»Vsak razumen človek bi priznal – in danes se to prepričanje vedno bolj uveljavlja –, da so razmere za uresničitev sposobnosti vsaj enako pomembne kot same sposobnosti, s katerimi se nekdo rodi …« S temi besedami Dina Štěrbová, češka alpinistka, v svoji knjigi »Hrepenenja in usoda: Prve ženske na osemtisočakih« zapiše svoje razmišljanje o biološki in psihološki pogojenosti človekovih sposobnosti.
Ženske in alpinizem? Phhh, pa že ne
Prvi vzponi na mogočne osemtisočake so se zgodili med letoma 1950 in 1964. V tem obdobju so se na odprave podali predstavniki »močnejšega spola«, kot je bilo običajno po načelih človeške družbe oziroma uveljavljenih normah skozi številna zgodovinska obdobja. Pri ženskah se je v različnih okoljih in na različne načine izkazovalo predvsem pričakovanje, da opravljajo svoje poslanstvo biološke reprodukcije z namenom obstanka vrste ter seveda skrb za družino in gospodinjstvo.
Pri tem se ženskam ni puščalo veliko prostora za raziskovanje, kaj šele aktivno udejstvovanje na različnih drugih področjih življenja. Četudi je bilo človeštvo skozi celotno zgodovino priča vrsti uspehov številnih vladaric, umetnic in znanstvenic, so bili njihovi dosežki deležni bistveno manjšega navdušenja kot siceršnji uspehi moških. Alpinizem v tem smislu ni bil izjema. Ženske so se tako v zgodovino alpinizma s prvimi vzponi na osemtisočake zapisale 25 let kasneje kot moški in kljub kontinuiranim dosežkom pogosto ostale spregledane.
Ženske neodgovorne in lahkomiselne, moškim občudovanje
V pogovoru je avtorica knjige izpostavila, da je bilo tveganje, ki je neposredno povezano z ženskim gorništvom in alpinizmom, večinoma deležno dvojnih meril pri vrednotenju – moški so bili zaradi tega občudovani medtem, ko so bile ženske alpinistke označene za neodgovorne in lahkomiselne. Moškim je bilo v smislu opravljanja svoje družinske vloge vzporedno z realizacijo svojih alpinističnih ciljev bistveno bolj prizaneseno kot ženskam, ki so zaradi fenomena materinstva odhajale na odprave z grenkim priokusom. Vključno z njo.
Znana slovenska alpinistka Marija Štemfelj, ki je v 90. letih kot 13. ženska dosegla vrh Mount Everesta, z možem pa sta vzpon ne vedoč dosegla kot prvi zakonski par na svetu in je danes mati treh otrok, je izpostavila predvsem problematiko časa, ki je v alpinizmu še posebej izrazita v današnji moderni družbi. Povedala je, da so včasih odprave trajale tudi do tri mesece – šlo je torej za tri mesece odsotnosti od doma, otrok, družine … in če veš, da imaš podporo slednje, je takšen podvig bistveno lažji.
Ženske pred izbiro: gorništvo ali materinstvo
Alpinistka Tina Di Batista, ki je bila na Himalaji že trikrat, je na vprašanje o zadržanosti žensk v zvezi z ženskim gorništvom in alpinizmom odgovorila, da pravzaprav ne razume, zakaj se več žensk ne odloča za takšen »šport«, saj gre za ženskam precej naravno gibanje. To namreč opaža tudi v športnem plezanju, kjer ženske prevladujejo. Pravi, da so razlogi morda v nekoliko slabši fizični odpornosti na mraz ali pa v skrbi za družino ter predvsem v času, ki si ga sodobna ženska poleg družine in kariere, težko privošči.
Številne svetovno znane alpinistke se zaradi psiholoških ovir pri materinstvu odločajo, da ne bodo imele otrok. Med njimi je tudi dr. Irena Mrak, ki je povedala, da se je za to odločila zavestno, saj bi se v primeru, da bi imela otroka, odločila za opustitev alpinizma oziroma odprav na Himalajo. Ta namreč ni samo športno plezanje – zahteva veliko časa, psihofizične pripravljenosti ter večje finančne »zalogaje«. Med drugim je tudi poudarila, da je pri visokih gorah, kot je Himalaja, najpomembnejša »glava«. To dejstvo velja brez izjeme – za oba spola. Dodala je tudi, da so bili moški na nekaterih njenih odpravah celo bolj »cagavi«, saj so ženske po naravi nekoliko bolj potrpežljive, kar je v tovrstnih ekstremnih razmerah zagotovo ena izmed koristnih lastnosti.
Pomembne osebnostne lastnosti
Vse navzoče gostje so se soglasno strinjale o tem, da (ne)uspeh odprav ni pogojen s spolom udeležencev temveč so pri tem odločujoče predvsem njihove osebnostne lastnosti. V visokih nadmorskih višinah si postajajo vsi enakovredni in največ, kar šteje v vseh odpravah, so spoštljivi odnosi, ne glede na to ali z nekom delimo enako mnenje ali ne. Zgolj en slab odnos znotraj odprave lahko poruši ekipni duh celotne odprave.
Nenazadnje pa lahko slednje prenesemo tudi na vsa ostala področja našega življenja, kajne?
Avtorica opravila detektivsko delo
Dina Štěrbová, ki je med drugim kot prva ženska osvojila 6. najvišji vrh na svetu – osemtisočak Čo Oju, je danes upokojena matematičarka. S svojim življenjskim zanosom, dobro formo, humorjem, humanitarno angažiranostjo ter inteligenco presega vse stereotipne predstave, ki bi jih morda lahko slišali o upokojenih ljudeh.
Gradivo za knjigo Hrepenenja in usoda je zbirala celih 14 let – ključni del pri snovanju knjige je bil, po mnenju avtorice, že skoraj »detektivsko« zbiranje revijalnih objav, dnevnikov in poročil o odpravah, obenem pa je pogosto morala stopiti tudi v stike s sorodniki (tragično preminulih) junakinj ter z informacijskimi centri in gorniškimi revijami, ki zbirajo podobne zapise.
Ponosni smo lahko na Slovenke
Knjiga bralcem odpira avtentičen vpogled v ženski alpinizem. Z nazornim dokumentiranjem in bogatim slikovnim gradivom (predvsem) iz avtoričinega osebnega arhiva slikovito pripoveduje zgodbo številnih svetovno znanih alpinistk ter opisuje njihove vzpone na 14 vrhov, ki presegajo »čarobno« mejo 8000 m in so s tem posledično najbolj privlačne za navdušence alpinizma. Omenja tudi dve slovenski alpinistki – Marijo Štremfelj, kot do sedaj edino slovensko alpinistko na vrhu Mount Everesta, ter Marijo Frantar z vzponoma na Nanga Parbat ter Kangčendzengo.
In prav zmagovita fotografija Marije Frantar na vrhu Nanga Parbata krasi naslovnico več kot 400-stranske knjige o ženskem alpinizmu. Avtorica je na slikovno podobo knjige ponosna, saj ji je slovenska alpinistka predstavljala velik vzor, njene dosežke pa je spremljala z občudovanjem. Marija Frantar je bila v tedanjem času »špica« v ženskem alpinizmu, saj se je lotevala vzponov tudi pozimi in se s tem postavila marsikateremu moškemu ob bok.
Štěrbová: kazni, izločitve, Afganistan in še kaj
Strast do alpinizma in himalajizma je Dina Štěrbová začela čutiti že v srednji šoli, ko je leta 1959 spremljala odpravo na Čo Oju. Že takrat je z alpinisti delila enake ideale, ni pa se zavedala, da bo nekoč tudi sama »stopila v njihove vrste«.
79-letnica nam je zaupala, da tudi njena odprava ni bila povsem enostavna. Življenje v državi, ki je v tedanjem času doživela sovjetsko okupacijo, je humorno označila za življenje v absurdistanu, saj je morala uporabiti absurdna sredstva, da je lahko dosegla, kar si je želela. Skozi vse odprave, ki jih je organizirala, je doživela številne zaplete v obliki kazni in izločitev iz različnih društev, kar je v njej vzbujalo številne dvome. A vendar pravi, da je bilo to zanimivo življenje. Opisala je še eno izmed svojih, skoraj filmskih, anekdot o odpravah, ki jih je doživela: ko je po dolgih naporih pridobila dovoljenje za zapustitev države, se je na veliko presenečenje vseh namesto »nekam na zahod« odpravila v Afganistan, na tamkajšnji vrh Nošak. Med potjo so njeno soplezalko ustrelili roparji ter ji ukradli opremo, zaradi česar se je na vrh morala odpraviti sama.
Človeštvo je preživelo zaradi posameznikov, ki so upali tvegati
Tedanje državne letne odprave so izključevale ženske in sama se je zavedala, da bodo njeni alpinistični dosežki v celoti odvisni samo od nje – vendar to zanjo in njej podobnim ženskam vseeno ni predstavljalo ovire. Hrepenenje po premagovanju višin in predsodkov se v knjigi kaže tudi v zapisu, kako je z ženskami sešila skoraj celotno opremo za njihove alpinistične podvige. Zaradi številnih dvojnih meril in kljubovanj, ki jim je bila priča v svetu alpinizma, alpinistke v pogovoru metafornično imenuje kot vitezinje brez meča in strahu.
Pravi, da v osnovi obstaja samo eno filozofsko univerzalno opravičilo, ki gorništvo nasploh, še zlasti pa himalajizem, upravičuje, in to je dejstvo, da je človeštvo to, kar je, ravno zaradi tega, ker so se vedno našli posamezniki, ki so želeli in uspeli tvegati. Ta, za preživetje nedvomno ključna, lastnost je ostala v ljudeh genetsko zabeležena.
Hrepenenje po tem, da »pokažemo zobe« nečemu tako nepredvidljivemu, kot je narava, je pravzaprav ena izmed tistih »v zibelko položenih« lastnosti, ki nas za razliko od spola resnično definirajo, saj smo jih prevzeli od svojih prednikov vse od začetkov civilizacije in nas pripeljala do tega kar danes smo.
O knjigi in predstavitvenem dogodku
Založba Didakta je ob izidu slovenskega prevoda knjige Hrepenenja in usoda v Cankarjevem domu organiziral dogodek Ženske v Himalaji, na katerem se nam je pridružila tudi sama avtorica knjige. Dokumentarnemu filmu, ki je nastal v produkciji RTV Slovenija, je sledila okrogla miza o pomenu ženskega alpinizma v Himalaji in uspehih naših alpinistk. O pogumu, garanju in kljubovanju so nam iz prve roke pripovedovale legende slovenskega alpinizma – Marija Štremfelj, dr. Irena Mrak in Tina Di Batista.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: Matevž Čebašek, na fotografiji: člani tima, mentorica, profesorica Mateja Mahnič skupaj z gostjo dogodka – avtorico knjige Dino Šterbovo ter urednico Didakte
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.