vsi imamo svoje hibe. Vendar zakaj? Kar človeku poveš v besu, ne moreš več vzeti nazaj. »Zakaj bi se prepirali? Polepšajmo si dan, razumimo se…«.

~ ~ ~

No, takšnega podviga doslej še ni izvedel nihče, in tudi težko, da ga kdaj (še) bo. »Ker takšnega norca najbrž ni več,« se smeje Silvo (Mlinarič), pobudnik in idejni vodja te ekspedicije. Da moped zdrži marsikaj, se je prepričal, ko je pred nekaj leti v malce drugačni družbi z njim prepotoval celo bivšo Jugoslavijo, s prijateljem Borutom pa sta pred dvema letoma januarja z mopedoma odšla na največje zimsko srečanje motoristov – Eleffantentreffen v Nemčijo. Bila sta edina mopedista iz Slovenije in požela sta tako rekoč stoječe ovacije prisotnih.

Za 40tko 40 dni mopeda

Kako je prišel na idejo o osvojitvi Nordkappa z mopedom? Najprej je treba vedeti, da je Silvo človek skrajnih izzivov. Če ni tako težko, da je skoraj nemogoče, potem ni izziv. »Zadnji v koloni sem se na motorju vozil iz Kumrovca. Ko se vozimo v skupini, se vedno menjujemo v vodstvu. Imel sem čas za razmišljanje in porodila se mi je misel, da bi nekam šel. Nekam daleč, nekam, kjer ni bil še nihče drug. Kamor je težko priti. In kaj je težjega kot vožnja na Nordkapp? Razdalja, mraz, enolična pokrajina na severu Evrope, visoke cene v Skandinaviji … Star sem bil 38 let in sem si rekel: Za štiridesetko si bom privoščil potovanje, na katerem bom 40 dni preživel na mopedu. To ni uspelo še nikomur.«

Potencialni sopotniki so prihajali (ko so slišali za idejo) in odhajali (ko so ugotovili, da Silvo misli čisto resno). Bil je že na tem, da gre sam. Potem pa je prijatelj Borut, s katerim sta ušpičila že marsikatero mopedistično ekspedicijo, rekel: »Samega te ne pustim. Ali greva oba ali pa nobeden.«

Vsem, ki jih zanimajo podatki, priporočamo njuno stran. Mene so bolj zanimali detajli, o katerih niso poročali – denimo, da je vsaj eden njunih mopedov padel, kadarkoli je mimo parkiranih pripeljal tovornjak. Vsega skupaj kakšnih petnajstkrat. Pa s kakšnim občudovanjem in odobravanjem so ju sprejemali in tudi »počàstili« kolegi motoristi, ki sta jih srečevala na poti. Sicer sta imela hrano predvsem »iz nahrbtnika«, imela sta zalogo domačih klobas, donacijo lokalnega župana, ki je trajala skoraj do konca Švedske (in to je bila že pot nazaj). Prvi topel obrok, pico za 48 eur (!) sta si privoščila po desetih dneh na Norveškem.

Ločitve, led in primite tatu!

Mopedista sta se na poti dvakrat ločila – najprej, ko na ruski meji Silva niso spustili v državo, ker mu viza še ni veljala. Ker bi morala na ruski meji čakati štiri dni, sta se dogovorila, da Borut pot nadaljuje po začrtani trasi, Silvo pa se obrne in obvozi Rusijo preko Estonije. Z Borutom sta se po 1.200 kilometrih ponovno srečala na Finskem, v Kajaani. Drugič so se njune poti ločile, ko je Borut hotel v Nemčiji obiskati prijatelje, Silvo pa si je želel ogledati Dansko (ki ga je navdušila, predvsem urejenost, prijaznost in kakovost življenja; ni zaman že 40 let država, katere prebivalci se opredeljujejo kot najsrečnejši Evropejci).

Najbolj mu je v spominu ostalo kopanje v Severnem morju na Švedskem, v Haparandi, med ledom, ki je plaval po morju. To »toplo« kopel sta si privoščila po čisto pravi finski savni, ki pa sta jo malo preveč hvalila, tako da je gostitelj veselo dodatno nalival vodo na vroče kamne in ju skoraj »skuhal«. Nad kopanjem v morju (še posebej nad »nudističnim« sprehodom do njega) najprej nista bila preveč navdušena, ko pa sta skoraj sedemdesetletnega gostitelja videla uživati v potapljanju, sta se ojunačila. Občutek v morju po tem je bil res fantastičen, morje je bilo toplo – posledica »prekurjenja« v savni. Taka ohladitev po finski savni je nujna, ju je kasneje poučil, da se izognemo resnim težavam, (tudi) v obliki kakšnega infarkta.

~ ~ ~

Silvo si ne predstavlja življenja brez motorja. Tega se je zavedel tisti hip, ko je prvič sedel nanj. Verjame, da mu bodo otroci pomagali »zajahati« motor, ko sam tega ne bo več zmogel sam. Če pa ne to, trdno verjame, da ga ima sin dovolj rad, da ga bo naložil v prikolico (v svoji zbirki ima dva »prikoličarja«) in ga peljal s seboj.

~ ~ ~

Najhujši trenutek na poti je bil, ko je Silva na enem od delov poti, ki jo je prevozil sam, okradel brezdomec. Z mopeda mu je vzel tank torbo, v kateri je imel denar, vse dokumente, polnilce za telefon, ves osebni pribor … vse nujne pripomočke na takšni poti. Na srečo je človeka po 15 minutah našel in dobil vse nazaj. V tistih trenutkih je pridelal nekaj dodatnih sivih las. Zadnji hip se je zadržal, da z možakarjem ni fizično obračunal in si prislužil še kakšnega brezplačnega  prenočišča na lokalni policijski postaji. Ko se je dogodivščina srečno zaključila, se je najprej izpovedal čistilki, potem pa še prodajalki zelenjave … in mu je resnično odleglo.

Privatnik? Hmm. Kaj pa »lajf«?

Kdo je človek, ki svoje življenjske izzive išče na takšnih preizkušnjah? Kaj ga žene? Kaj mu prinesejo? Od kod zanimanje za starodobnike?

Silvo je po osnovnem poklicu mizar. Po desetih letih dela na tem področju se je med možnostjo, da odpre lastno obrt ali da si pridobi nova znanja, odločil za šolanje in končal Fakulteto za tehnologijo polimerov v Slovenj Gradcu. Danes je zaposlen v razvoju podjetja v Rušah kot diplomirani inženir tehnologije polimerov. Na vprašanje, zakaj se je odločil za to pot in ne morda za lastno podjetniško dejavnost, ki se zdi kot bolj »uhojena« in logična glede na njegov osnovni poklic, pa tudi dela mu glede na pomanjkanje mizarjev ne bi zmanjkalo, postreže s prvo mislijo, ki kaže na njegovo življenjsko naravnanost: »Ko si enkrat obrtnik, delaš cele dneve, garaš za stranke, vlagaš v tehnološko opremo … za življenje zmanjka časa.« Kaj šele za vse njegove hobije in interesne dejavnosti. Odločil se je za pot, ki mu je omogočila višjo kakovost življenja in ne morda za višjo stopnjo materialnih dobrin.

Poleg tega je bil aktiven atlet, (seveda) dolgoprogaš in vrsto let tudi atletski sodnik. Še danes teče na maratonih, predvsem po Sloveniji. Štiri leta je treniral in tekmoval v western jahanju, bil je folklorist … in to so samo nekateri od njegovih hobijev in zanimanj. Nad vsemi je prevladala ljubezen do motorjev in tudi avtomobilov, starodobnih, seveda. Tako rekoč ima bencin v žilah. Na prvi moped je sèdel pri štirinajstih, za starodobnike pa ga je navdušil stric. Danes jih strokovno ocenjuje za Zvezo starodobnih vozil Slovenije. Doma ima precejšnjo zbirko motorjev in mopedov (natančnega števila niti sam ne ve), ki jim že nekaj časa ureja »topel dom« – zasebni muzej, da jih bo lahko tudi postavil na ogled.

Prva nesreča spremeni pogled na svet

Večina motoristov ima vsaj enkrat v življenju prometno nesrečo. Zelo pogosto so to samo »praske«, tako za voznika kot za motor, vedno žal ne. Silvo je »gledal Matildi v oči«, kot pravi sam, trikrat. Prvič jo je resno skupil pri sedemnajstih. Bilo je v domači vasi, ponoči, na čudovito noč. S prijateljem sta se na njegovem prvem motorju, ki si ga je kupil sam, za plače, ki jih je dobil kot vajenec v srednji šoli (tudi izpit za motor je plačal sam), peljala v diskoteko in pijan voznik jima je vzel prednost. Prijatelj jo je odnesel s »poletom« čez avtomobil v ograjo in zlomljeno nogo, Silvo pa ni imel takšne sreče. Teden dni je bil v nezavesti, v mariborski bolnici je preživel 45 dni, poskušal iz mozaičnih spominskih prebliskov »zložiti« preteklo dogajanje in v tem času doživel tudi svoj prvi (in zadnji) Festival Lent. Od takrat ga ne mara, saj ni spal niti eno noč v času festivala. Ja, takrat še ni bilo omejitev pri jakosti predvajane glasbe, kot so danes.

~ ~ ~

Seveda spremlja moto GP. Praviloma sam, včasih se mu pridruži kateri od družinskih članov. Je zaprisežen pristaš Yamahe in navijač Rossija, »dottoreja«. Privoščil bi mu še deseti naslov prvaka, čeprav mu je jasno, da je to skoraj nemogoče. Rossi je že ikona, ki po svoje zavira napredek Yamahe, a mu je všeč, da so mu »zvesti«. Tudi Marquez je odličen dirkač, podoben Rossiju v mlajših letih, le da je ta že pozabil, da je bil tudi on tako (pre)drzen, kot zdaj očita svojemu mlajšemu tekmecu.

~ ~ ~

Nesreča mu je temeljito spremenila življenje. Bil je na vrhuncu svoje mladosti, vse življenje je bilo pred njim, tik pred zaključnimi izpiti v srednji šoli (ki jih je potem jeseni opravil brez težav). Najbolj vidne poškodbe je imel na obrazu. Dobil je skoraj 100 šivov, izgubil je zobe, njegov videz se je zelo spremenil. Ne pa tudi njegov pogled na življenje. »Zaradi videza se nisem pretirano obremenjeval. Že takrat mi je bilo to nepomembno. Če te ima nekdo rad, te bo imel takšnega kot si. Zato se tudi nisem zaprl vase, že po mesecu dni sem začel zahajati v družbo. Po mnenju psihologa prehitro, vendar ne mislim, da sem imel zato kakšne posledice. Kolegi so mi veliko pomagali. Ko tako delaš korak za korakom, začneš razmišljati drugače. Danes živim v duhu, da imamo streho nad glavo, poln hladilnik in polno klet. Torej smo na toplem, nismo lačni in ne žejni. Drugega ne potrebujem. Seveda se v življenju razvijamo, vendar temu, da bi nekam prišli, uspeli, ni treba podrediti vsega, se vsemu odpovedati. V življenju so druge prioritete, da smo skupaj, da se družimo, da nekaj doživimo. Na koncu koncev, ko umreš – cesta, bolezen, karkoli – hitro postaneš številka. Domači se te še spomnijo, v vseh ostalih krogih največ mesec do dva. Zakaj bi se pogovarjali, glej, priden je bil, ko pa se te lahko spominjajo kot veseljaka.«

Prednost nesreče – obojeročnost pri tenisu

Silvo to svojo naravnanost dobro demonstrira. Nenehno stresa dovtipe, šaljive komentarje. »Takšen je pač moj pogled na življenje. Želim si dočakati sto let. Zelo močno si tega želim, če bo le zdravje. Bojim se sicer, da se to ne bo zgodilo, ampak to željo imam. Nikoli si ne bom ničesar sam naredil, rajši kam odidem, začnem novo življenje. Preveč lèpo je. Mene ne ustavi poleno, eno, dve, tri. Že mora biti cel voz,« se smeji.

Leto dni je trajalo, da je lahko levo roko, ki je še danes omejena pri gibanju v zapestju, stisnil v pest – in jo tako usposobil, da lahko na ročici motorja stisne sklopko. Med drugim se je v tem letu naučil pisati z desno, saj je sicer levičar. Obojeročnost mu pride prav tudi pri tenisu. Ne obremenjuje se s forehandom in backhandom… preprosto preprime lopar. In s tem pogosto zmede nasprotnika. Ker igra samo rekreativno, ta svojevrsten način igranja ni ovira, da ne bi užival v igri.

Torej ga nesreča ni odvrnila od vožnje z motorjem? »Kje pa, komaj sem čakal, da bom lahko spet sedel na motor. Sem pa postal izjemno miren voznik. Že prej nisem bil divjak (čeprav še danes znam pospešiti in tudi po dirkališču se še poženem), po nesreči pa sem postal pravi »ziheraš«. Priznam. Raje sem previden preveč kot premalo, pa magari se mi vsi smejijo. Če pa imam s seboj sopotnika, pa še toliko bolj. 200 %. Če želim nekoga navdušiti za vožnjo z motorjem, mu prenesti delček svoje strasti, ne morem divjati ali voziti nevarno. Po taki izkušnji ga nikoli več ne bom dobil na motor. Če pa bo užival, pa morda še kdaj.«

Kako so ob njegovi nesreči odreagirali njegovi najbližji? Starši so bili seveda v šoku. Še najbolj si je očital oče, ki je šel z njim, ko si je kupil motor. Očeta je imel zelo rad, čeprav ga v nekaterih pomembnih življenjskih trenutkih ni bilo ob njem. Kot edini hranilec v petčlanski družini je delal v tujini, kar je terjalo svoj davek.

Pa še drugič. In tretjič. A vozi še zmeraj

Tudi pri drugi nezgodi, pri štiriindvajsetih, mu je pijan voznik avtomobila zaprl pot. Takrat so ga zdravniki v bolnišnici vprašali, če namerava imeti še kaj otrok; najbrž ni treba ugibati, zakaj. Danes se ob tem smeji, takrat pa mu ni bilo preveč prijetno pri srcu. Enega otroka, sina, je sicer že imel, ampak obeti, da morda nikoli več ne boš mogel imeti otrok (in še vse druge, s tem povezane težave, na katere človek ob takšnem vprašanju pomisli), pri teh letih niso ravno razveseljujoči. Na srečo se je dobro izteklo in tri leta po sinu se mu je rodila še hči.

Pri tretji nesreči, pri tridesetih letih, pa je bilo drugače. Utrujen, neprespan in po dirki v Beli Krajini, kjer je bil četrti, pri 35 stopinjah Celzija, je na poti domov na motorju zaspal. Telo je odpovedalo pokorščino. Torej… Zaspati v avtu za volanom je čisto mogoče. Ampak na motorju? »Meni je vožnja z motorjem rutina. Z motorjem naredim več kilometrov kot marsikdo z avtom. Še pet minut pred tem sem pil vodo, si popravljal čelado. Utrujenost je hujša kot pijanost.«

Čelno se je zaletel v nasproti vozeči avtomobil in 12 metrov letel po zraku, pred naslednji avto, ki ga je skoraj povozil. Kolega pred njim se je ravno obrnil in videl, kako ga je katapultiralo. Kot kaskaderski posnetek iz filma … samo v živo. Te sekunde v zraku opisuje kot zelo zanimive – kaj vse se človeku v takih trenutkih odvrti … Zato pa je bil pristanek na tleh toliko hujši. Na rešilca so čakali 45 minut (v tretjem vozilu je bila na srečo zdravnica v civilu), potem pa je voznica v poškodovanem avtomobilu (ki na koncu sploh ni bila poškodovana, kot se je izkazalo) tako glasno vpila, da so najprej odpeljali njo. Silvo je na naslednjega rešilca čakal še 45 minut. Ko so reševalci končno prispeli, so mu zaradi fiksacije hrbtenice hoteli razrezati motoristično jakno, ki jo je nosil in je bil nanjo izjemno navezan. Prosil jih je, da mu jo razrežejo po šivih… in njegovo željo so upoštevali. Kasneje je dal jakno popravit šivilji in jo še danes nosi.

No, pri zadnji nesreči si sicer ni ničesar polomil, zato pa je bil nepokreten od pasu navzdol in se je ponovno učil hoditi. Namesto na fizioterapije, ki jih je že poznal, je šel na morje na dopust in vadil sam. Na lastno željo je šel na morje z eno berglo, vrnil se je brez nje. Še lep čas pa ni mogel teči.

Danes je vožnji na dveh kolesih zapisana cela njegova družina. Takšen skupen konjiček družino seveda izjemno poveže in jim predstavlja skupno preživljanje prostega časa. Pa seveda dopuste z vetrom v laseh.

Kaj pa naslednji izziv? Zanimivo, Silvo razmišlja o pešačenju – s kolegom bi odšla peš na morje. Ker je doma iz Bukovcev, tako rekoč na skrajnem vzhodu Slovenije, bo to pravzaprav pohod čez Slovenijo.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o.


Foto: osebni arhiv Silva Mlinariča

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.