»Delim, da moja zgodba ne postane še tvoja«

»Delim, da moja zgodba ne postane še tvoja«

»Delim, da moja zgodba ne postane še tvoja«

avtor 27. marca, 2018

Je prijeten, odprt in neposreden sogovornik. Zase pove, da je dvakrat lev (po znamenju in podznamenju)  in v njegovem primeru – to verjetno kar drži. Opazovalec hitro opazi, da samozavestno kraljuje v svojem življenju. Ko sem prisedla za mizo lokala v Trnovem v Ljubljani, kjer sva bila dogovorjena, je na drugi strani sedel energičen 43 letnik, športne postave – Žiga Breznik, paraplegik. 

»Ni pa vedno enostavno,« odkrito prizna Žiga. »Novo življenje« ga je pričakalo po prometni nesreči, ki jo je zakrivil mlad vratolomni voznik, ki je imel izpit vsega sedem dni. Kot 19-letnik se je zaradi poškodbe hrbtenice ob nesreči moral soočiti z dejstvom, da se bo od tam naprej »vozil in ne hodil.« V 23 letih je življenje na vozičku dodobra spoznal. Pluse in minuse. A ga to, da je na vozičku, ni ustavilo. Predvsem mu je dalo širino.

Ne mara pritoževanja. »Če bi se pritoževal, ali pa bi razmišljal vnaprej, česa vsega v življenju, ker sem na vozičku, ne bom zmogel, se večino stvari, ki jih imam in sem jih doživel, ne bi lotil,« pravi Žiga Breznik. In doda, da ni noben superman, tudi on je zvečer utrujen, ali pa ga boli hrbet, ker ima skoliozo, pa se zato ne pritožuje.

Vozi avto, smuča in kolesari. Prepotoval je dobršen del sveta. Nekaj s prijatelji, nekaj tudi sam. Za tokratni pogovor sem ga na primer ujela tik pred potjo na Kanarske otoke. A kot vozičkar, tako paraplegike imenuje sam, se druži predvsem s hodečimi. »Ker me to sili izven cone udobja. Če sem v družbi s hodečimi, se moram boriti, da jim lahko pariram, da sem na enaki ravni,« pojasni svojo filozofijo premikanja mej pri sebi. Ko je na primer s prijatelji potoval po Evropi s šotori, se je moral hitro znajti, »kako se sam spravim iz vozička na tla in nazaj na voziček, brez pomoči.«

Nočem, da me kdo vozi

Predvsem je rad samostojen, neodvisen. »Nočem in ne maram, da bi me kdo vozil v vozičku,« pravi in tako je za »krmilom« vedno samo on. Tudi sicer je zaradi svoje drzne, morda včasih tudi predrzne in trmaste narave – kot se opiše  – pri soočenju s svojim življenjem po prometni nesreči – oral marsikatero ledino in si ni postavljal mej, kaj ni mogoče. Bil je prvi Slovenec, ki se je resno lotil smučanja z monoskijem.

Že pred nesrečo je bil strasten smučar. Ko je po rehabilitaciji prišel iz Soče, je bila ena prvih stvari predelava avtomobila in pot na sejem v Düsseldorf. Tam je kupil svoj prvi monoski. In prismučal na paraolimpijske igre v Torino.

Z monoskijem na paraolimpijske

Seveda je bilo med nakupom monoskija in nastopom v Torinu veliko učenja, dela, treningov in tekem. Na začetni in nadaljevalni tečaj je moral v Avstrijo, ker se v Sloveniji s tem takrat ni ukvarjal nihče. Na paraolimpijskih igrah sicer kljub dobri formi in silni želji ni osvojil medalje. Ampak je  odstopil. A je ponosen, da sodi med peščico ljudi na svetu, ki so se kvalificirali na olimpijske igre, kjer je  utrip »res nekaj izjemnega,« se spominja. Med vidnejšimi uvrstitvami v monoskiju je 10 mesto na evropskem prvenstvu, kar kaže »da nisem bil ravno nek aberveznik v tem športu.« Zdaj ne tekmuje več, pravzaprav celo le redko smuča. »Mraz me po vseh teh letih ubija,« prizna, zato je zdaj v prvem planu kolo in poletje.

Ko pa je še smučal, se je na kolo podal predvsem zato, da bi nabiral kondicijo za zimo. Hitro so ga povabili, da bi tudi v tej disciplini treniral in tekmoval, vendar se je odločil, da bo kolo ostalo le rekreacija in hobij. In če rabi čas samo zase, da si zbistri glavo, gre na kolo. Poleti pa je veliko raje, kot da bi hodil po tekmah, s svojo družino v kampu v Istri.

Rad sem oče

Sredi aktivnega življenja športnika in službe, 12 let je delal v računovodstvu v družinskem podjetju, zdaj pa je invalidsko upokojen, se mu je zgodila tudi ljubezen. Zdaj je že 15 let poročen z ženo Barbaro. Imata osem let stara dvojčka Tinkaro in Rožleta. »Rad imam družino, rad sem oče. In predvsem je pomembno, da sem z njima zdaj, ko sta še manjša. Sem definitivno fotr, ki je rad aktivno soudeležen pri vzgoji,« pravi. In ko je bila žena z dojenčico Tinkaro po porodu nekaj časa v bolnišnici, je on doma skrbel za nekajmesečnega Rožleta. Rad tudi kuha in v tem zelo uživa. »In žena nima nič proti,« zadovoljno pristavi.

Poleg tega pa je zelo angažiran aktivist – gibanja »Še vedno vozim – vendar ne hodim«, ki ga širi Zavod VOZIM.  Zavod z različnimi akcijami in predavanji mladostnike, pa tudi starejše, ozavešča, da alkohol in telefon ne sodita za volan.

~ ~ ~

Ne tekstam, ko vozim – »Kaj za en zateženc pa je to?«

Zelo uspešna in kreativna je bila tudi preventivna akcija: »Ne tekstam, ko vozim«. Zavod VOZIM jo je pripravil v sodelovanju s Publicisom in z Renaultjem ter izpeljal preko platforme Prevozi.org, ki povezuje voznike in potnike. Potnikom so ponudili vožnje iz Ljubljane v Maribor, v avto pa namestili skrite kamere. Profesionalni voznik je na dogovorjenem mestu pobral sopotnike, nato pa jih prosil, da naj mu, ker bodo na Lopati pobrali še enega potnika, pošljejo sms sporočilo, kdaj bodo tam. Žiga, ki jih je čakal na Lopati, je na SMS odgovoril: »Tekstaš, ko voziš!???!?« V avtu so bili na ta SMS pogosti komentarji, »kaj za en zateženec pa je to.« A takoj ko so na Lopati res pobrali Žigo na vozičku, se je zgodil »Uf« moment. »Takoj, ko povem svojo zgodbo, vidim, kako me pozorno poslušajo in res dojamejo, zakaj pisanje sms-jev ne sodi za volan. In za njih tudi nisem bil več zateženc,« opiše učinek akcije. Na YouTubu si je video ogledalo preko 13 tisoč ljudi.

~ ~ ~

Žiga z njimi sodeluje že štiri leta in opravi vsaj 20 do 30 predavanj letno. Pretežno predava srednješolcem in osnovnošolcem. »Pravzaprav delim svojo zgodbo in tako se je vse skupaj v okviru Zavoda VOZIM tudi začelo. Delimo zgodbe, da naše zgodbe ne postanejo tudi vaše zgodbe,« razloži moto.

Z zgodbami dosegli 65 tisoč mladih in odraslih

Zavod VOZIM že vrsto let uspešno opravlja svoje poslanstvo in je preživel tudi težke čase krize, ko je bilo denarja za preventivne programe res zelo malo ter so številne podobne organizacije prenehale s svojim delom. »Zagotovo to kaže, da delamo dobro,« je prepričan Žiga.

V desetih letih je predavanjem prisluhnilo okoli 65 tisoč mladih in odraslih. V Zavodu pa nastajajo tudi novi in novi kreativni projekti. Dva zelo odmevna sta: Heroji, ki furamo v pidžamah in Ne tekstam, ko vozim.  Vsi imajo isti cilj: ozaveščati mlade in odrasle o varni vožnji.

~ ~ ~

Heroji, ki furamo v pidžamah

Akcija »Heroji, ki furamo v pidžamah« Zavoda VOZIM ozavešča starše, da naj ob koncu žura/čage (tudi če je to sredi noči) gredo po svoje otroke. V Ljubljani ta problem niti ni tako pereč, ker je mogoče poklicati taksi ali iti na mestni avtobus, pravi Žiga Breznik, ki je aktivno sodeloval v akciji. »Zato smo izbrali Brežice, kjer ni mestnega prometa, kjer ni taksija. Poleg tega so Brežice zelo razdrobljena občina in če gredo mladi zvečer v mladinski center, kako bodo prišli domov? Vinjeni se bodo usedli za volan ali motor ali prisedli k vinjenemu sovrstniku. Prav na vaseh in v manjših krajih je največ nesreč, v katerih so udeleženi mladi,« razlaga. Z avtom je v okviru akcije tako iz žura peljal dve mladostnici iz okolice Brežic – kar 20 minut v eno smer, se spominja. A je bilo vredno. V Brežicah so po akciji, ki je sočasno tekla še v Idriji in Slovenskih Konjicah, skupaj z občino in policijo pripravili posvet, kako bi v naslednjem letu rešili ta problem in kot kaže, se že premika, pove. Tudi v Idriji se bo akcija nadaljevala. »Za pomlad pa so nas iz Slovenj Gradca sami klicali, ker se jim akcija zdi res super,« razlaga Žiga in poziva starše, da naj bodo heroji, ki poskrbijo, da se njihovi najstniki iz zabave varno vrnejo domov.

~ ~ ~

Poslušalci ostanejo brez vprašanj

Ko je prvič delil svojo zgodbo z neznanci, ni imel cmoka v grlu ali treme. »Morda zato, ker tudi kot plesalec (bil je štirikratni državni prvak v standardnih in latinsko ameriških plesih op. a.) pred nesrečo z nastopanjem nikoli nisem imel težav. Morda pa tudi zato, ker sem svojim prijateljem že pred tem veliko in zelo odkrito razlagal, kako je v moji koži. Da ne gre le za to, da sem v vozičku, ampak da je še vrsta drugih stvari, ki so morda na prvi pogled nevidne, so pa življenjske in se z njimi soočaš vsak dan.«

Najtežji izziv je zagotovo WC. »Če sem kje blizu doma, grem najraje domov. Vedno pa to ni mogoče. Še posebej zoprno je pozimi,« odkrito prizna.

Podobno neposreden je na predavanjih. Na koncu njegovih predavanj običajno ni vprašanj, prizna. »Pa zato nisem nič nejevoljen. Ker jim že skozi predavanja povem tudi takšne stvari, ki si jih verjetno ne bi upali vprašati,« pravi. Pove jim, da se spopada s krči in kako to izgleda, pa kako se bori z uroinfekti. In vse začini še s kakšno anekdoto. Na primer kako se mu je zgodilo, da je, ker ne čuti nog, na morju po asfaltu vlekel prst in šele doma opazil, da je ves odrgnjen in krvav. »Želim, da se malo tudi nasmejemo, hkrati sem pa zelo neposreden, oseben in življenjski.«

»Če te srednješolec, ko te sreča v mestu, ustavi, to že pomeni, da se ga je vsebina, predavanje res dotaknilo. To pove, da moja prizadevanja dosežejo namen.«

Predvsem je cilj vseh njegovih predavanj, da opozarja, da alkohol in telefon res ne sodita skupaj z vožnjo z avtom, motorjem ali s kolesom. »Nisem pa na predavanju ne mati, ne oče, da  bi žugal in pridigal mladim, česa ne smejo, ker iz lastnih izkušenj vem, da to ne deluje,« razlaga. In kar nekajkrat se mu je že zgodilo, da ga je kdo od teh mladih nato pozdravil in ogovoril na ulici. »Če te srednješolec ustavi, potem to že pomeni, da se ga je vsebina res dotaknila.« In to si šteje v čast, saj to kaže, da njegova prizadevanja dosežejo namen. Prepričan je tudi, da so tovrstna predavanja koristna še z enega vidika – poslušalcu dajo širino skozi vpogled v življenje nekoga drugega, čigar izzivov si sploh ne predstavlja.

V predavanih res uživa, še prizna. »Lahko bi še več predaval, predvsem v Ljubljani, ker tu živim.« A je Zavod VOZIM na področju ozaveščanja o varni vožnji že trčil ob razdeljene vrtičke. Prav v ljubljanske sredne šole s preventivnimi programi prodirajo zelo počasi.  »A tako je na vseh področjih, zakaj bi bilo tu drugače,« realno zaključi.

In izzivi za prihodnost?

»Kakšnih velikih izzivov glede sebe nimam. Vsak dan posebej je tako bogat in življenje tako lepo, da si vnaprej izzivov ne postavljam,« pravi. Zdaj na primer obnavljajo hišo sorodnice, ki je šla v dom. In vse to je ob družini in predavanjih trenutno čisto dovolj obveznosti in izzivov.


Fotografije: Andreja Basle.

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.