srž za.me

Prebežniki imamo dve polni srci

avtor Julija Herman 19. marca, 2024

Vsakič, ko spoznam novo osebo, dobim zastavljeno vprašanje, kaj me je pripeljalo v Avstralijo. Po pravici povedano vsakemu ponudim rahlo drugačen odgovor. Ker iskreno še sama ne vem. Zagotovo sta veliko prispevala moj pustolovskih duh in želja po odkrivanju novih kotičkov sveta. Tudi nezadovoljstvo nad stanjem veterine (mojega poklica) v Sloveniji ni bilo brez vpliva. Ali to, da sva s partnerjem ugotovila, da želiva različne stvari v življenju. In neskončno drugih malih faktorjev. Vsak dan je bila motivacija malo drugačna in z vsakim korakom, ki sem ga naredila proti Avstraliji, so se razlogi spreminjali. Vsi mislijo, da je odločitev za selitev v tujino velika in težka. Najpogosteje je. A vem, da bi bila velika in težka tudi odločitev vsak dan znova ostati v Sloveniji.

Kot študentka začnem iskati službo v Avstraliji

Celoten proces selitve je potekal precej spontano (morda kar malce preveč). Tekom zadnjega leta študija sem redno preverjala oglase za delo veterinarja v tujini, iskala, če se najdem v določeni vlogi ali kraju. In tako sem približno en mesec prek zaključnim izpitom našla oglas s klinike v Waggi Waggi. Kar me je najbolj motiviralo za prijavo je bil sproščen odnos, 4-dnevni delovnik, dobra opremljenost klinike, neprimerljivo boljša plača kot v Sloveniji in dejstvo, da je v Avstraliji. Pa sem rekla, da se za hec prijavim. In tako se je kar zgodilo – tri kroge intervjujev kasneje sem dobila pogodbo za delo in začela urejati vizo.

Vsako srečanje postane – zadnje

Raznolika Avstralija me bogati

Ker so delodajalci želeli, da čim prej pridem v Avstralijo, sem se odločila za 462 Work and Holiday vizo. Za pridobitev sem potrebovala izjavo uradnih organov, da nisem nikoli zašla na napačno stran zakona, izjavo podpore Zunanjega ministrstva, dokončan vsaj 2. letnik faksa in zadosten rezultat na IELTS izpitu iz angleščine. Moja viza je bila odobrena v manj kot enem mesecu in potem sem rabila samo še letalsko karto.

Celoten proces se je odvil tako hitro, da preprosto nisem uspela procesirati vseh čustev in posledic. Dva meseca priprav sta bila zmeda papirologije, učenja za licenčni izpit v Sloveniji, skokov z enega ministrstva na drugega in polovičnih sloves. Kljub temu da sem bila obkrožena z družino in prijatelji, sem se v tistem obdobju počutila neizmerno osamljeno. Vsaka stvar, ki sem jo naredila, ali oseba, od katere sem se poslovila, je bila na nek način zadnjič. Zadnji izlet, zadnje kosilo v najljubši restavraciji, zadnja žurka s prijatelji, zadnji trenutki s partnerjem. Čeprav so vsi to videli in na svoj način razumeli, nihče tega ni doživljal z mano. Za vse ostale je po mojem odhodu življenje normalno potekalo naprej. Jaz pa sem vstopila v neznano, nov svet, v katerem prej nisem obstajala, novo življenje.

Razblinjene iluzije

Pred prihodom v Waggo Waggo mi je bilo obljubljeno, da bom lahko v manj kot treh mesecih začela delati kot veterinar (začetna vloga je bila veterinarski tehnik). Prav tako mi je bilo obljubljeno, da bodo delodajalci priskrbeli nastanitev v ločeni hiši za prvih 6 mesecev in da bom delala samo 4 dni na teden po 10 ur. Vse to se je izkazalo za precej izkrivljeno resnico. Zastonj nastanitev je bila majhna sobica na kliniki, kjer nikoli nisem imela zasebnosti in kjer so temperature pogosto dosegle stopnjo ‘’bi lahko ocvrl Julijo na steni’’.

Da ne omenjam, kako sta me nekega jutra v sosednji sobi presenetila dva drogeraša, ki sta se odločila oropati stari del klinike. Hitro sem tudi izvedela, da proces priznavanja veterinarske izobrazbe v Avstraliji zahteva ogromno časa, še več denarja (15.000 AUD, če smo natančni) in dva res pasja izpita. Tisti 4 delovni dnevi na teden pa so hitro postali 11 dni zapored z zgolj popoldanskimi in nočnimi izmenami. Tudi ljudje iskreno niso bili najbolj prijazni in so pogosto spuščali takšne in drugačne opazke proti nam tujcem, izkazovali svojo ‘’dominanco’’. Izjemno težko je bilo spoznavati nove ljudi ali se vključiti v družbo. Včasih se vprašam, zakaj sem vztrajala tam tako dolgo; sem presenečena, da nisem samo spakirala kovčkov in šla. Morda me je tam držal ponos in želja, da bi domači mislili, da sem srečna, uspešna in zadovoljna. Morda sem se samo bala, kaj bi pomenilo, če bi obupala.

Tweed Heads: prostor, kjer sem sprejeta v celoti

Pot do vseh potrebnih certifikatov za opravljanje veterinarskega poklica v Avstraliji je bila dolga in draga.

Veliko čustvenih brazgotin in napol osvojenih (ter mnogih izgubljenih) bitk kasneje sem se znašla v kraju Tweed Heads blizu Gold Coasta. Noč in dan z Waggo. Na delu so me takoj sprejeli za svojo ter mi nudili neskončno podporo med pripravami na zaključni izpit za Avstralsko veterinarsko licenco.

Najemodajalci so me praktično posvojili in me štejejo za novega družinskega člana. Vozniki avtobusov me vedno pozdravijo z nasmehom in vsak v svojem naglasu (ker je tukaj precej več priseljencev). Na vsakem koraku spoznavam nove ljudi in prijatelje – med surfanjem, igranjem odbojke, branjem knjige na plaži. Vsak dan imam občutek kot da sem na počitnicah, kljub temu da sem redno zaposlena. Večno poletje, bližina morja in dobrovoljni someščani res naredijo veliko razliko.

Mi smo tisti, ki naredimo največjo razliko v kakovosti življenja

Življenje v Sloveniji in Avstraliji težko primerjam, saj sta obe izkušnji tako različni. Slovenija bo vedno moja domovina, z mojo družino, večino prijateljev in mladostnimi spomini. V čustvenem pogledu se nič ne more primerjati s tem. Hkrati pa je Avstralija verjetno največja pustolovščina v mojem življenju. Tu sem se res izoblikovala kot odrasla oseba. Delovni pogoji v Avstraliji so neprimerljivo boljši in čeprav mi denar nikoli ni bil glavna motivacija, zaradi finančne stabilnosti končno gledam na prihodnost v bolj pozitivni luči.

Kar se tiče same družbe, težko ocenjujem Avstralijo kot eno entiteto. Včasih pozabljamo, kako velika celina je Avstralija in kako močno se kraji razlikujejo med sabo. Mislim, da sem se tu res našla, ker so ljudje na splošno zelo pozitivno orientirani in me s svojim obnašanjem motivirajo, da sem tudi sama bolj optimistična, prijazna in vesela. Vendar, kot izkušeno, ni povsod tako. Včasih prvi kraj, kjer končaš, ne bo pravo mesto zate. In sama selitev v Avstraliji ne bo magično izbrisala vseh tvojih težav. Primerjati življenje v Melbournu, Waggi, Gold Coastu in Cairnsu je kot primerjati življenje na Finskem, v Belorusiji, Španiji ali Grčiji. Vsak kraj ima svoje karakteristike in kulturo Vsaka oseba zase mora ugotoviti, kaj ji najbolj ustreza, kaj pomeni največ in kakšna pričakovanja ima od življenja. Se je pa vredno zavedati, da ne glede na to, kje v svetu se znajdemo, ostaja ista glava na istem telesu in da smo tisti, ki naredimo največjo razliko v kakovosti življenja, mi sami.

Avstralci znajo živeti v trenutku in cenijo vse poklice

Avstralci znajo bistveno bolje živeti kot mi Slovenci

Moram pa priznati, da znajo Avstralci veliko bolje živeti v trenutku. Res dajejo veliko težo kvaliteti življenja – ne enkrat v prihodnosti, nekega dne; pač pa tu in zdaj. Ne pustijo, da bi se jih izkoriščalo pod pretvezo ponosa in občutka časti, obligacije.

Na poklice gledajo veliko bolj enakovredno, cenijo vsak člen v verigi in zelo spoštujejo tudi bolj praktično orientirane poklice. Kot veterinarki mi ogromno pomeni to, da so praktično vse stranke tukaj izjemno vljudne, prijazne in hvaležne za delo, ki ga opravljam. Kar je zelo redek pojav doma, kjer smo po večini oblegani z žaljivkami in obtoževanjem, da nam gre samo za denar in ego (s tem da v Sloveniji povprečni veterinar absolutno gara in ima sramotno nizko plačo v primerjavi z Avstralijo).

Krivda in bolečina zaradi vseh zamujenih trenutkov

Seveda pa pogrešam veliko drugih stvari. Našo hrano. Kulturo in dinamične pogovore. Globoka prijateljstva, kot jih znamo stkati samo Slovani. Občasno druženje s kozarcem dobrega šnopca v roki. Ljubezen do športa in narave, naše hribe. In seveda družino ter prijatelje. Te pogrešam vsak dan.

Opisati, kako težko je biti na drugem koncu sveta od ljudi, ki so bili prej tvoje celo življenje, nekomu, ki tega sam ni doživel, je nemogoče. Vsi trenutki, ki jih zamudiš, vsa krivda in bolečina, ko ne moreš biti tam za njih v težkih trenutkih in osamljenost, ko jih res potrebuješ… Je za marsikoga preveč. Zato popolnoma razumem tiste, ki se sčasoma preselijo nazaj v Slovenijo. Precej prepričana sem, da bom nekega dne tudi sama med njimi. Vrnitev domov ne pomeni, da si obupal, ali da je Slovenija boljša od Avstralije. Pomeni samo, da ti na določeni točki v življenju bližina domačih ter njihova sreča pomeni več kot karkoli drugega.

Avstralija mi daje finančno in časovno svobodo

Bodimo iskreni, selitev v tujino zahteva dobro mero sebičnosti. Neverjetno količino poguma, iznajdljivosti in vztrajnosti. A tudi sebičnosti. Kar je popolnoma razumljivo – življenje je naše in samo eno, živeti ga moramo zase. A vsi vemo, da počutje in želje ljubljenih vedno igrajo pomembno vlogo v naših odločitvah.

Moram reči, da imam precejšno srečo ter da me je obiskalo že precej prijateljev in družinskih članov iz Slovenije. Prav tako se tudi jaz potrudim iti dvakrat letno na obisk v Slovenijo, ohranjati stike in redno opominjati ljubljene, da so kljub razdalji vedno v mojih mislih. Hkrati pa se v trenutkih osamljenosti opominjam, da je ravno avstralski način življenja tisti, ki mi daje finančno in časovno svobodo, da lahko vzdržujem življenje na dveh kontinentih. Če bi bila situacija obrnjena, bi si marsikaj od tega težko privoščila.

Ali bi naredila kaj drugače, če bi se ponovno odločala za selitev v Avstralijo?

Avstralija diha v mestih povsem drugače kot na deželi.

Ne bi znala odgovoriti na vprašanje, ali priporočam selitev v Avstralijo. Ljudje smo si tako različni v željah, pričakovanjih in osebnih mejah. In kot že omenjeno, je Avstralija zelo velika ter raznolika celina. Sem večna ambasadorka potovanj in širjenja obzorij. A selitev v tujino je velika odločitev, ki jo mora pretehtati vsak zase.

V svojem primeru bi rekla, da si želim, da bi malo bolje premislila vse, si vzela več časa za priprave – tako mentalne kot fizične. Morda šla najprej malo potovati naokrog po Avstraliji ter našla mesto, ki mi najbolj ustreza, šele nato iskala službo. Se bolje informirala glede preprek in ne brezglavo skočila v neznano. A po drugi strani ne bi bila jaz, če ne bi vsega izpeljala na svoj pustolovski, čustven in občasno rahlo kaotičen način. Ne bi spoznala mnogih čudovitih ljudi, videla čarobnih skritih kotičkov ali oblikovala svojih osebnih mej, kot sem jih zahvaljujoč tem izkušnjam. V zadnjem letu sem videla toliko neverjetnih bitij (od kitov, echiden, ogromnih letečih lisic, kengurujev, koal, neštetih papig, …), okusila toliko fantastičnih novih jedi in se nasmejala 101 nerodni ali spontani situaciji, v kateri se nikoli ne bi znašla doma.

Avstralija postaja del mene in jaz del nje

Avstralija je tako zelo posebna. Tako kot jaz počasi postajam del nje, tudi ona postaja vedno večji del mene. Le redko še poskočim s stranišča, ko se spomnim, da sem pozabila preveriti, ali se notri skriva kakšna kača. Vsakič znova se nasmehnem, ko po napornem dnevu pobegnem med valove, ki odnesejo vse skrbi stran.

Vsak drugi dan za zajtrk jem Čokolešnik, a na vmesne dneve moje obroke krasi najrazličnejše eksotično sadje. Zdaj sem tudi jaz ena izmed tistih vedno nasmejanih tujcev na ulici, ki stresa neslane šale s turisti. Ko zvečer pogledam v vijolično nebo in nad mano plahutajo leteče lisice, vedno znova pomislim ‘’tu in zdaj je moje mesto’’.

Kakšen privilegij in sreča je imeti dom na dveh koncih sveta

Bogata favna Avstralije in jaz kot veterinarka

Ne glede na vse pa vem, da bom vedno Slovenka prvo, Avstralka šele kilometre za tem. Za vedno so se mi v spomin vtisnile besede prijateljice iz Brazilije, ki je opisovala, kako se je na letališču po obisku Brazilije poslavljala od družine in začela neustavljivo jokati. Rekla je ‘’it wasn’t saying goodbye that got to me, even though that was so incredibly hard. It was looking at the people I love the most in the world and realizing I will never be whole again. Part of me will always stay in Brasil and part in Australia, I will never not miss one as much as I love the other (Ni bilo slovo tisto, ki me je tako potrlo, kljub temu, da je bilo neverjetno težko. Bilo je dejstvo, da ne bom nikoli več cela, ena oseba. Del mene bo za vedno ostal v Braziliji in del v Avstraliji. Vedno bom eno državo pogrešala bolj kot ljubim tisto, v kateri bom v danem trenutku).’’

Sama ne bi mogla lepše ubesediti občutka. A kaj hitro sva druga drugo opomnili, kako neverjetno privilegirani in srečni sva, da imava dom na dveh koncih sveta. Da imava ljudi tu in tam, ki skrbijo za naju in naju imajo radi. Morda res vsi prebežniki nosimo s sabo samo pol srca. Morda pa imamo dve polni srci, vsako v svojem kotičku tega čudovitega sveta.

Če vas zanima, kako lahko se osvoboditi neželenih vzorcev in pripeljeti polno pozornost v svoje življenje (ali osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom), bomo veseli vašega kontakta.

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.

Foto: osebni arhiv sogovornice