Naravno sproščenost, radost in srečo sem v zgodnjem otroštvu povezala s planinarjenjem, mojo najbolj pomembno življenjsko popotnico. Poleg tega da je hoja najbolj naraven način gibanja, ki aktivira celotno telo in ga pri tem ne obremeni, se med hojo sprosti um, razblinijo se blokade, strahovi in projekcije. Med hojo se zgodi neke vrste mentalni preboj, tako si vsaj jaz to razlagam, ki sprosti vse napetosti v telesu in odpravi blokade ter osvobodi ujeto energijo. Pri tem dobimo močen občutek, da smo presegli sami sebe, da smo nad sabo in vsem, kar nas drži ujete v prepričanju, da nečesa ne zmoremo. Takrat preprosto vemo, da smo in zmoremo veliko več, kot si mislimo. Zelo preprost »recept«: Prehodite svoje navade!
Spomini iz otroštva
Pohorska zimska pravljica
Moji najlepši spomini iz otroštva sežejo v čas, ko sem z dedkom in babico vse vikende, praznike in počitnice preživela v planinah. Imela sem svoj mali planinski nahrbtnik oranžne barve, ki sem ga ponosno nosila, še posebej takrat, ko smo na poti do planinske koče veselo korakali skozi vasico in z nasmehom na obrazu pozdravljali vaščane. Če bi mi dedek »vsake toliko« pomagal nositi moj nahrbtnik, bi mi ga takrat, ko smo šli skozi vas, obvezno moral vrniti, saj sem neskončno uživala v komentarjih vaščanov, ki so namenoma govorili tako glasno, da smo jih vsi slišali: »Ja, pa glej jo, kako je majhna in že planinari. Pa nahrbtnik ima in ga nosi čisto sama. Babica in dedek sta zagotovo zelo ponosna.«
V tem obdobju zgodnjega otroštva sem se prav tam, na Šavnikih, naučila smučati; moji najbližji še danes govorijo, da sem se najprej naučila smučati in plavati, nato šele hoditi! Kasneje sem zimske počitnice preživljala na Jahorini, občasno tudi na Bjelašnici in Igmanu, planinah v Bosni, v bližini Sarajeva. Življenje se je odvilo in prineslo nove dogodivščine, a spomini na planinske pohode z babico in dedkom, nabiranje gob in zelišč, druženje v planinskih kočah, kjer je bilo vedno slišati smeh, petje in zvoke kitare, ostajajo najbolj dragocen zaklad iz mojega otroštva.
Pohorski poletni kamino
Pohorska zimska idila
Dolga leta so minila, preden me je prijatelj pohodnik, po vseh zgodbah o mojih pohodih iz otroštva, izzval, da se mu pridružim na njegovih pohodih. V določenem trenutku svojega življenja se je namreč tudi sam odločil, da bo zaradi zdravja spremenil slog življenja in da bo več hodil ter manj izvajal druge športne aktivnosti, ki so ga začele izčrpavati. Tako se je pokazala priložnost, da drug drugega podpreva v tej novi »športni disciplini«, ki je predvsem plod ljubezni do narave, kjer se edino lahko v celoti umsko in telesno regeneriramo ter poživimo svojega duha.
Začela sva s pohodi med vikendom in osvojila veliko vrhov ter sproti uživala v domačih kulinaričnih dobrotah domačinov, ki so skrbeli za koče. Včasih ni bila koča, ampak kmetija, kjer bi naju lastnica pogostila z domačim kruhom, sirom in salamo, saj drugega ni bilo. Tako so se domačini, na moje veliko presenečenje, opravičevali in pri tem že nekaj čarali v kuhinji. Ker sva bila edina gosta, so se domačini vseeno potrudili zadovoljiti naše brbončice, ki so hlastale po domači hrani. Sčasoma sva nabrala kondicijo in po enem letu sva se odločila za mini kamino po Pohorju, ki sem ga do takrat obiskala največ trikrat, ko sem šla za dan ali dva smučati. Pravzaprav sva se odločila v štirih dneh prehoditi 100 km pohorskega magičnega prostranstva.
Prvi vzpon me je spomnil na nežno vztrajnost
Zgodaj zjutraj sva se iz Brežic odpravila na vlak za Maribor s svojimi skrbno in zelo premišljeno spakiranimi nahrbtniki. Z železniške postaje sva ulovila avtobus do Pohorske vzpenjače in se takoj, direktno po diagonali, spravila pa hribu navzgor proti zgornji postaji vzpenjače. Namreč, zelo hitro sva »malce« zašla s poti in se znašla na najbolj zahtevni, zelo strmi poti. Z obrazom sem se skoraj dotikala zemlje, da se ne bi skotalila po hribu navzdol. Imela sem občutek, da ležim stoje, tako strmo je bilo. Premikala sva se kot polža in večkrat sem pomislila, da ni šans, da zdržim to pot, če se že zdaj tako matram. Postajala sem obupana, do vrha pa je bilo še daleč …
Slap Skalca: Ko intucija povabi, da zaviješ s poti
Kljub vsej nemoči sem počasi in potrpežljivo nežno premikala nogo za nogo ter z vsakim korakom bila vse bližje cilju. Takrat sem resnično spoznala, kaj pomeni biti v telesu in prepoznavati meje njegove zmogljivosti. Svojega telesa ne smemo na silo forsirati, temveč ljubeče podpreti in nežno, mic po mic, premikati meje s pozornim dihanjem v tiste dele, kjer čutimo zakrčenost. Čeprav je to bil šele začetek pohoda, sem bila tako srečna, ko sva prišla na vrh, da so se mi ulile solze sreče, ker sva prvi in najtežji vzpon preživela. Če ne bi bila tako utrujena, bi verjetno stekla do gostilne, ki se nahaja v neposredni bližini vzpenjače, a noge preprosto niso ubogale. Prvi čaj, štrudelj, kavica in bose noge na ograji terase ter nasmejana obraza, so bili prvi spodbudni znaki najine poti.
Ko intuicija povabi, da zaviješ s poti …
Po daljšem premoru sva se končno odlepila od prve postojanke in se odpravila proti Mariborski koči, ki je bila žal zaprta. Ob koči je bila tabla, na kateri je pisalo samo slap in kazala je smer, po kateri bi se morala odpraviti. Čeprav je za naju to pomenilo, da sva skrenila z začrtane poti, sva jo vseeno ubrala. Zato sva bila nagrajena s pogledom na prečudovit slap, za katerega sva šele takrat ugotovila, da gre za Framski slap ali slap Skalca.
Šumik – Na vrelcu mladosti
Od tam sva se odpravila proti Ruški koči, kjer sva jedla pohorski lonec. Ne spomnim se, kdaj sem pojedla obrok s tako slastjo. Pot sva nadaljevala do slapa Šumik. Mislim, da sva videla veliki Šumik, malega pa ne, ker je bil teren preveč zahteven, in, iskreno, bila sem zelo prestrašena, ko se je prijatelj odpravil po drseči poti navzdol do slapa. V enem trenutku ga nisem več videla, niti slišala, stala sem na robu prepada in se držala za vejo drevesa ter molila, da pride čim prej nazaj. Kako mi je odleglo, ko sem ga končno spet zagledala! Po tej mini adrenalinski izkušnji sva se končno odpravila proti Koči pod Klopnim vrhom, kjer sva prvo noč prenočila.
Koča, kje si?
Pot je bila načrtovana, kar je pomenilo, da sva bila dogovorjena z oskrbniki koč, kdaj približno prideva. Tako so naju lahko pričakali in sprejeli, saj sva bila v tem času edina pohodnika, ki sta v koči prenočila in se naslednji dan odpravila naprej po poti do naslednjega vrha in koče. Ni bilo lahko hoditi od jutra do večera z nahrbtnikom, ki je postajal vse težji. Prvi dan sem se večinoma ukvarjala s tem: Kako je težek nahrbtnik, kako je vroče, kako sem žejna, kako sem lačna, ali bom zdržala, kdaj bom prišla do koče, kdaj grem domov …
V Kočo pod Klopnim vrhom sva prišla precej pozno. Spomnim se, kako je ovinkasta pot vzbujala vse večje pričakovanje, da se bo končno prikazala koča in prinesla odrešitev. Na koncu sva jo zagledala, a ne tako hitro, kot sva upala. Kakšna sreča je bila, samo sezuti se. Moje noge in jaz smo bili najsrečnejši na svetu! Vrhunec sreče pa sem doživela ob gostoljubju prijazne oskrbnice koče. Sita do vrha sem padla v posteljo in zaspala kot že dolgo ne. Mislim, da se celo noč sploh nisem premaknila.
Veter v laseh, svoboda v srcu
Jezerski vrh: Osvobajanje duha v plesu z vetrom
Naslednji dan sva se zbudila precej zgodaj in se takoj po zajtrku odpravila proti Domu na Pesku. Po krajšem postanku zaradi hrupa velikega števila obiskovalcev, sva pot kmalu nadaljevala proti Lovrenškim jezerom in nato do Jezerskega vrha, kjer sem spet doživela močen preboj. Vem, da sem.
Ko sva prišla na vrh, sem kljub močnem vetru, ki se je dobesedno igral z mano, odvrgla nahrbtnik ter začela teči, vriskati in se smejati na glas. Popolni občutek svobode! To je bila moja izkušnja na Jezerskem vrhu po zelo zahtevnem vzponu. Z Jezerskega vrha sva se pod Ribniško kočo spustila do Planinske koče Pesnik, kjer sva prespala drugo noč.
Zdravilne energijske točke
Tretji dan najine poti sva se po obilnem zajtrku, kavici in šnopčku odpravila proti
Kope: Regeneracija telesa in duha na zdravilnih energijskih točkah
smučarskemu središču Kope in od tam nadaljevala pot proti zdravilnim energijskim točkam, ki se nahajajo na vrhu Velike Kope. Tam sva naredila daljši
postanek, ker sem morala malce »pomeditirati«. Če hočeš začutiti vse energijske točke, si pač moraš vzeti čas, ker jih je na Kopi precej. Energijske točke so lepo označene, zato se lahko postavite v njihovo središče ter dovolite zdravilni energiji, da vas napolni.
Od tam sva šla do Partizanskega doma Kope, nato do Kremžarjevega vrha in potem navzdol do Koče pod Kremžarjevim vrhom, ki je bila najina zadnja postojanka in prenočišče. Naslednji dan sva se spustila v Slovenj Gradec ter z avtobusom odpotovala najprej do Velenja, nato Celja in od tam z vlakom do Brežic, kjer se je končala prva kamino pustolovščina v mojem življenju.
Pohorski zimski kamino
Jurgovo: Ledene skulpture pohorskega kraljestva
Konec leta, med prazniki, sva se s prijateljem odločila ponoviti mini kamino po Pohorju. Ideja je bila, da bi prehodila sicer krajšo pot, a bi vseeno hodila na enak način kot poleti. Kmalu pred najinim odhodom je prijatelj preživel vikend na Pohorju, in ugotovil, da najin načrt tokrat ne bo izvedljiv, saj je bilo preveč snega in neprehojenih poti, zato bi bil zimski kamino veliko bolj zahteven. Glede na to, da nisva ekstremna pohodnika in ne iščeva adrenalina, sva se odločila, da tokrat najdeva »namestitveno bazo«, ki bo najina izhodiščna točka za dnevne pohode.
Našla sva jo na Jurgovem sredi Pohorja, kjer sem imela vtis, da sem stopila v neko idilično zimsko pravljico. Svetloba, ki se je lomila čez veje mogočnih pohorskih smrek, jih je odela v praznično obleko z lesketajočimi rdečimi, zelenimi, rumenimi in oranžnimi krogci. Znova sem bila ganjena od silne lepote, ki je povsod okrog nas, pa jo prepogosto spregledamo.
Črno jezero: Uživanje ob zaledenelem in snegom prekritim jezerom
Prvi dan oz. bolj noč, takoj, ko sva razpakirala, sva šla na ponočni pohod do doma na Osankarici, ki je lani žal zgorel. Drugi dan sva od Osankarice prehodila pot do Črnega jezera in Treh kraljev, tretji dan pa sva imela pohod po pragozdu Šumik. Na poti proti domu sva se četrti dan ustavila na Koči na Pesku in od tam nadaljevala peš do ribnika Jezerc. To je bila zadnja postojanka pohorskega zimskega mini kamina.
Pohorje – pot prebojev, premikov naprej in smisel življenja
Pohorje me je naučilo, da je lahko smisel življenja tudi samo v hoji, neskončni hoji, brez nekega posebnega cilja, razen da se premikaš naprej znotraj in zunaj sebe, po gozdu, rečnih strugah, hribčkih in dolinah prelepih pohorskih prostranstev. Pohorje me je spomnilo, da sta mi babica in dedek vcepila ljubezen do narave in hoje dovolj zgodaj, da je ta prelepa popotnica ostala z mano za vedno.
Spoznala sem, da se resnični preboji zgodijo prav v naravi, med hojo, ko v nekem trenutku spoznamo, da lahko prehodimo iluzijo ujetosti, svoje omejujoče vzorce, navade in blokade; vse, kar nas v življenju krči in nas ovira pri tem, da bi življenje zaužili s polnimi pljuči. Pohorje je moja naravna pot prebojev in premikov naprej. Naj bo tudi vaša.
****
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Fotografije: osebni arhiv avtorice
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.