»Dokler sem se lahko, sem se pridno tlačil v kalupe. Ker sem vedel, da bom drugim povzročal težave, sem pred notranjo poklicanostjo najprej dolgo bežal. Kot rečeno predvsem v deloholizem. Na neki točki pa je to postalo nemogoče. In tako se za cerkveno vodstvo sčasoma postal velik problem, tako da se je moralo čedaljo bolj ukvarjati z zgodbo ‘Kako Karla umiriti, da ne bo več taka zgaga’.
To je le ena od iskrenih izpovedi patra Karla Gržana iz knjige Mir skozi zapis Jureta Aleksiča, novinarja in publicista s skoraj 30-letnim stažem. Pater Gržan zelo iskrivo, mestoma provokativno, mestoma samorefleksivno opisuje svoje popotovanje od mladega pubeca, do srečanja z Božanskim, izgorelosti, samoiskanja, srečanja z usodo … in notranjega miru. Tega je našel z udejanjanjem svojega poslanstva, ki ga vidi sledenju poti, po kateri je hodil sveti Frančišek. Skromno, med ljudmi za ljudi.
Knjiga, ki daje obilico priložnosti za pre-mislek
Knjiga ob zgodbi Gržanovega življenja, ki zabava in poučuje, nudi marsikaj več. A si je zanjo treba vzeti čas. Čez poletje se vedno rada opremim z izivnimi knjigami in ko sem prijatelje_ice povprašala, s katero naj začnem, jih je največ svetovalo Mir – »ker bom najlažje prišla čeznjo«. Temu ni bilo tako; na kar nekaj mestih sem se ustavila in premišljevala, gruntala, razmišljala in prespraševala tudi kakšne svoje odločitve.
Že naslovi poglavij obljubljajo samo-ironičnost, npr. Popravni izpit; Od dislektika do odličnjaka in brez koze do doktorata; »Prelahko!«; Zadnja izpoved; Bolj si preprost, bolj si prost … Priznava svoje »grehe« in »napake«, po človeško. »Kot mlad mož sem torej odkril, da lahko, ko te kliče Ljubezen, tudi pobegneš. In jasno mi je bilo, da me čaka cela vrsta popravnih izpitov. Pravzaprav bi bil ‘Karel dela popravni izpit’ najbrž kar primeren naslov za knjigo, ki jo držite v rokah.«, ocenjuje pater Gržan.
Disleksija omogoča iskanje alternativnih rešitev
Kot otrok in mladostnik se je soočil še z disleksijo (ki takrat še ni bila poznana, ampak ožigosana v smislu ‘si pač butast’). »Kjer je mladostnik močan in suveren, mora prejeti žig potrditve. Kjer je krhek, pa mora biti predvsem objet,« daje Gržina srčen nasvet iz svojih lastnih izkušenj. To bi moralo biti vodilo za vse pedagoge in starše in vse, ki se ukvarjajo z mladimi <3. »Ko sem postal doktor znanosti, sem bil ponosen kot le kaj. … zaradi težav pri pouku slovenščine bi me v prvem razredu skoraj poslali v posebno šolo! Trdno sem prepričan, da mi je prav disleksija omogočila vse simbolne uvide, ki so vodili do doktorata.«
Pater Gržan disleksijo vidi kot milost Stvarstva, da ga že od ranih let naprej ni bilo možno utiriti v enoumje – v slepo sledenje zapovedanim in edino dovoljenim resnicam. Pravi, da so bili njegovi možgani zaradi disleksije vedno prisiljeni iskati alternativne poti in interpretacije. »Povedati želim le to, da bi se morala naša civilizacija od ‘otrok z napako’ predvsem učiti, ne pa da jih s posmehom zbrca v občutke manjvrednosti.«
Izprosi si »Frančiškovo leto« in nato prevzame faro Razbor pod Lisco
Ob vseh uspehih, ki jih je nanizal (postavljanje centrov, pomoč ljudem …) v knjigi srčno izpove: »Pri mojem velikem dobrotništvu ni šlo večino časa za nič drugega, kot za beg pred vestjo.« Z boji, notranjimi in zunanjimi, si izprosi leto, v katerem je lahko udejanjal poslanstvo – kjer je bil čim več na poti in je srečeval čim več ljudi. »Vsekakor sem Boga vedno raje iskal v sočloveku kot v suhoparni teoriji.« To leto je v njem še učvrstilo vero in hkrati tudi prepričanje, da nazaj med redovnike ne gre. In tako si je uspel izboriti prekvalifikacijo med škofijske duhovnike.
Po letu dni je prevzel faro Razbor pod Lisco. Skupaj s krajani so ustanovili komuno za odvisnike, organizirali Razborske večere, z mladimi z avtobusom obredli vso Evropo, dramatizirali prikaz Kristusovega vstajenja.
In sledi izgorelost
Po desetih letih bivanja v Razborju je pater pregorel. »To stanje se je v meni razraščalo dve leti … (bil) sem resnično na koncu z močmi.« Stanje se je samo še slabšalo, zato je prosil novega škofa, če ga lahko za leto dni kam umakne, da »pridem vsaj za silo k sebi«.
»In potem sem doživel najhujši šok svojega odraslega življenja.«
Brez dlake na jeziku priznava, da je bil na koncu svojega razborskega desetletja resnično »zlomljen človek«. Bil je izčrpan, depresiven, pa tudi zdravje se je pošteno krhalo. »In ko sem se končno zlomil in se zatekel po pomoč k škofu, me je poslal nekam, kjer bi, če mi prijatelji ne bi zamenjali oken, dobesedno zmrznil.« Preselili so ga v Prevorje – in mu, skoraj gotovo nehote, dali novo priložnost, spoznavanja s staroversko kulturo.
Duhovno življenje na naših tleh se ni začelo s krščanstvom
V Prevorju se je srečal z ostanki starih civilizacij; z megaliti. »Vedno so me zanimale stare civilizacije kot astronomija,« pravi Gržan. Odkril je megalite, velike kamne, ki so danes pogosto vse, kar je ostalo od tu pri nas živeče mogočne stare civilizacije, razlaga pater. »… Torej ljudstva, ki je harmonijo na Zemlji iskalo s pomočjo harmonije na nebu.«
»Raziskovanje teh gradišč vodi do neizpodbitnega spoznanja, da se duhovno življenje na naših tleh ni začelo s kraščanstvom,« je prepričan pater Gržan. »To je lahko našemu narodu v velik ponos. Megalitska najdbišča zrcalijo prave korenine naše kulture. In obenem jasno pričajo, da smo tukaj že zelo dolgo – da nismo zgolj neki pritepenci izza Karpatov, ki se sploh še niso imeli dovolj časa vkoreniniti na naših tleh,« dodaja. Ko kamne obišče sam, ga preplavita dve čustvi: ponos na slovenski narod in silna radovednost o naši preteklosti.
Prava ljubezenska zgodba o Veroniki Deseniški in Frideriku Celjskem
Zgodba o Romeu in Juliji je izmišljotina, na Slovenskem pa imamo pravo ljubezensko zgodbo. Tudi te se dotakne skozi svoje pripovedovanje in nas malce ošvrkne: »Česarkoli pomembnega, kar smo kdaj imeli, nas je kvečjemu kmalo sram (…) strah. … Prepričan sem, da gre na najbljoblji ravni za našo poškodovano samozavest.«
Od superega, manipulacije do prostosti, tišine in svobode
Karel in ljuba Kapra
Dotakne in osvetli še marsikatero poglavje svojega življenja. Od »sadističnega superega«, do svojega kritičnega pogleda na šolstvo, raziskovanj proti »mainstreamu« v času kovida, srečanja z osebo, ki mu je razkrila ozadja ozadij odločanja in vplivnosti in ga je skoraj stala življenja. Pa vse do izražanja lastne resnice, premagovanja strahov, posebne povezave z živalmi. Seveda tudi pogleda na Staro in Novo zavezo, o celibatu, pa o svobodnem odnosu z Bogom. Priznava, da je sebe resnično začel imeti rad in občutil sočutje šele po možganski kapi. In, končno, do svobode na lastnem posestvu v Prekmurju.
Veliko je res globokih misli in sporočil. Veliko lahko skozi njih odkrijete tudi o svojih predsodkih, pomislekih, vgraviranih »resnicah«. O iskrenem odpuščanju samemu sebi. O notranji, zenovski – če hočete – tišini. »Vse pleše v obnebju čarobne povezanosti. Tako nas učita kvantna fizika in naše srce, če si mu le dovolimo prisluhniti.« Pa mu dajmo, vas, nas vabim.
Spletni portal Navdihni.me in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.
Foto: Založba Chiara
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.