Zaljubila sem se v objekt

Zaljubila sem se v objekt

Zaljubila sem se v objekt

avtor 31. marca, 2020

Že od otroštva poznam izrek, da ljubezen ne pozna meja. Niti predstavljala pa si nisem, da se lahko zaljubiš tudi … ah, groza … v podjetje, v firmo, v blagovno znamko, in da ob razhodu z »ljubljenim« doživiš vse običajne faze in bolečine slovesa.

Imela sem redko priložnost, da sem dobila v rejništvo in skrb komaj rojeno podjetje v manjšem kraju, s katerim lastnika pravzaprav nista vedela, kaj z njim početi. A bilo je tu in treba je bilo poskrbeti zanj. Seveda se vsem ni zdelo prav, da sem nadomestni starš postala prav jaz, a to se dogaja povsod in vedno. Podjetju je bilo namenjeno izvajanje dejavnosti, za katero si nisem nikoli predstavljala, da bi sodila v okvir mojih kompetenc in še manj želja. Bilo je finančno zelo podhranjeno, malo zanemarjeno in precej samovoljno.

Ljubezen z metuljčki v trebuhu

A ko sem tekala med mojstri na gradbišču, pripravljala  poslovni načrt, iskala sodelavce za pomoč pri njegovi rasti in vzgoji ter snovala aktivnosti, sem se nehote, počasi in vztrajno, zaljubljala vanj. Imela sem metuljčke v trebuhu. Postajala sva eno, se zlivala v vsem; kot v klasični ljubezenski zgodbi. Nanj sem mislila, ko sem vstala, čez dan, preden sem zaspala, in pogosto sem o njem tudi sanjala. Najina ljubezen je ustvarjala unikatno in redko zgodbo. Seveda so bili tudi dnevi, ko se najin odnos ni odvijal po mojih pričakovanjih, in sem bila prizadeta, jezna, žalostna. A je bila povezanost po vsaki preizkušnji samo še močnejša.

Trajalo je 11 let. Dala sem, kar sem lahko, vedela in znala. Skrbno pa sem si zatiskala oči pred prirojeno finančno podhranjenostjo podjetja, ki je postajala zanj ter nas vedno bolj ogrožujoča. Bolezen, ki je kljub vsej ljubezni nisem zmogla pozdraviti. Kljub zavedanju, da ga bosta prava starša prej ali slej zahtevala nazaj, sem plavala v navideznem svetu večnosti in nespremenljivosti.

Najino ljubezensko razmerje razdrejo

V 12. letu najinega razmerja sta ga starša prodala in mu s tem zagotovila varno in dolgo življenje. Nisem ju obsojala. Sodelovala sem pri vseh korakih, zavedajoč se potrebnosti in nujnosti novega kapitala za njegovo ozdravitev. Žrtvujoča se ljubezen. Novi lastniki so bili primerni. Podjetje so oblekli v nove barve, mu ustvarili drugačen ritem življenja, uvedli nove navade in ga povezali s člani svoje družine. Nisva se več prepoznala. Ne podjetje mene, ne jaz njega. Novi starši so se sicer trudili, da bi ohranila odnos. Poskušala sem, a se ni zgodilo. Ostala sem brez svoje ljubezni. Srečna za njegove možnosti razvoja in svetovljanstvo, a prazna, brez smeri in identitete. Kljub prigovarjanju, da ni edino podjetje na svetu in da so še druga, se nisem bila sposobna ozreti po njih. Zamrznila sem v prostor in čas. Moja ljubezen … moja velika platonska ljubezen! Zbrala sem pogum in odšla.

In potem se je dogajalo kot se ob razdrtih ljubezenskih zvezah pač dogaja. Črnina, temnina, sivina, lučka, medla svečina, svetloba …

Prepoznam vzorec: istovetim se s svojo poslovno dejavnostjo

Po dolgih in bridkih 6 mesecih sem bila sposobna koraka naprej.  Želela bi jasno in odločno zapisati, kako sem se naučila, da z objekti vzpostavljaš odnos, ne pa tudi ljubezni. A nisem povsem prepričana. Iskreno ugotavljam, da vzorec zaljubljenosti in identifikacije s službo ponavljam že od svojega prvega delovnega dneva. Da pa sem v zadnjem primeru res prekosila samo sebe.

Vsak se s čim identificira in jaz se v  tem življenju pač istovetim s svojo poslovno dejavnostjo. To ni nič boljše in nič slabše, kot če bi se s čimer koli drugim. Važno je, da sem vzorec ozavestila in da ne bo več imel pod kontrolo on mene, ampak jaz njega.

Nuja po ustvarjalnosti rodi Tečni&Srečni

Tako kot lahko zrno peska v školjki postane biser, tako vsaka osebna kriza rodi kaj dobrega. Moja zadnja me je spomnila na ljubezen do pisanja, na potrebo po koristnosti delovanja, na nujo po ustvarjalnosti. Iz naštetega in naklonjenosti do starih ljudi, ki so zadnjih 12 let s svojimi zgodbami barvali moje dni, so se rodili Tečni&Srečni. Kratke zgodbe o veseljih in žalostih starosti, večinoma nastalih iz realnih izkušenj vsakdana. Že dolgo sem prepričana, da potreb starih ljudi sploh ne poznamo. Da kljub poznavanju številk nismo pripravljeni na družbene spremembe, ki jih nosijo demografska dejstva. Ne prepoznavamo podjetniških priložnosti, ki so že tu in se obetajo. Zanikamo lastno staranje in se nanj ne pripravimo. Togo se oklepamo stereotipov o starih ljudeh in starosti.

Portal Tečni&Srečni sem v življenje pospremila s sledečim zapisom: »Želim doživljati starost, ne pa da se mi kar zgodi; želim, da se o njej pogovarjamo pogosteje, sproščeno in realno; želim, da okolica sprejme moje staranje s podobnim navdušenjem, kot je spremljala moje odraščanje; želim odpirati teme o starosti!«

Že dva, ki dodata mentalni odtis, spremenita svet

Ob težkih Luninih menah in hormonskih motnjah se seveda sprašujem o smislu početja. Danes, ko vsi pišemo, blogamo, skladamo besede, izražamo mnenje … je verjetno zmanjkalo tistih, ki berejo. Ampak če pravijo, da že misel  v Univerzumu posti svoj odtis, potem pušča zapisano mišljenje za sabo že pravo sled.

Če potem zapisano prebereta zgolj dva in dodata svoj mentalni odtis, se bo »nekoč nekje« zgodila sprememba na bolje. Če po teoriji kaosa iz nežnega utripa metuljevih kril na enem koncu sveta nastane vihar na drugem koncu planeta, potem tudi osredotočenost, iskrena želja in aktivnost doprinašajo k spremembam.

Nekateri so kot lapuh, drugi kot nepozebnik

Ne želim se slepiti, da je to, kar počnem, nekaj velikega, revolucionarnega ali prevratnega. So samo drobni koščki, ki smo jih, dokler smo tu, dolžni zlagati v podobo Dobrega. Zagotovo bom v kratkem zagrabila katero od podjetniških priložnosti, ki jih prepoznavam skozi oči Tečnih&Srečnih in se nadzorovano zaljubila v svoje novo podjetje in službo.

Nekateri ljudje najdejo in izkoristijo svoje priložnosti zgodaj v življenju. So kot prvi zvončki ali rumeni cvetovi lapuha. Jaz sem očitno bolj jesenska roža, kot nepozebnik, ki ji priložnosti nosijo leta po petdesetem rojstnem dnevu. Morda bodo napake, ki sem jih storila, priložnosti, ki sem jih izpustila, in skušnjave, ki sem jim podlegla v prvi polovici življenja, dobra popotnica za ustvarjanje v času bivanja, ko mnogi že razmišljajo o izpreganju in počitku. Zakaj pa ne!

O Mateji skozi Matejine oči

Mateja s sinom

V otroštvu, ki sem ga preživela z babico, sem bila pretirano čustvena in občutljiva. Nekaj od tega je ostalo. Obožujem morje, samotne sprehode po skalnati obali in šumenje vetra v jadrih. Moja velika  ljubezen so divje rastline, njihove oblike, vonjave, govorica … Veliko mi pomeni samodisciplina in hitro se znajdem v skušnjavi, da jo začnem vsiljevati tudi drugim. Jasno, da po mojih merilih.  Moja bit je rada glavna in zna se odločati. Moje telo, ki ga daje mena, ima rado jogo, meditacijo in vegetarijansko prehrano. Vedno bolj mi uspeva, da mu vsak dan ustrežem. Rada skrbim za druge, pri čemer ne delam velike razlike med ljudmi in živalmi. Le te me običajno spremljajo v množini in so pogosto iz azilov, izza ograj in jarkov, poškodovane ali s kakšno telesno hibo. Razumem se z družino, sorodniki, sosedi … V življenju sem zlasti hvaležna za sina in nadvse ponosna na odnos z njegovim očetom (svojim bivšim možem). Častim tišino in pred 26 leti sem se ustalila v Prekmurju, v kraju, ki se imenuje, kakšno naključje, Tišina. Imam nekaj krasnih prijateljev in partnerja, ki mi je pokazal, kaj pomeni biti Princeska. Moje življenje je preprosto in ne izstopa. Za naslednjega imam le eno željo – da bi  več plesala in manj skrbela.

 

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: arhiv avtorice

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.