»Sprejemanje in soočanje z navidezno drugačnostjo, ki sama po sebi verjetno ne obstaja, ampak jo izoblikuje družbeni diskurz, je čustveno naporen in hkrati nujen proces,« je zapisala Lea Bernik, magistrica psihosocialne pomoči in svetovanja, ki prav zdaj končuje doktorski študij na Dunaju. Tema njenega dela: »Specifičen vpliv podpornih odnosov na razvoj odpornosti pri osebah z gibalno oviro«. Lea dobro ve, o čem govori, saj je tudi sama gibalno ovirana. Lahko bi ji rekli, da je hendikepirana, da je invalidka, a rajši recimo, da je na videz drugačna. Predvsem pa se lahko strinjamo z njo, da je družba tista, ki opredeljuje človeka – iz medicinskega, etničnega, kulturnega, političnega, verskega ali kakršnega koli drugega vidika. Če se človek omeji, seveda. Lea verjame v kreativnost. Zato v tem želi podpirati tudi druge in pri tem raste ter se uči.
»Skozi osebno izkušnjo, kot znanstvenica in skozi praktično delo imam stalen, globlji pogled vase, samoevalvacijo, v svoje delovanje in delovanje v odnosu kot živemu organizmu. Na ta način pridobivam veliko izkušenj in znanja za kvalitetnejše praktično delo s klienti. Tako lahko vsak klient kot tudi sama skupaj rasteva in se drug od drugega veliko naučiva.« Leo sem spoznal kot njen učitelj, pred kratkim pa sva se srečala v Ljubljani. V nenavadnih okoliščinah, na tako imenovanih petkovih kolesarskih protestih.
Sprejemajte, kar pride, z velikim zaupanjem
Kdo ali kaj je Lea?
O sebi … hmmm … včasih je bilo to vprašanje fino zame, zelo rada sem govorila o sebi. Danes to vprašanje postaja vedno bolj kompleksno. Mogoče bi citirala enega meni najljubših pesnikov, ki me v tem trenutku kar najbolje opisuje. Govorim o Rainerju Marii Rilkeju, ki je v enem izmed svojih pisem mlademu pesniku napisal:
“… rad bi vas prosil, kot najbolje znam, da bi imeli potrpljenje z vsem nerešenim v svojem srcu in da bi skušali ljubiti vprašanja sama kot zaklenjene izbe in kot knjige, ki so napisane v zelo tujem jeziku. Ne sprašujte po odgovorih, ki vam ne morejo biti dani, ker jih ne bi mogli živeti. In za to gre, da vse živimo. Živite zdaj vprašanja. Mogoče se boste potem počasi, ne da bi opazili, nekega daljnega dne vživeli v odgovor. Morebiti nosite v sebi možnost za upodabljanje in oblikovanje kot posebno blažen in čist način življenja; vzgajajte se zanj, – a sprejemajte, kar pride, z velikim zaupanjem, …”
Poskušam biti odprta, kreativna, ranljiva, sanjava, kvantna, otroška. Skušam igrivo sprejemati vse, kar pride.
Skozi spremembe posameznikov spreminjamo družbo
Si družbeno angažirana. Ali je mogoče reči, da je naloga terapevtke neke vrste »celjenje ran«, ki jih zadaja družba? Je po tem takem njena dolžnost tudi spreminjanje družbe?
Vsekakor. Vloga psihoterapevtke predvsem in v prvem planu temelji na samozavedanju, rasti. Da pa to dosegam, se nemalokrat zavem ran. Naučila sem se, da pred bolečino in stisko ne bežim, saj je moja ljubezen do psihoterapije v širšem pomenu močnejša. V tej vlogi se počutim suvereno, močno, vpeto v nek individualen spekter družbe. Hmmm … ne vem, če bi govorila ravno o dolžnosti spreminjanja družbe, saj se tako takoj znajdemo v nekem začaranem krogu oz. vzorcu nekega delovanja in posledično pričakovanja do drugih (psihoterapevtsko se tukaj zgodi vrsta kontratransferja: žrtev – preganjalec).
Pričakujemo v resnici lahko kar koli le od sebe. To je boleče in dolgotrajno spoznavanje. Sama bi rekla, da psihoterapija posamezniku (če je le-ta sam pripravljen) ponudi neko korektivno izkušnjo v odnosu. Kaj to pomeni? Martin Buber, filozof avstrijsko izraelskih korenin, ki se je ukvarjal z vlogami posameznika v odnosu, pravi nekako takole: »Brez tebe se ne bom razvil, brez tebe ne morem biti jaz, brez tebe ne morem eksistirati.« Na tej točki bi želela podariti, da ne govori o odvisnosti v odnosu v smislu »visenja na nekomu«, ampak v smislu, da smo drug drugemu ogledalo, pomembno nam je, da smo v odnosih, saj smo socialna bitja. To pomeni, da smo sposobni lastne ranljivosti v stiku z nekom in le tako lahko rastemo in zorimo. In tukaj nastopi tudi psihoterapevtski odnos kot korektivna izkušnja za dosego čim višje avtentičnosti klienta. Tako en, dva, trije, … sto, dvesto avtentičnih posameznikov z ogledalom stopijo v družbo. Tukaj se lahko sprememba družbe začne.
Največ empatije razvijemo skozi lastne izkušnje
Tudi sama si gibalno ovirana. Kako doživljaš to in kako ti to pomaga pri delu z drugimi t.i. ranljivimi skupinami.
Raje bi rekla, da živim z gibalno oviro, kot tudi živim s svojim psom, z mačkama, s cimro, … Ne želim, da me gibalna ovira definira. Včasih je to težko. Svojo gibalno oviro pri delu razumem kot veliko prednost. Pa v svoji psihoterapevtski praksi ne delam le z ljudmi, ki imajo neko oviro. Delam z vsemi. Kar pa se moje gibalne ovire tiče, jo vidim kot dodano vrednost pri svojem delu. Največ empatije lahko razvijemo ravno skozi osebno izkušnjo.
Odločila sem se, da bom ravno na tem področju čim bolj delovala z znanstvenega vidika, saj je raziskav v svetu res malo. Govorim o vidiku in delovanju posameznikov, ki živijo z neko oviro. Raziskav, kjer tisti podporni govorijo v imenu teh z razno oviro, je ogromno. Tu želim narediti preobrat. Tu želim začeti nekaj novega. Premakniti mejo pokroviteljstva in vsega kar se skriva za tem.
Pomembno se je ponovno najti, se začutiti
Večinoma se zgodi, da starši, skrbniki, sorodniki, prijatelji in hkrati razne ustanove, skozi odnos nudijo podporo za posameznike z gibalno oviro. Ta podpora oziroma podporni odnos se izraža na podlagi notranje motivacije, ki je rezultat nezmožnosti čustvovanja, kar v posamezniku z gibalno oviro v veliko primerih vzbuja zatrtje, frustracijo, … Na eni strani se izraža skozi oporo, ljubezen, skrb, zaščito, na drugi strani pa skozi nadzor, skozi lastno dojemanje drugačnosti (obrambni mehanizmi, strah, odpor), pokroviteljstvo. Izidi tovrstnih odnosov vzbudijo čustva, kot so sram, žalost jeza, strah, … tudi osamljenost, razvrednotenost.
Najbrž nihče ne pričakuje otroka, ki bo drugačen. Vsak si želi otroka, ki bo zdrav. Otroka, ki bo lahko tekal kamor ga radovednost ponese. Želimo mu ponuditi najboljše. Kaj pa, če je otrok drugačen? Je z gibalno oviro, slabovidnostjo, slepoto, z gluhoto, … Kaj mu ponuditi in kako ga naučiti samostojnosti? Ali bo srečen? Ob teh vprašanjih se v starših poleg ljubezni, skrbi, zbujajo občutki, kot so strah, žalost, jeza, nemoč, občutki krivde. Nemalokrat se zgodi, da starši tako za več let izgubijo sebe. Zelo pomembno je najti pot nazaj k sebi, se ponovno začutiti. S podobnimi, a vseeno spet drugačnimi občutki se lahko srečujejo tudi partnerji, prijatelji, bratje, sestre oseb z gibalno oviro.
Foto: osebni arhiv Lee Bernik
Spletni portal Navdihni.me izdaja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d. o. o.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.