Intervju s Petro Leskovšek Lasetzky, »mamo« Razvedrilka in Jerneje, aktivno prostovoljko Društva za kronično vnetno črevesno bolezen, avtorico projekta Dvorišče otrokom, s srčno žensko, ki ji ne zmanjka energije in idej, ki se jih loteva in izpelje z žarom in veseljem. Mamo, ki se je soočila z izgubo otrok. Žensko, ki živi s kronično boleznijo. Damo, ki je postala naš navdih.
Igrišče razlog za navdih, igra pa za poslovno idejo.
“Bodimo kdaj humanitarni tudi za sebe, ne samo za druge!” je bil slogan, s katerim smo nagovorili stanovalce bloka (kjer stanujem z družino) na Ulici Štravhovih na mariborskem Pobrežju, sponzorje in donatorje z namenom zbrati sredstva za prenovo otroškega igrišča pred našim blokom. Zbrali smo skoraj 2 tisoč evrov! Zelo sem ponosna na to. Zakaj? Ker nam je uspelo, kljub temu da smo imeli podporo le s strani peščice stanovalcev. Ker nam je uspelo kljub izjemno negativnim anonimnim pismom nekaterih stanovalcev … Ker smo dosegli tak pozitiven odziv s strani donatorjev. Ker med nami še obstajajo ljudje, ki so dobri po srcu in so projekt s svojim znanjem in v svojem prostem času, ki bi ga lahko namenili morda svojim najdražjim ali ga porabili zase, raje namenili fizični izvedbi želja, ki so bile v prvi fazi zasnovane le na papirju in v naših mislih. Ker smo s tem našim najmlajšim povrnili priložnost za igro in hkrati poskrbeli tudi za starejšo populacijo stanovalcev. Projekt vsekakor še ni zaključen in z njegovo izvedbo nadaljujemo tudi letos, ko bomo namestili še nekaj dodatnih klopi z naslonom, zasadili še nekaj grmičevja …
Ljudje se tako radi ukvarjajo s tujimi življenji. Zakaj enostavno ne uživajo v svojem?
Izjemno ponosna pa sem tudi na Razvedrilka naše podjete za organizacijo zabav za otroke, tudi tiste iz socialno šibkih družin. Vsaka delavnica, animacija, varstvo, izris … je zame prav poseben projekt.
Kaj so vaši načrti v prihodnje?
Vsekakor želim svoje poslanstvo kot prostovoljka nadaljevati v Društvu za kronično vnetno črevesno bolezen, moja velika strast pa ostaja tudi Razvedrilko. Z igrami našega in vašega otroštva želim še naprej razveseljevati vse generacije – mlajšim igre predajati, starejše pa spomniti na to, kako malo je bilo v našem otroštvu potrebnega za radost in veselje. S talnimi igrami želim vsem generacijam omogočiti neko novo obliko zabave in druženja tako na prostem kot v notranjih prostorih ter z njimi in z mnogimi drugimi naravnimi in inovativnimi pristopi s pomočjo vlagateljev popestriti igrišča pred vrtci, osnovnimi šolami, blokovskimi naselji in prenoviti še več dotrajanih otroških igrišč na območju celotne Slovenije. Priročnik, ki združuje igre našega otroštva, je v fazi zaključevanja in bo izšel to pomlad. Izdati želim tudi osebnoizpovedno knjigo in knjige za otroke. Idej je veliko.
Kaj je za vas ovira?
Ovira ne pomeni najbrž nič drugega kot strah. Strah pred nečim novim, strah pred spremembo, strah pred konkurenco … Bolj kot o vsem tem razmišljamo, bolj se vrtimo v nekem začaranem krogu in zaradi tega obstanemo. Ne upamo naprej. Ne upamo iti za svojimi sanjami.
Meni oviro predstavlja le morebitni zagon bolezni, sicer pa mi v življenju vsaka stvar, dogodek predstavlja nek izziv.
Spopad svetlobe in teme
Katera bolečina se vas je najbolj dotaknila?
Življenje me je prizadelo kar nekajkrat. Pokazalo mi je svari, ki jih nisem želela videti. Doživela sem veliko žalost in občutila poraz.
Po dveh spontanih splavih, ki sta se zgodila v obdobju prvega tromesečja, sem skoraj dve leti po tem v sedmem mesecu nosečnosti rodila mrtvo deklico Evo. V 22. tednu nosečnosti so bile ugotovljene številne anomalije na možganih. Z možem sva bila v trenutku postavljena pred dejstvo o tem, da prekineva Evino življenje. Začelo se je dolgo in mučno obdobje, mučnih 7 tednov, ko sva molila in se želela zbuditi iz teh groznih sanj. Mnenja sva iskala tako v Sloveniji kot v tujini. Nazadnje sem dovolila, da so Evici prekinili utrip srca. Le kako nisem imela moči pobegniti??? Zakaj??? Naslednji dan sem rodila in v naročju držala svojo mrtvo hčerkico, v 29. tednu le 10 cm manjšo od Jerneje, ki se je rodila ob terminu, z dolgimi črnimi laski … Iz porodnišnice sva odšla le s plastično vrečko, v kateri so bile moje stvari za osebno higieno.
Petra je vztrajna levinja, ki je zvesta sama sebi. Predana vsem in vsemu, kar počne. Po svoji poti življenja stopa ponosno in sledi svojim sanjam. Verjame v to, kar počne in verjame v to, da je čisto vse tukaj z namenom. Se zaveda minljivosti in ceni drobne pozornosti. Uživa v tem, kar ima.
Vožnja v avtomobilu, ko sem na zadnjih sedežih čez nekaj dni v naročju držala leseno škatlo s posmrtnimi ostanki naše Evice, ko sva jo z možem iz Ljubljanskih Žal peljala v Maribor, kjer smo opravili pokop, obdobje ko sem se iz bolnišnice vrnila brez trebuščka, ko sem Jerneji njenim letom primerno znova in znova morala razlagati o tem, kaj se je zgodilo, vsi radovedni pogledi in čez nekaj mesecev tudi vprašanja stanovalcev o tem, ali sem oziroma kdaj bom ponovno zanosila, pa vse tolažbe v smislu, da sva še mlada in da imava enega zdravega otroka … Začelo se je obdobje, ko je čas zame obstal. Tako sama sem bila … tako … mučno obdobje, ki je kar trajalo in trajalo. Jokala sem, z nogo ali roko tolkla ob tla ali ob steno, na pokopališču pograbila pest kamenja in ga z vso močjo zalučala nekam, kjer ni bilo nikogar … A sem se po letu in pol nekako pobrala. Nekega dne sem sedla pred računalnik in začela pisati. Čustva so kar vrela iz mene. To je bila moja terapija. Pisanje in branje sta mi pomagala na povsem novo pot v življenju. Na pot na kateri se zavedam trdega dela na sebi, na pot na kateri se zavedam zakaj sploh živim, kaj je moje poslanstvo in kaj sploh je življenje.
Kateri dogodek predstavlja najlepši trenutek vašega življenja?
Najlepši trenutki v življenju so tisti trenutki, ki jih lahko preživiš ob svojih najdražjih in hkrati počneš to, kar te neizmerno veseli. Ni pomemben denar, ni pomembna velikost stanovanja ali hiše, tudi znamka avtomobila, ki ga voziš ne, vse kar šteje in je v življenju najbolj pomembno je družina, so pristni odnosi.
Trenutek, ko izveš, da boš postal starš in nato 9 mesecev opazuješ in pod srcem čutiš ta čudež, ki je nastal iz ljubezni med partnerjema, trenutek, ko v svoje naročje sprejmeš svojega otroka, prvi nasmeh, prvi korak, prva beseda, prvi vstop v vrtec ali v šolo … to, da se lahko zjutraj zbudiš v novi dan, da imaš ob sebi zdravega otroka in partnerja, ki te podpira, da lahko sam kljub doživljenjski diagnozi živiš svoje sanje, da si tudi kot odrasel upaš skočiti v največjo lužo, branje pravljic, prepevanje, ples, izlet v naravo, večer ob družabnih igrah … toliko lepega lahko doživimo v življenju! Ne zamudimo teh trenutkov zaradi številnih neodgovorjenih e-sporočil ali zaradi kupa druge dokumentacije. Čas beži, otroci odrastejo, mi se staramo. Ne zamudimo teh čudovitih trenutkov zaradi nečesa, kar lahko počaka.
Petra skozi štiri osebna vprašanja
Če vprašate vašo hčerko, kdo je njena mamica, kaj reče?
Jerneja pravi le, da sem najlepša mami na svetu … Morda se zna bolje izraziti skozi risbico, zato jih nekaj kar prilagam 🙂.
Kateri ljudje in zakaj so se vam pozitivno vtisnili v vaše življenje?
Zaradi izjemne volje do življenja kljub usodni poškodbi, ki ga je za vse življenje priklenila na invalidski voziček, je to zagotovo moj oče. Pa moja mami, ki je morda ravno zaradi brezpogojne ljubezni do očeta ob mojem rojstvu in hkrati informaciji o usodni poškodbi očeta zbrala neverjetno moč in se ni predala.
Zaradi pozitivne naravnanosti, ljubezni in dobrega srca prav gotovo tudi moj dedi Franjo. Čeprav ga med nami ni že več kot 20 let, vem in čutim, da je zmeraj ob meni. Čudoviti spomini na otroštvo in na vse najine dogodivščine ostajajo v srcu za vse življenje. Zaradi srčnosti in topline tudi Ingrid, zaradi zagnanosti in strasti, ki jo v sebi nosita do svojega dela pa Mirjana in gospa Alja. Tudi vi, gospa Natalie. Vse ste zmeraj tako trdno verjele vame. Dijani in Klavdiji iz srca hvala za vso podporo, ki mi jo izkazujeta. Tako srčni sta.
Pravzaprav je ljudi, ki so v meni pustili nek poseben pečat, še kar nekaj. Naše poti so se srečale tako v mojih prejšnjih zaposlitvah kot v Društvu za kronično vnetno črevesno bolezen in v institucijah, v katerih sem se izobraževala. Z nekaterimi se trdne vezi tkejo oziroma ohranjajo še danes, na nekatere pa ostaja le lep spomin.
Kje najdete energijo?
Moja velika strast sta ples in vrtnarjenje, sicer pa mi energijo s svojo ljubeznijo in izkazano podporo dajejo moji najdražji – hči Jerneja s svojo otroško ljubeznijo in iskrenostjo, mož svojo pozitivno naravnanostjo in neizmerno podporo in humorjem, psička Leksi in zajček Zeko s svojo hvaležnostjo in toplino. Izjemno rada imam tudi vse, kar je povezano s poletjem.
Ali doživljate svojo kronično črevesno bolezen kot tabu?
Bolezn nikdar nisem doživljala kot tabu. Nikdar je nisem tajila, je pa res, da sem jo kot del sebe sprejela šele nekje po petih letih od postavitve diagnoze. Menim, da me ljudje zaradi tega dobro sprejemajo, so pa njihovi odzivi (predvsem glede mojega zunanjega izgleda in telesne teže) nemalokrat zame malce nerazumljivi. Do nedavnega me je to izjemno obremenjevalo in prizadelo, sedaj pa ne več.
~ ~ ~
Igre našega otroštva kot popotnica življenju
»Želim si, da se na igrišča in v čas šolskih odmorov vrnejo aktivnosti s preskakovanjem gumitvista, želim si, da fantje ponovno kotalijo frnikole, da se otroci družijo ob igri »zemljo krast«, da se zgodi nek pozitiven premik v glavah ljudi in si zaželijo animacije in iger našega otroštva tudi na svojih službenih ali zasebnih dogodkih … Želim si, da generacije ponovno in znova začutijo tisti poseben čar, da nove generacije ob igrah našega otroštva razvijajo medsebojno komunikacijo, kreativnost, domišljijo, da gradijo zaupanje, preverjajo prag vzdržljivosti in vzpostavljajo posebne vezi … Vse to so tako pomembne popotnice za življenje, ki pa se jih žal veliko premalo zavedamo.«
~ ~ ~
Kdo je Razvedrilko?
Razvedrilko je organizacija, v katerem Petra s srčnostjo in toplino ogreje srce tudi otrokom iz socialno šibkih družin. Poudarek daje igram našega otroštva, z veselimi barvami in oblikami pa popestri asfaltne in druge površine. Zabava na prostem je zagotovljena. “Iskren nasmeh in sreča na otroških ličkih je najlepše darilo in če ju lahko na dan privabimo s tem, ko podarimo svoj čas, preberemo pravljico, podarimo kakšno majhno pozornost, skupaj ustvarjamo … smo naredili veliko in dobro delo,« se Petra nasmeje. Tukaj ga najdete.
~ ~ ~
Fotografije: osebni arhiv Petra Leskovšek Lasetzky.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.