inspire.me me.tuljev učinek

Postali smo del nečesa, kar je večje od nas samih!

Avtor: Sanja Rubinić 12. aprila, 2022

Katera zgodba je lahko navdihujoča, če ne tista od malega Krisa? Ko je vsa Slovenija zbrala zanj štiri milijone evrov in ga poslala na zdravljenje v Združene države Amerike. Da smo sploh slišali za njegovo zgodbo je bila ključna oseba naša sogovornica, pobudnica humanitarne akcije – Larisa Štoka, učiteljica razrednega pouka, neutrudna dobrodelna vila iz društva Palčica Pomagalčica, ki za revijo Navdihni me pravi, da največ dobivaš takrat, ko daješ.

Kako se je vse začelo?

Pred slabimi tremi leti je moj razred odločil, da bo zbral nekaj dobrin ter jih podaril kakšni varni hiši in tam nastanjenim otrokom ali pa morda bolnišnici. Ob tej priložnosti sem napisala pravljico o nas, Palčici Pomagalčici in dobrodelnih škratkih, in jo objavila na družbenih omrežjih. Zgodba je javnost tako nagovorila, da so v naš humanitarni projekt želeli s paketi daril za novo leto prispevati tudi sami. Tako smo v dveh tednih zbrali 250 paketov daril. V načrtu je bila majhna akcija, ki pa je prerasla vsa naša pričakovanja. To me je ganilo.

Iz majhnih načrtov srčnega ekološkega dobrodelnega obalnega društva se je pozneje razvila ena izmed večjih humanitarnih zgodb.

Ja, tako je. Sliši se neverjetno. S prvimi petimi tonami zamaškov smo najprej pomagali deklici, da je pri petih letih s pomočjo terapij ponovno shodila in med hipoterapijo na konjičku spet spregovorila besedico MAMA. Starša deklice sta ob vsem tem želela tono zamaškov predati kot srečo naprej. Življenje nas je po deklici povezalo z dečkom. Njegovi mami smo simbolično predali tono plastičnih zamaškov, a zaupala nam je, da njen deček žal odhaja.

Kris nam je vsem spremenil življenja

Usoda pa je želela drugače?

Ja, po le treh tednih sem prejela njen klic. Krisova mama je povedala, da za dečka obstaja zdravilo, ki mu lahko reši življenje. A to je bilo najdražje zdravilo na svetu. Brez pomisleka smo se podali na pot PODARI ŽIVLJENJE KRISU. V manj kot šestih dneh je KRIS postal deček, ki ga še danes pozna vsa Slovenija. Združil je srca vseh nas, povezal nas je v dobrodelni objem, iz katerega sta sijala zaupanje, spoštovanje, odgovornost ter velika mera sočutja. Zbrali smo dovolj za najdražje življenje na svetu in še več.

Kaj vam je bilo v tej zgodbi za malega Krisa najtežje?  Kaj vam je vzelo največ energije?

Najtežje mi je bilo morda premagati misel in prvi strah, ki sem ga začutila, ko sem zaslišala, kakšen vrtoglavi znesek potrebuje Kris. A njegove oči so mi takrat sporočale: želim si živeti. Zato sem že v istem hipu pozabila na strah in rekla, če vsak drugi Slovenec pošlje sms, lahko Kris zmaga. Tako se je res zgodilo. V manj kot šestih dneh smo takrat le s SMS sporočili zbrali 2.300.000,00 evrov, kar je bilo dovolj za najdražje zdravilo na svetu. V tistih šestih dneh dogajanja nisem uspela čustveno ponotranjiti. Tudi časa, da bi me bilo česarkoli strah, nisem imela, na srečo se je vse odvijalo s svetlobno hitrostjo. Vsi mediji so prvič v Sloveniji stopili skupaj, združil se je glasbeni in športni svet in prav ljudje so s svojimi srčnimi donacijami ustvarili resnično pravljico, ki je večja od nas samih. Pravljico o dobrodelnih škratkih, ki spreminjajo svet in premikajo meje mogočega ter podarjajo otroška življenja.

V čudeže je treba verjeti

In Kris je k sreči danes živ in živahen fantiček.

Ja, obiskuje vrtec, govori in upam si sanjati, da bo nekega dne tudi hodil. Kris je naša pravljica v resnični pravljici o dobrodelnih škratkih, ki podarjajo prijaznejši jutri vsem nam. Zbrali smo neverjetnih 4 milijone evrov in od takrat pomagali že skoraj stotim Krisovim hudo bolnim prijateljem. Na našem računu pa še vedno ostaja del zbranih donacij, s katerimi bomo pomagali tudi v prihodnosti.

Ali ste pričakovali takšen odziv?

Zagotovo ne. S Krisom smo začeli sanjati velike sanje in jih skupaj z njim v rekordnem času tudi dosegli ter s tem presegli lastno domišljijo. Moje učenke so takrat rekle: postali smo del nečesa, kar je večje od nas samih. Danes verjamemo, da se taki čudeži lahko zgodijo, kadar se združita močna volja in pozitivna energija.

Kaj je za vas dobrodelnost, kako jo doživljate?

Dobrodelnost bogati, pričara mavrične barve v naših življenjih. Sreča je imeti možnost, da lahko nekomu pomagamo. Tudi starši in otroci, ki jih osrečujemo v naših različnih dobrodelnih akcijah (Za nasmejan vstop v novo šolsko leto, Z vetrom v laseh, Ujemi svoje sanje, Za praznično sočutne dni…), lahko sami začutijo to srečo, saj z nami več kot radi zbirajo plastične pokrovčke in star papir.

Moje življenje z dobrodelnostjo dobiva nov pomen

Od kod vam ta želja, da pomagate ljudem? Kakšni ste bili v otroštvu?

Že od nekdaj sem rada pomagala. Tudi starši so bili del takih služb in v tem duhu sem rasla kot otrok, nikoli pa niti pomislila ne bi, da bom nekega dne zbrala pogum in se podala na takšno dobrodelno pot. V to so me pred slabimi tremi leti spodbudili moji tedaj drugošolci.

Zagotovo je ta zgodba vplivala na vas in vaše dojemanje lastnega poslanstva?

Moje življenje ste vsi vi obarvali v povsem nove mavrične barve iskrene dobrodelnosti. Dali ste mu nov pomen, nove razsežnosti, obogatili ste ga, zaupali ste mi poslanstvo, za kar sem in bom vedno več kot hvaležna. Brez dobrodelnih škratkov in objemov, ki si jih vedno rada izmenjam z vsemi, s katerimi me poveže ta resnična pravljica, si danes ne predstavljam več živeti. Bilo bi preskromno. Zato bom, dokler bomo čutili skupaj in si zaupali ter podarjali prijaznejši jutri otrokom, ki nas potrebujejo, z veseljem Palčica Pomagalčica, ki je že precej zrastla.

Ali verjamete, da smo ljudje v osnovi dobri? Na nek način ste s tem, kar ste naredili, vsem nam dali lekcijo, kaj vse se da narediti, če se odločimo, če ne obrnemo pogleda stran.

Kar se je zgodilo, je bila velika lekcija tudi zame. Biti moramo bolj pogumni, bolj moramo zaupati vase. To se ne nanaša samo na to zgodbo, ampak na vsa naša dejanja v vsakodnevnem življenju.

Samo skupaj zmoremo

Kakšno je bilo vaše življenje pred Krisom in pozneje, po tej akcji, ko ste združili celo Slovenijo?

Ostajam Larisa, kot je bila pred akcijo, ki je združila vso Slovenijo. Ostajam posvečena svoji družini, naravi, sprehodom z najdražjimi z našo kosmato kepico sreče, z našim repkom upanja. Še vedno sem in tudi bom učiteljica, ki svoj poklic opravlja z neizmernim veseljem.

V mladosti ste se ukvarjali s športom. Koliko vam to pomaga pri takšnih ‘akcijah’, da ne odnehate, se borite – in seveda to počnete ekipno, skupaj z društvom Palčica Pomagalčica.

Bila sem odbojkarica, napadalka. Odraščala sem v ekipnem športu. Pri tem rasteš v samozaupanju, čutenju drug drugega in v mislih, da le skupaj zmoremo.  To je vodilo tudi naših humanitarnih akcij. Če se združimo, premikamo gore.

Treba se je vseeno boriti, opozarjati na stiske – ves čas, mar ne?

Ja, ves čas se borim, borim za zmage otroškega življenja, a brez moje ekipe, ki mi stoji ob rami in brez ekipe dobrodelnih škratkov, ki je iz dneva v dan številčnejša, vsega tega ne bi bilo. Zato iz srca hvala vsem takšnim in drugačnim škratkom. Tudi medijskim škratkom, ki ste na nevsiljiv način ponesli Krisovo zgodbo v domove mnogih in nam še danes stojite ob strani. Z nami so tudi ekološki škratki, pa računalniški škratki, naši športniki Olimpijci, ki podarjajo rekvizite in spodbujajo svoje navijače, da skupaj z njimi pomagajo našim sončkom. Pa glasbeni škratki, ki radi zapojejo in nas ob melodijah povežejo in zazibajo v dobrodelni objem.

Sprožili smo val dobrodelnosti, to šteje!

Kako se spoprijemate z medijsko prepoznavnostjo? Kaj je zgodba s Krisom spremenila v vašem življenju?

Skupaj s Krisom smo postali majhna, morda ne zvezdica, bolj lučka, upanja tudi v najtemnejšem tunelu. Lučka, ki ste jo prižgali ljudje, ki gori za otroke različnih ranljivih skupin. Medijska prepoznavnost je bila nujna in nekako najmanj, kar sem takrat lahko dala vsem vam, ki ste nam zaupali tak vrtoglavi znesek. Lepo je sprehajati se po ulici in si izmenjevati poglede in nasmehe ter tudi besede in zdaj spet končno tudi objeme z ljudmi, ki jih ne poznam. V  vseh teh pogledih čutim iskreno spoštovanje in vse to rada povrnem tudi nazaj. Na začetku akcije, a le prvo uro prvega jutra, sem želela vsakega, ki je nakazal donacijo, tudi morda osebno poiskati preko družbenih medijev, pa sem žal kmalu ugotovila, da to ne bo mogoče.

S svojim dejanjem ste sprožili val dobrodelnosti tudi pri drugih ljudeh. Koliko se zavedate tega?

Val dobrodelnosti se res ne ustavi in iz dneva v dan postaja prav ob dobrih ljudeh še bolj ustvarjalen, čuteč in neustavljiv. Raste iz dneva v dan in dobiva nove razsežnosti. Ganjena sem in seveda zelo hvaležna v imenu vseh bolnih otrok in njihovih staršev.

Mamica, ki je povezala genetike vsega sveta

Zdaj poteka tudi ena zelo pomembna humanitarna mednarodna akcija.

Ja, pred slabim letom je na naša srca potrkal zdaj skoraj triletni deček Urban. Deček, ki je ujet v svoje telo, ne govori in ne hodi, pa vendar več kot razume in čuti. Ima gensko napako CTNNB1 in tudi on bi se rad ponovno rodil. Po prejetju zdravila, ki nastaja v Avstriji, bo tudi on lahko nekega dne svoji mamici rekel RAD TE IMAM in s Krisom tekal dragocenim trenutkom življenja naproti. Tudi tokrat smo se navkljub negotovim časom, ki jih živimo, podali na pot, ki jo je stkala Urbanova mama. Mama, ki ne premika le gora, mamica, ki premika svet. Povezala je genetike celega sveta, s katerimi lahko rešijo življenja mnogih Urbanov. A tokrat bi za to potrebovali kar 4 milijone. Že po nekaj tednih se je odzvala ena od svetovnih farmacevtskih združb in začetni znesek znižala za dva milijona. V manj kot letu dni smo škratki dodali še enega. V letošnjem letu bomo z zadnjim milijonom od štirih lahko podarili življenja Urbanu in 400 Urbanovim prijateljem s celega sveta. Urban je prisrčen deček, ki se najbolj varno počuti v objemu svoje mamice. Ko nekoga sprejme za svojega, rad pozdravi s svojim PRSTEK NA PRSTEK POZDRAVOM.

Hvaležni, srčni in spoštljivo odgovorni do neba in še več vsem, ki boste tudi tokrat z nami.

***

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: osebni arhiv