Skušajte si predstavljajti, kaj bi urejen in dobro organiziran sistem globalne delitve presežnih dobrin pomenil za svet. Kakšno olajšanje bi bilo to za milijone, celo milijarde ljudi, ki se danes komajda prebijajo iz dneva v dan, ali pa še to ne. Predstavljajte si matere, ki jim danes na rokah umirajo otroci; kako bi se razveselile kvalitetne hrane, čiste pitne vode, zdravil, sanitarij in možnosti izobraževanja svojih otrok. Sploh vemo – vsega razvajeni prebivalci bogatega dela sveta, ki pred prepolnimi policami trgovin ne vemo, katera božična darila še kupiti svojim bližnjim, ki že imajo vse – kakšno olajšanje bi bile te dobrine za naše najrevnejše brate in sestre. Kajti to smo, bratje in sestre velike človeške družine – človeštva.
Danes, 10. decembra, obeležujemo 70. obletnico Splošne deklaracije človekovih pravic (v nadaljevanju deklaracija). Ta častitljiv dokument, ki je leta 1948 nastal na pogorišču velike svetovne vojne, v vsega tridesetih členih izpostavlja univerzalne vrednote raznolike človeške skupnosti in postavlja temelje skupnemu bivanju vseh ljudi, ki želijo živeti v sožitju, miru in blaginji. Pot do tega dokumenta je bila trnova, boleča in dolga. Po stoletjih brezštevilnih manjših in večjih vojn ter konfliktov so države po dveh uničujočih svetovnih vojnah sprejele človekove pravice kot skupne, veljavne za vse oziroma univerzalne. S tem smo prvič v zgodovini človeštva prišli do dokumenta, ki ga sprejemajo vse države sveta.
~ ~ ~
25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic
»Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje. Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, bodisi da so rojeni kot zakonski ali zunaj zakonske skupnosti, uživajo enako socialno varstvo.«
~ ~ ~
Kako dobro sploh poznamo to deklaracijo in človekove pravice na splošno? Večinoma vemo, da imamo zagotovljeno pravico do svode, dostojanstva, življenja; do enakosti pred zakonom; pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi in tako naprej. Te pravice smo »posvojili« in postale so nam nekaj samoumevnega; skorajda nemogoče se nam zdi, da nam bi jih kdo kratil.
Kaj pa naše ekonomske pravice?
Imamo morda premalo dobrin, da bi zadovoljili številno prebivalstvo Zemlje, ki zdaj šteje že 7,6 milijarde »duš«? Podatki kažejo drugače. Hrane je danes po nekaterih ocenah dovolj za 10 milijard ljudi, temu pa pritrjuje še podatek, da letno zavržemo kar 1,3 milijarde ton hrane, namenjene človeški uporabi, kar naj bi zadostovalo za prehrano 2 milijard ljudi.
Kot kaže, zelo slabo poznamo tisti del deklaracije, ki se nanaša na naše ekonomske pravice. Zakaj ekonomske? Ljudje smo družbena, politična in tudi duhovna bitja, to nam deklaracija priznava. A hkrati smo tudi ekonomska bitja, saj imamo določene potrebe, ki jih moramo zadovoljiti, da sploh lahko preživimo in da živimo v blaginji.
V tem delu sveta je pravzaprav samoumevno, da imamo vedno na voljo zadostno količino kakovostne hrane, neoporečne vode in oblačil, da imamo primerno stanovanje in sanitarije, zdravstveno in socialno varstvo. In ravno o teh pravicah govori manj znani 25. člen deklaracije. Če k temu dodamo še 26. člen, ki pravi, da ima »vsakdo ima pravico do izobraževanja«, dobimo temeljni nabor pravic, ki so povezane s človekovimi osnovnimi potrebami, s tem pa tudi z njegovim zdravjem in blaginjo. Velik del Zemljanov je nedvomno prikrajšan za najosnovnejše dobrine oziroma za temeljne človekove pravice (glej okvirček Podatki, ki niso ljudje, ampak številke).
Marshallov načrt kot primer pravičnejše porazdelitve
Ne drži torej, da moramo proizvajati še več hrane in drugih dobrin, da bi odpravili revščino in lakoto, v kar nas vztrajno prepričujejo politiki in ekonomisti. Saj to je že zdaj jasno slehernemu zdravorazumskemu človeku, kajti če bomo v nedogled povečevali gospodarsko rast in posledično trošenje, bomo uničili naš planet in to že zelo kmalu. Tisto, kar v resnici potrebujemo, je pravičnejši ekonomski sistem, ki bo vsem ljudem omogočil, da zadovoljujejo osnovne človekove potrebe, torej potrebo po hrani, vodi, oblačilih, stanovanju, zdravstvenem in socialnem varstvu ter izobraževanju.
~ ~ ~
- Podatki, ki niso številke, ampak ljudje
- 821 milijona ljudi je lačnih (FAO);
- 6,3 milijona otrok mlajših od 15 let, en otrok vsakih 5 sekund, je lani umrlo zaradi vzrokov povezanih s skrajno revščino (Unicef);
- revščina oziroma pomanjkanje najosnovnejših dobrin danes ogroža skoraj polovico vseh Zemljanov, torej približno 3,5 milijarde (World Bank);
- 2,1 milijardi ljudi nima dostopa do neoporečne pitne vode (OZN);
- 262 milijona otrok in mladostnikov ne more obiskovati šole (UNESCO).
~ ~ ~
Natanko o tem govori 25. člen. Čas je, da ga, sedemdeset let od sprejetja deklaracije tudi zares uresničimo. Toda kako to storiti v praksi?
Rekli smo že, da rast proizvodnje oziroma gospodarska rast ne pride v poštev, saj bomo na takšen način zagotovo uničili okolje, v katerem živimo. Kaj nam torej preostane? Pravična delitev dobrin. Zgodovina pozna res dober primer, kako je ena sama premožna država s presežki svojih dobrin pomagala številnim državam v hudih ekonomskih težavah. Natanko v času sprejetja deklaracije, torej leta 1948, so ZDA pomagale takrat povsem obubožanim in od vojne razrušenim evropskim državam z obsežnim programom pomoči v denarju in dobrinah – s tako imenovanim Marshallovim načrtom. Evropa se je v le nekaj letih »pobrala« in zaživela v miru in blaginji.
Ustanovimo posebno agencijo za delitev dobrin!
Danes imajo bogate države – ZDA, EU, Kanada, Japonska in še nekatere druge države – velike presežke dobrin, ki propadajo v skladiščih in na smetiščih. Ali pa jih trgovska podjetja v teh državah skušajo prodati »na silo« z neskončnimi »ugodnimi ponudbami«, ki ljudi dobesedno silijo v nakupe stvari, ki jih sploh ne potrebujejo. Prav v prazničnem mesecu decembru smo priče »bombardiranju z ugodnostmi«, ki spodbujajo okoljsko in družbeno uničujoče potrošništvo oziroma nakupe zaradi nakupov, ne pa zaradi neke resne potrebe.
Z dobrodelnostjo ne bomo nikoli odpravili vzrokov za revščino in lakoto, samo blažimo lahko posledice. Dobrodelnost je pogosto celo škodljiva.
Z globalnim dogovorom, tako kot smo se s Pariškim podnebnim sporazumom uspeli dogovoriti za globalno zaščito okolja, se lahko dogovorimo za delitev presežnih dobrin med državami. Lahko bi ustanovili posebno agencijo v okviru Združenih narodov, ki bi skrbela za koordinacijo delitve ključnih dobrin, da bi prišle tja, kjer so zares potrebne. To bi bistveno zmanjšalo potrebo po dobrodelnosti, ki je vedno nezadostna in ki pogosto prizadene dostojanstvo prejemnikov. Z dobrodelnostjo ne bomo nikoli odpravili vzrokov za revščino in lakoto, samo blažimo lahko posledice. Dobrodelnost je pogosto celo škodljiva, saj pomaga ohranjati nepravičen ekonomski sistem v smislu: »dobrodelne organizacije bodo že poskrbele za tiste, ki jih z našimi vsakdanjimi aktivnostmi odrivamo na obrobje«.
Ni ločnice med nami in problemi človeštva
Kot rečeno, smo bratje in sestre velike človeške družine – človeštva. Kako lahko pustimo, da številni Zemljani, takorekoč naši družinski člani, tako množično umirajo pred našimi očmi, medtem ko se mi udeležujemo »potrošniških orgij« »late night shoopinga«, črnega petka, miklavževih popustov, božično-novoletnih nakupov in tako naprej. Morda zamahnemo z roko in rečemo, da se nas to ne tiče, ker je pač takšen sistem in ker smo proti njem nemočni. Pa smo res? Morda pa je ravno zdaj čas, da preberemo in razmislimo o članku Mohameda Mesbahija Božič, sistem in jaz, v katerem pravi:
»Ko smo razočarani nad svojimi politiki in obupani zaradi družbenih problemov, dobimo vtis, da pokvarjen sistem v resnici obstaja. Brez obotavljanja ga kritiziramo in krivimo. V resnici ne obstaja nič takega kot je ‘sistem’, temveč samo vi in jaz v svojem otročjem in samozadovoljnem načinu življenja, v katerem ne naredimo skorajda nič, da bi spremenili stanje v svetu. V trenutku, ko pogledamo na svet in izjavimo ‘kako je sistem pokvarjen’, smo napak zaznali realnost in ustvarili ločenost med sabo in problemi človeštva. Kako nenavadno je opazovati posameznikov razum, ki se loči od ostalega človeštva, potem pa poimenuje sistem kot nekaj drugačnega od samega sebe, čeprav je sistem v resnici posledica naše skupne kreacije.«
Praznični čas je simbol našega odnosa do sveta
Gre za zelo pomembno in daljnosežno razmišljanje: smo res samo žrtve nečesa, kar imenujemo sistem, ali pa smo morda njegov neločljivi del in ga aktivno soustvarjamo? Še posebej je to pomembno v prazničnem času, v katerega smo že krepko vstopili. »Vi in jaz tvorimo sistem, ki ga krivimo za svetovne probleme in katerega najpomembnejši simbol je ravno božič, ko v potrošniških središčih v Jezusovem imenu ropamo našo krhko Zemljo,« pravi Mesbahi.
Ko na prazničnih nakupih »lovimo« najugodnejše cene brezkončne potrošniške ponudbe, ne vidimo, kako pomemben člen sistema smo, ki ga tako radi kritiziramo.
Praznični čas je postal simbol našega odnosa do sveta. Ko na prazničnih nakupih »lovimo« najugodnejše cene brezkončne potrošniške ponudbe, ne vidimo, kako pomemben člen sistema smo, ki ga tako radi kritiziramo. Na primer, ko vidimo »uboge« ptice, ribe in zdaj celo kite, ki v mukah umirajo zaradi plastike, a tega nočemo povezati s svojimi ravnanji. Ali ko kupujemo tako imenovana superživila avokado, kokos in kvinojo, ki v Južni in Srednji Ameriki povzročajo okoljsko degradacijo in domačine potiskajo v revščino in odvisnost. Prav tako kot nočemo videti otrok, ki v Demokratični republiki Kongo z golimi rokami kopljejo kobalt, nepogrešljiv del naših superpametnih telefonov, ki jih običajno ne uporabljamo več kot dve leti, kolikor običajno traja »ugodna vezava«.
Naredimo hrup. Kupujmo prav. Opozarjajmo. Plešimo. Karkoli.
Saj bi še lahko naštevali, a razmislimo raje, kaj pomeni razumevanje, da ne obstaja nekaj, kar je sistem, ki bi bil neodvisen od nas samih. Če smo mi vsi skupaj tisti, ki tvorimo sistem, potem imamo tudi vse možnosti, da ga spremenimo! Teh možnosti je res veliko. Razmislimo o njih. Z različnih vidikov. Kajti tako ali drugače smo vpeti v različne družbene vloge. A še zlasti je pomembno vprašanje prioritet. Je res tako pomembno, da se prehranjujemo zdravo, ne glede na ceno za ljudi in okolje, ali pa je vendarle ključno vprašanje naše človečnosti, da rešimo milijone ljudi strašnega trpljenja počasnega umiranja, ki se mu reče lakota oziroma nezadostna prehrana?
Kako lahko pustimo, da naši družinski člani tako množično umirajo pred našimi očmi, medtem ko se mi udeležujemo »potrošniških orgij« »late night shoopinga«, črnega petka, miklavževih popustov, božično-novoletnih nakupov in tako naprej. Morda zamahnemo z roko in rečemo, da se nas to ne tiče, ker je pač takšen sistem in ker smo proti njem nemočni. Pa smo res?
Vrnimo se zdaj k 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic. Kaj pa če usmerimo vse svoje moči, da se ta člen končno uresniči – za vse ljudi na Zemlji. Imamo moč vplivati na naše politike, ekonomiste, trgovce, bankirje, umetnike itd. Lahko zahtevamo, da se naše skupne prioritete usmerijo v reševanje najbolj sramotnega problema človeštva – skrajne revščine in lakote. Naredimo hrup. Kupujmo prav. Opozarjajmo. Pišimo. Pojmo. Igrajmo. Karkoli. Samo ne sedimo križem rok in tožimo nad svojo nemočjo.
Zahtevajmo nič manj kot pravičnejšo delitev globalnih dobrin! A ne samo na globalni ravni, tudi v svoje vsakdanje življenje lahko vnesemo številne elemente medsebojne delitve dobrin, zmernosti, sodelovanja, sožitja, ljubezni do drugega. In zdaj je pravi trenutek za to.
Rok Kralj je po izobrazbi ekonomist, po poklicu pa učitelj na srednji šoli CIRIUS Kamnik, kjer se izobražujejo mladostniki z različnimi oblikami oviranosti. Že več kot petnajst let piše (npr. blog Medsebojna delitev dobrin) in predava o ekonomiji delitve, kot alternativi današnjemu destruktivnemu ekonomskemu sistemu. Je ustanovitelj društva Svet za vse, ki prav tako deluje v smeri ozaveščanja javnosti o novih ekonomskih pristopih, ki temeljijo na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin. Z družino živi v Kamniku.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o.
Foto: Osebni arhiv
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.