srž za.me

Od kariere v multinacionalki, dvojne odpovedi do razvoja lastne pasje blagovne znamke Conor’s Adventure

by Pia Vrezner 28. junija, 2021

Nikoli, res nikoli nisem razmišljala o svojem podjetju. Vedno sem sanjala, da bom pri kakšni multinacionalki rastla, se razvijala in gradila svojo kariero. Da bom v poslovnem svetu, v svetu marketinga imela neko veljavo.

Ko sem leta 2017 dobila službo kot asistentka marketinga pri drogerijski multinacionalki, sem mislila, da sanjam. Začetki so bili noro naporni, resnično. 101 naloga, ki jo je bilo potrebno opraviti takoj, da o dolgem delavniku sploh ne govorim. Pa vendar, ko pogledam nazaj, je bila to ena izmed boljših izkušenj. Zaradi res dobre ekipe, ki sem jo imela okoli sebe. Takrat sem prvič spoznala resnično vrednost dobrih sodelavcev. Veš tisto, ko se po 12ih urah dela z nasmehom odpelješ na drug konec Slovenije? Pa se z istim nasmehom zjutraj ob 5.30 zbudiš? No to….Da o delovnih navadah, enormnih količinah stresa, ki sem se ga naučila prenašati, sploh ne govorim. A se je zamenjalo vodstvo in sem po letu in pol odletela kot knof od hlač.

Toksični odnosi in čustvena razvalina

Sedaj ponovno z žarom v očeh …

Oditi je težko, pa vendar občutki, ko vidiš, da si v dotičnem podjetju le nekaj dosegel in so te imeli ljudje radi in te spoštovali, vse to pomaga, da odideš z optimizmom na obrazu.

Iskanje nove službe je bilo zavoljo dobrih izkušenj mačji kašelj. Poslala dve prošnji, dobila dva pozitivna odgovora. Še danes se sprašujem, kaj bi bilo, če bi se odločila za telekomunikacijskega giganta in ne za prehrambno podjetje?

Zgolj pol leta je trajalo, da sem se od človeka z žarom v očeh, ki je v prejšnjem podjetju imel neko veljavo, vodil svoje marketinške projekte, prelevila v čustveno razvalino brez ambicij. Če sem v prejšnjem podjetju imela čudovite odnose med sodelavci, sem na novem delavnem mestu izkusila, kaj pomeni, ko so slednji toksični in začnejo najedat tvoje zdravje.

Nekdo drug krmari moje življenje …

Bila je nedelja pozno popoldne. Skozi okno avtomobila sem opazovala sončne žarke, ki so se v soju poznega popoldanskega sonca razprostirali po prelepi štajerski pokrajini. V grlu sem imela cmok, v želodcu me je stiskalo. Klasika, kot se za nedeljo spodobi. Jutri bo treba ponovno v službo. Raje bi odtekla maraton, kot pa šla v tisto toksično okolje, kjer so bili najboljši v iskanju napak, sem pomislila.

»Kaj bi dala, da bi se preprosto odpeljala proti Splitu na morje«, sem mu nenadoma rekla zasanjano. Dobiti dopust je bila pri meni misija nemogoče, za razliko od Primoža. V tistem trenutku me je zadelo, kot strela z jasnega. »Nekdo drug krmari in usmerja moje življenje. Nekdo drug je tisti, ki določa, kdaj bom imela dopust,…. Dovolj mi je….«

Glede na odnose v ekipi, je bilo zgolj vprašanje časa, kdaj bom spet odletela, kdaj me bodo spet zamenjali. Zgodilo se je po pol leta. Natančneje drugič v pol leta. Čeprav sem kljub odnosom v podjetju puščala del sebe … kot vedno. Ampak tokrat zadnjič.

»Ne« iskanju službe in gremo mi na svoje

Odločitev, da grem na svoje, je bila bolj kot ne logična. Imela sem dovolj »dela za druge«, do trenutka ko me sistem preprosto zamenja. Pustimo podrobnosti, da sem bila psihično totalno na tleh, brez ambicij in perspektive ter se mi je iskanje nove službe naravnost »gravžalo«.

Primož, moj partner, ki je skozi lastne oči videl, kako služba »spremeni« človeka, se je kljub svojim »ziheraškim« nagonom vendarle strinjal, da dajva poskusiti tokrat nekaj drugega, novega. Bilo je sobotno jutro, 31. avgusta 2019, ko sva se zavestno odločila, da bova ustvarila nekaj sama, skupaj. Čeprav ni bilo skoraj nobene ideje, kaj bova počela, zgolj ogromna želja in sanje … sva se tisto poletno jutro odločila, da v službo več ne bom šla.

Najprej sva bila sveto prepričana, da se bova podala v svet navtike. Potem sva čez par mesecev kup denarja zapravila za računalniški program, ki te »nauči« prodaje na Amazonu. Zdaj, ko gledam nazaj: saj ne vem, kaj je bila bolj zgrešena ideja, navtika ali omenjen program?

Potem se je v začetku leta 2020 zgodil Covid-19 in lockdown. Primož je začel delati od doma in posledično sva bila še več skupaj. Moja življenjska želja, imeti psa, se je začela oglašati še glasneje.

Za prvega psa sva si kupila belgijca

Najina prva fotografija s Conorjem – pred letom dni

S Primožem sva se o psu pogovarjala že od začetka najine zveze, vendar ni bil nikoli primeren čas zanj. Sprva sva razmišljala o labradorcu, ali o ameriškem staffordshirskem terierju, toda ko je Primož omenil, da si že od nekdaj želi »belgijca«, sem se tudi jaz zaljubila v to pasmo.

Začela sva raziskovati po spletu, podrobneje spoznavati pasmo in občudovati različne belgijce po Facebooku in Instagramu ter se čuditi, kako sposobni psi so. Gre za izjemno aktivno vrsto psa, ki potrebuje ogromno gibanja, mentalne in fizične zaposlitve ter kjer je šolanje praktično nujno. Govora je o psih, ki so sicer izjemno sposobni, vendar znajo biti na drugi strani tudi problematični in nepredvidljivi, če se znajdejo v napačnih rokah.

Kljub najini neizkušenosti, sama za razliko od Primoža še nikoli nisem imela psa, sva se po tehtnem premisleku odločila, da je to pasma za naju. Sva aktivna, dosti hodiva v naravo, na izlete, sploh pa sva bila pripravljena na šolanje, učenje, izzive, ki nama jih bo nov družinski član prinesel. Začela sva z iskanjem primernega vzreditelja in 15. aprila 2020 je Primož v psarno Hunt’N Catch (Madžarska) nakazal aro za najinega prvega psa.

Od pasjega bloga …

Tako je bil videti prvi “učni šolski” komplet, ki ga je izdelal Primož

Vse se je začelo s pisanjem pasjega bloga. Conor je v najino življenje zakorakal 7. junija 2020, pred točno letom dni.

Tisti teden je bil ključen na vseh področjih. Par dni prej je dokončno propadel dogovor s kitajskim športnim podjetjem o izdelavi enega športnega pripomočka, ki sva ga želela prodajat na Amazonu. Poslovno sva bila spet na začetku.

Potem prvi dnevi s Conorjem so bili naravnost grozljivi. Z njim sem doživela vso paleto čustev od strahu, jeze, joka, skrbi, nespečnosti, obupa … ni da ni. Prelomen je bil četrti dan, ko sem na osnovnem predavanju male pasje šole doživela aha moment, se srečala sama s seboj in ugotovila, kaj počnem narobe, da se moram zgolj sprostiti in začeti uživati s psom. Zvečer sem Primožu izgovorila stavek »Primož, jaz bi pisala blog o vzgoji pasjega mladička – belgijca skozi oči začetnika«….in zgodil se je prvi korak v tisto »pravo« smer.

Danes ima ta pasji blog oz. neke vrste dnevnik že preko 250 zapisov, kjer na trenutke prav »kruto« iskreno govorim o vseh občutkih, izzivih, uspehih in tudi napakah, ki jih začetnik doživlja pri vzgoji belgijca.

… do lastne pasje blagovne znamke

Ideja o pasji znamki in izdelkih je sledila dober teden kasneje. Začela sva hoditi v malo pasjo šolo. Primož je še prej nekako »po naključju« iz starih vojaških torbic in vojaškega oprtnika sešil prvi »komplet za šolanje psa«, ki je bil sestavljen iz večnamenskega pasu, torbice za priboljške, torbice za povodec in torbice za pasjo plastenko.

… in takšen je danes

Sploh zadnja se je izkazala za izjemno priročno. Med tem, ko so drugi pasji sošolci imeli vse mogoče posodice, oz. plastenke po rokah, po tleh ali nekje spravljene v nahrbtniku, sva midva imela proste roke, saj sva vse potrebno (vodo, priboljške) imela spravljeno v torbicah, zataknjenih za pasom.

Praktičnost najine ideje so opazili tudi drugi pasjeljubci in naju začeli spraševati, kje sva omenjen komplet dobila. Bilo je zgolj vprašanje časa, kdaj nama bo kapnilo, da sva po slabem letu končno našla svojo pravo »podjetniško idejo«.

Kljub temu da sva bila v pasjem svetu precejšnja zelenca, sva hitro opazila, da na slovenskem trgu manjka kvalitetne pasje opreme, oziroma pripomočkov, sploh ko je govora o šolanju psa. Po raziskovanju na spletu sva ugotovila, da takšnega večnamenskega kompleta za psa ni možno dobiti niti v tujini. In tako se je rodila nova slovenska blagovna znamka Conor’s Adventure.

V pasjem svetu težko odkriješ toplo vodo, vendar je stvari vedno možno narediti bolje

Potek razvoja izdelka

S Primožem sva izredno natančna človeka. Okej … ne vedno, ampak ko je govora o poslu, kvaliteti ni pardona. Še preden sva šla v iskanje človeka, ki nama bo sposoben vse torbice in večnamenski pas tudi sešiti, sva vedela, da bo kvaliteta materiala in celotne opreme tista, ki bo naša konkurenčna prednost. Poleg seveda odnosa do stranke.

90 % vseh naših uporabljenih materialov je primernih za uporabo v najzahtevnejših pogojih, kot je vojska, alpinizem. Marsikdo nama tega ne verjame, ampak je res. Čisto vsaka naša komponenta, pa najsi gre za D-rinko, neko plastično komponento, gurtno za ovratnico ali zgolj navaden sukanec, je skrbno izbrana. Dobavitelj, ki nama vse šiva, je usposobljen šivanja po vojaških standardih in ima vse potrebne stroje.

Naj razložim. Pasje ovratnice in povodce lahko šivaš tudi z navadnim šiviljskim strojem z bombažnim sukancem. Vzdržljivost teh šivov je vprašljiva. Če pa imaš stroj, ki je sposoben šivanja varnostnih šivov (pogoj, da lahko šivaš za alpinizem, vojsko) in kot sukanec uporabiš poliester, potem je zgodba drugačna. Prej bo na ovratnici popustila katera koli druga komponenta, kot pa šiv.

Uporaba pravih šivalnih strojev šele da pravo kakovost izdelka

Poleg kvalitete se trudiva, da so slednji drugačni, inovativni, rešujejo probleme, pa najsi gre za mičkene, na pogled neopazne probleme. Denimo ne uporabljava navadnih zaponk. Zgolj magnetne, nemškega podjetja Fidlock. Tudi na pasjih ovratnicah imava magnetne Fidlock zaponke. In brez skrbi, ni magnet tisti, ki drži celotno »silo« ovratnice skupaj, gre zgolj za optičen učinek, da se ovratnica sama od sebe oz. hitreje zapira. Ista zaponka se najde na vseh naših pasovih (večnamenski pas in klasičen pas za hlače). Zaradi sistema zapiranja, je naša ovratnica izredno priljubljena pri reševalcih, saj kljub temu da res močno drži (pod obremenitvijo se ne more odpeti), se, ko je treba, v trenutku odpre zgolj s potegom.

Dva kozoroga, ki se znata konkretno udarit, a vendar se vrhunsko dopolnjujeta

S Primožem se vrhunsko dopolnjujeva. On je zadolžen za vse zadeve glede materialov, razvoja, nabave, saj zaradi svoje službe (redno je zaposlen drugje) vse omenjene zadeve, sploh ko je govora o kvalitetnem materialu, res dobro pozna. Denimo na oko in otip takoj vidi, ali je povodec/ovratnica iz polipropilena, ki je manj kvaliteten material, ali je morda iz poliestra ali nylona, ki je kvalitetnejši in bolj obstojen. Sama na drugi strani pokrivam vse v zvezi z marketingom, s komunikacijo s strankami, ukvarjam se s papirologijo in še 101 zadevo.

Zaradi obilice dela, priznam, težko ločiva oz. še ne znava ločiti med poslom in družino. Nekako sva se uspela naučiti, da ko se skregava v poslu, je to zgolj poslovni prepir, ampak na trenutke, ko je ozračje izredno napeto, znajo zadeve konkretno počit. Oba sva po horoskopu kozoroga, izredno težka karakterja … po drugi strani pa menim, da naju to dela še boljša. Zgolj naučiti se še morava, sploh jaz, kdaj je dovolj in je čas zgolj za naju.

Kopiranje – slovenski nacionalni šport

Slovenski trg je izredno specifičen, sploh če gledamo z vidika konkurence, je izredno nasičen. Kar se tiče navad in lastnosti slovenskih kupcev, težko konkretno govorim, saj smo na trgu šele dobra dva meseca.

Moje največje presenečenje je bilo, da kljub temu, da so nas ljudje dodobra spoznali skozi blog, kjer so lahko dnevno spremljali tako razvoj znamke Conor’s Adventure in razvoj ter testiranje opreme, in so videli, da dajeva poudarek na kvaliteto in material, je med ljudmi še vedno ogromno nezaupanje. Da o raznih podtikanjih, in izmišljotinah o naših produktih, o naši kvaliteti sploh ne govorim. Najbolj fascinantna so mi vprašanja »To res vi v Sloveniji šivate? To ste vi naredili?«

Potem po drugi strani pa imaš takšne, ki iščejo kvalitetno, cenijo, da je narejeno v Sloveniji, ko pa poveš ceno, je zgodba zaključena.

Kaj pa se tiče konkurence, priznam na trenutke sem malce zaskrbljena, ko vidim, kaj se dogaja. Skoraj tedensko zasledim kakšno novo pasjo znamko pri nas, ki »se gre« izdelavo pasjih ovratnic in povodcev. Najbolj me »zaboli«, ko opažam, da ni med ljudmi nobene profesionalnosti, spoštovanja, inovativnosti … zgolj kopiranje drug, drugega. Na srečo nas še noben ni poskusil skopirati, mi pa ni vseeno, ko se to dogaja našim konkurentom. Konkurenca je zdrava, saj te sili, da si boljši, ampak govora je o kvalitetni, dobri konkurenci, ne pa tisti, ki zgolj kopira in ti s slabšo kvaliteto in nižjo ceno jemlje stranke.

Zakaj bi Slovenci za delo in trening s psom kupovali opremo v tujini, če smo tukaj mi?

Brezpogojna ljubezen

Načrti so ogromni. Če bi bilo po najino, bi že zdavnaj dala ven še vsaj 5 novih produktov. Ampak žal ne gre tako hitro. Definitivno je v planu razvoj pasje oprsnice. Ampak, kot se za naju spodobi, bo oprsnica, kot se šika, prilagojena tako ergonomskim potrebam psa in uporabljeni bodo le najboljši materiali. Trenutno se pogovarjava z eno kinologinjo in priznano inštruktorico iz Ljubljane in na vezi smo tudi z veterinarko iz Kopra, ki bosta pomagali pri razvoju, da bo zadeva res takšna, kot mora biti. Prav tako so v načrtu posebne svetleče ovratnice, ki so primerne za sprehode v temi. Sploh tega produkta se noro veselim, saj gre za uporabo nekaterih resnično bombastičnih komponent. Aja, da o taktičnih povodcih in ovratnicah sploh ne govorim. Zna se celo zgoditi, da bo slednje na voljo že v naslednjih mesecih po naročilu, ampak pustimo se presenetit. Pa zagotovo sem pozabila še par »drobnarij«, kot je nastavek za Canicross, pa torbica za telefon, ki je že skoraj razvita itd.

Imeti svojo podjetje je težje, kot »se govori«

Odkar sem doma, se je moje življene precej spremenilo. Nisem si mislila, da je biti doma, si organizirati svoj čas, tako težko. Včasih se počutim kot totalna zguba, če sem iskrena.

Če delaš od doma, se od tebe pričakuje, da nekako poskrbiš za osnovno gospodinjstvo, tukaj je potem še Conor in vse njegove potrebe, ki jih takšen pes ima. Kje je potem še Conor’s Adventure. Iskreno, če bi vedela leto in pol nazaj, koliko živcev, zdravstvenih problemov, da o vložku denarja v razvoj pasje opreme sploh ne govorim, je bilo do danes potrebno … vprašanje, če bi šla še enkrat v to. Pa ne me razumeti narobe, da ne uživam v tem, kar počnem, zgolj iskreno govorim o tisti strani podjetništva, o kateri se za moje pojme premalo govori. Prej si po 10ih, 11ih urah prišel utrujen domov in dal možgane na off. Si za vikend dal možgane na off. No, sedaj tega ni.

Podpora pride od ljudi, za katere najmanj pričakuješ

Ljubezen naju povezuje, posel naju krepi

Definitivno med večja poslovna presenečenja sodijo ljudje, ki se nama tedensko javljajo (kot denimo vi) in želijo pisati o nama. Da o vseh kupcih, podpornikih znamke sploh ne govorim. Včasih mi gre kar na jok od sreče, ko vidim, da ljudje res cenijo najin trud. Nikoli ne bom pozabila pred dnevi ene kupke, ko smo se srečali v živo in nama je rekla »Prosim ne obupat. Vztrajajta. Res imata dobre produkte, sem preizkusila že ogromno ovratnic, povodcev in vajini so res top«.

In ja, žal so tukaj tudi osebna razočaranja. Mogoče previsoka pričakovanja do sebe. Kot sem govorila na začetku, me je prva služba v marketingu, kjer sem bila leto in pol, vrhunsko natrenirala prenašati stres, delati pod pritiskom, brez posledic, zdravstvenih. Sedaj tega več ni. Opažam, da zmorem precej manj, kot sem, in to me boli. Januarja sem imela hude probleme s ščitnico. Sedaj smo to nekako rešili, ampak čutim posledice, ko se preveč obremenim.

Da o pričakovanjih od drugih, bližnjih sploh ne govorim. Res lepo je presenečenje, ko te neznane osebe dosti bolj podpirajo, verjamejo vate, v vaju s partnerjem, kot bližnji, družina, sploh po moji strani.

Ne maram zahrbtnosti

Trmasta, direktna in iskrena z občasnim pomanjkanjem politične korektnosti. Vsak, ki me pozna, bi se strinjal, da sem noro iskrena. Ne znam oz. izredno težko glumim, po domače povedano. Verjamem v pomen vrednot in v karmo. Menim, da se vsakemu skozi življenje vse povrne, pa najsi gre za dobro ali slabo početje. Moj jezik me je že večkrat »tepel«, ker sem precej direktna, ne maram da mi ljudje ne znajo povedati v obraz, kar mi gre. Sama s tem nimam problemov, vseeno pa mi kdaj zmanjka malce politične korektnosti.

Da sem takšna z vsemi napakami (imam precej težek karakter), zagnanostjo, posebnim pogledom na svet in z željo biti boljša in svetu dokazat, da lahko tudi meni uspe … za vse to je definitivno kriv oče. Bila sem vzgojena, kjer pohvala ni obstajala; zgolj pričakovanja in kaj v svetu pomeni definicija uspeha. Dokaj težka vzgoja je sicer koristna, saj se razviješ v osebo, ki lažje premaguje probleme, izzive, vseeno pa ima kar nekaj posledic na raznoraznih osebnostih vzorcih, ki jih nosim s seboj in nehote pridejo na plan v partnerstvu, ali v kakšni drugi situaciji.

Conor me nauči, da ljudje preveč kompliciramo

Trening Primoža s Conorjem

Spremenilo se je praktično vse, odkar je Conor stopil v najino življenje. Brez njega ne bi bilo podjetja, znamke Conor’s Adventure, ne bi bilo izdelkov, bloga, ničesar. Vprašanje, kaj bi počela sedaj. On je tisti, na katerem vse izdelke najprej testiramo. Navsezadnje gre za delovno pasmo in kdo je boljši kot pa on za test kvalitete!

Osebnostno me je naučil, da ljudje preveč kompliciramo. Psi so preprosta bitja, samo ljudje jih težko razumemo. In ne potrebujejo veliko, zgolj tvoj, naš čas.

Pohvali se – vsak dan!

Najprej vljudno vabljeni na najino spletno stran conorsadventure.si, kjer si lahko ogledate kaj sva s Primožem ustvarila.

Drugače pa nasvet, misel, če bi me kdo vprašal, kaj bi svetovala sebi dve leti nazaj. Manj kompliciraj, manj se sekiraj, izkoristi dane možnosti, oz. čas maksimalno, ne primerjaj se z drugimi, sploh pa manj bodi na telefonu in družbenih omrežjih in ta čas izkoristi za dobro knjigo, šport ali čas z ljudmi, živali, ki so ti blizu. Sploh pa se pohvali, vsaki dan.

***

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: osebni arhiv, Conors’ Adventure