Že leto, morda dve, na svoji poti v službo, če grem ob točno določeni uri, srečam moškega. Mladega. Z dvema otrokoma. Enega drži za roko, drugega ima v nahrbtniku za nošenje otrok. Vsak korak je premišljen, umirjen. Popolna osredotočenost in ubranost. Moda bo kdo pomislil, da ta trojka danes pravzaprav res ni več nič posebnega. Res je in hkrati ni res. Ta oče v eni roki drži palico za slepe.
Kljub temu da ne vidi, se vsak dan poda po sicer točno določeni poti – v jutranji in popoldanski prometni konici – od doma v vrtec in šolo, kamor odpelje svoja dva otroka, in nazaj. Pot je res da vedno enaka. Dolga vsaj kakšna dva kilometra. Vijuga in pelje čez vsaj dve večji križišči ter več manjših. Verjetno se jo da naučiti, po korakih na pamet – razmišljam. Ampak je tudi pot, ob kateri so na pločnikih pogosto parkirana vozila. Pred šolo avtomobili včasih kar sredi ceste ustavijo in iz njih skočijo šolarji z nahrbtniki. Ali pa pozimi. Ko sneži in so pločniki še nekaj dni polni snega. Kdaj tudi poledeneli. In ko zaradi zvoženega snega ni meje, kje se konča pločnik in začne cesta. Pa ko so na cesti prehitri vozniki, ki na našem križišču pogosto vozijo v rdečo. Polno nevarnosti. Ampak to očeta, ki pelje otroke v vrtec in šolo, ne zmoti na poti k cilju. Videvam ga v vseh vremenskih in prometnih razmerah. Pozoren je na vsak korak in tudi vsak zvok, celo šum. Kljub slepoti živi polno življenje.
Njegova zgodba, čeprav je ne poznam, ampak le takole od daleč opazujem, ko ga z otroki vsake toliko srečam, me vsakič znova navdihuje. Za pogum. Vsako življenje ima ovire, moje, vaše, svoje, čez katere je treba slej kot prej skočiti in se jih naučiti tudi preskočiti, četudi desetkrat telebnemo pred tem. Ene ovire so na prvi pogled vsem vidne. Druge so morda bolj v nas, tretje si postavljamo sami (in jih skrivamo celo pred sabo). Poskušam ne soditi, kaj je težje, večje, lažje.
In ko takole na poti v službo premišljujem o kakšnem mojem »velikem zalogaju«, ki ga moram prežvečiti tisti dan ali teden ali mesec, pa kar malo odlašam, se običajno primeri, da ob poti naletim na tega pogumnega, predanega očeta, ki me vedno zdrami – v zdaj. In moj notranji glas dobi nov poriv – za pogum. Korak za korakom. In preprosto, golo, skromno človeškost. S tema dvema »orodjema« se nato podajam na pot, ki je še nisem shodila.
Od kod jemlje pogum za spopadanje s svojo zgodbo in kje se navdihuje oče, ki navdihuje mene? To pa bo tudi zame ostalo skrivnost. Vsa navdušena sem ga eno jutro, ko sem hitela v službo (čeprav mi je moj notranji glas že ob tem, ko sem parkirala avto, govoril, da ne bo šlo tako, kot sem si zamislila), dohitela, ogovorila in povabila, da spregovori za revijo Navdihni.me. Da bo s pogumom, ki ga videvam jaz, zagotovo navdihnil še koga. A me je prijazno zavrnil. Da je svojo zgodbo v preteklosti že delil z mediji, zdaj pa da so na vrsti drugi, mlajši. Kako jasen fokus. Za trenutek mi je vzelo sapo. In tokrat – nisem ugovarjala.
In tako mi je dal še dve »lekciji«. Situacija me je spet spomnila, kako se čuti intuicija. Da bo tak odgovor, sem vedela že preden sem ga ogovorila, zato sem skoraj kakšen mesec iskala »pravi trenutek«, da ga bom povabila k sodelovanju. In tako izgubila veliko časa in »pokurila« kar nekaj energije, saj je to ves čas viselo nad mano. Odlašala sem, ker nisem hotela slišati: ne. In druga lekcija? Pomembno je znati reči ne in ta ne slišati, sprejeti. Hvaležna sem življenju za vse te uvide.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.