Pri otrocih iz mešanih zakonov raste dvojna zvestoba

Pri otrocih iz mešanih zakonov raste dvojna zvestoba

Pri otrocih iz mešanih zakonov raste dvojna zvestoba

avtor 9. oktobra, 2020

Hakim El Khiar je podjetnik iz Kopra, ki od svojega sedmega leta živi v Sloveniji. Prek očeta nosi v sebi maroško kri. Od junija do decembra, ko je sezona obiranja plodov na kaktusovi plantaži, večkrat potuje v Maroko, kjer ima v zemlji svojih prednikov v lasti okrog 100 hektarjev velik kaktusov nasad. Z zaslužkom od prodaje kaktusovih izdelkov podpira delavce, predvsem ženske in njihove družine v Maroku, a njegova glavna dejavnost ostaja v Kopru, kjer po smrti žene s svojima sinovoma živi svoje inovativne podjetniške sanje.
No, začnimo njegovo zgodbo z njegovimi starši, mamo Slovenko, ki se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja odpravila v Afriko.

»Daljnega leta 1954 je mama odšla v Gvinejo kot pomoč neuvrščenim. Kasneje je dobila službo v francoskem OCP (Cherifien Office of Phosphates) in odšla v Maroko kot zdravnica porodničarka. Tam je spoznala mojega očeta Bouchaiba El Khiar-ja. Leta 1967 sem se rodil jaz,« pripoveduje svojo zgodbo Hakim. »Naše življenje je precej izstopalo od povprečja maroških družin, saj smo imeli v lasti več posestev ter lastno avto šolo s 14 avtomobili in 3 kamioni. Veliko časa smo preživeli na naši veliki farmi, kjer smo imeli poleg živali tudi nasade oljk in evkaliptusov. Farma, ki je obsegala 100 hektarjev, je ležala na samem in je nekoliko odmaknjena od mesteca Khouribga na severozahodu Maroka. Na farmi sem neizmerno užival, saj sta mi starša omogočila nadstandardno življenje. Že kot majhen otrok sem vozil avtomobile, hodil z očetom na lov, obiskoval arabsko in francosko šolo. Leta 1974 se je mama odločila, da se vrne nazaj v Jugoslavijo, kjer naj bi hodil v slovensko šolo. Mama je občasno še odšla na obisk k očetu v Maroko, sčasoma pa so se stiki z njim in celotno maroško družino prekinili,« razlaga Hakim.

Dvojna zvestoba – zvestoba obema narodoma in kulturama

»Od staršev sem podedoval samo najboljše – od mame pogum, od očeta podjetniško žilico,« nadaljuje svojo zgodbo Hakim. Moja starša sta bila za tiste čase prava svetovljana, širokih nazorov, odprta in dostopna za drugačnost in večkulturnost. Navsezadnje je mama dolgo časa živela in delala v črni Afriki (v Gvineji) in nato v Maroku, kjer se je tudi poročila z Maročanom. Oče se nikoli ni podrejal maroški kulturi, oblačenju v tradicionalna oblačila in (muslimanski) veroizpovedi. Spominjam se ga kot visokega človeka, poslovneža, vedno urejenega, v obleki in kravati,« doda Hakim. Zaradi lastne izkušnje Hakim v svoji mešanici genov in različnih kultur vidi številne prednosti ter je, kot pravi, zvest obema kulturama. »Ponosen sem, da sem lahko del obeh zgodb – slovenske in maroške. Prepričan sem, da zaradi multikulturnosti pri otrocih iz mešanih zakonov raste dvojna zvestoba: zvestoba obema narodoma in kulturama.«

Naš sogovornik opaža, da Slovenci kaj dosti ne poznajo kulture Maroka. »Vsi, ki so tam že bili, pa se jim zdi Maroko varna in eksotična zemlja, predvsem pa destinacija za treking in surf. Maroko je prava kombinacija vsega – modernih mest Casablance in Rabata, starih kraljevskih mest FezaMeknesa in Marakeša, visokega Atlasa ter puščavskih sipin. Najbolj privlačne pa so zagotovo maroške tisočere kasbe, ki se nahajajo med visokim gorovjem in puščavo. Maroko torej ponuja sodobnost in tradicijo, ki si na vsakem koraku podajata roko,« opisuje zemljo svojih prednikov Hakim, ki živi in dela v Kopru.

Iz hiše z vrtom v blokovsko naselje

Ko se je z mamo preselil v nekdanjo Jugoslavijo in Slovenijo je bil Hakim star sedem let. Razlik je bilo, kot pravi, kar nekaj. »V primerjavi z mojim življenjem v Maroku, je bilo življenje tukaj bistveno manj lagodno. Z mamo sva živela v blokovskem naselju, kjer nisem imel ne prijateljev, ne hiše z vrtom, ne farme z živalmi in s kaktusi, na ulici je bilo slišati le tuj (slovenski) jezik«.

Podjetni maroški Slovenec v Kopru izdeluje filtracijske sisteme za vodo, saj želi, predvsem v nerazvitih državah, postaviti filtracijske postaje, ki bodo z delovanjem na sončne celice iz onesnaženega vodnega vira proizvajale čisto pitno vodo. Za prebivalce Maroka, pravi Hakim, pitna voda ni nekaj samoumevnega. 

Čeprav s slovenščino Hakim ni imel večjih težav, jo je pred prihodom v šolo slišal bolj redko. »Moj materni jezik je bil namreč francoski. V času bivanja v Maroku smo doma govorili le francosko. Ob slovenskih obiskih je mama sicer govorila slovensko in takrat je bil tudi edini čas, ko sem lahko slišal in poslušal slovenski jezik. Arabski jezik sem se naučil na ulicah Maroka in v šoli, vendar sem ga kasneje, zaradi selitve v Slovenijo, pozabil. Z mamo sva namreč po prihodu v Slovenijo govorila izključno in samo še slovensko. Tudi moja sinova govorita le slovenski jezik. Kljub vsemu bo francoski jezik ostal moj materni jezik, saj je del moje identitete,« pove naš sogovornik.

Poročno potovanje v Maroko in obujanje spominov na otroštvo

V Maroko se je naš sogovornik vrnil šele leta 2008, tja se je odpravil na poročno potovanje in obenem obiskal svoj rodni kraj. »Na majhnem listu papirja sem imel napisan stričev naslov v Casablanci pred 35 leti, ki mi ga je dala mama. To je bilo edino upanje, da se iskanje korenin v več milijonskem mestu lahko začne. Na naslovu ni bilo nikogar več, vendar je bil očetov in mamin sloves oz. priimek El Khiar po toliko letih še vedno zelo poznan in zveneč. Tako sem preko neznancev našel svojo družino. Toliko veselja in presrečnih ljudi ob snidenju, vendar očeta ni bilo več med njimi,« se spominja Hakim ponovnega potovanja v Maroko, kjer je na novo obudil spomine na živopisno otroštvo.

»Čutil sem globoko žalost, bes in jezo – ampak le do trenutka, ko sem ponovno obiskal farmo, na kateri sem z očetom in mamo preživel veliko svojega časa. Počutil sem se, kot da sem ponovno v tistem času. Začel sem plezati po zidovih, tekati po farmi, v zapuščeni hiši sem celo našel mamin zdravniški pribor, na steni svojega metulja in fračo, ki sem jo sam izdelal pred toliko leti. Da, bilo je vredno – kljub intenzivnim čustvom in potlačenim spominom,« opiše Hakim srečanje s svojo rojstno zemljo, ki jo je ponovno obiskal po več kot 30 letih.

Kaktusov nasad – vez z Marokom

Hakim je še pred odhodom tja vedel, da je podedoval veliko zemlje v Maroku. »Mama mi je le nekaj let pred svojo smrtjo pokazala papir oz. oporoko, ki sta jo skupaj z očetom zapisala že za časa njunega skupnega življenja v Maroku. Ob ponovnem snidenju z maroško družino mi je tudi ta povedala za mojo zapuščino – kaktusovo farmo, na kateri vsako leto zraste na tone barvitih sadežev v velikosti kivija, ki zelo ugodno vplivajo na zdravje. Takrat se je tudi pojavila ideja, da bi lahko oživeli kaktusov nasad in začeli ponovno obirati kaktusove sadeže ter proizvajati tudi različne druge izdelke iz kaktusa.«

Že v preteklosti so kaktus vrste opuncija vsestransko uporabljali v zdravilne in kulinarične namene. »Azteki so jo uporabljali za zdravljenje opeklin, Kitajci za zdravljenje gnojnih ran, Indijanci pa so jo jedli in izdelovali sirup za zdravljenje kašlja in astme. V tradicionalni mehiški medicini so jo uporabljali za zdravljenje sladkorne bolezni in visokega holesterola. Mehičani so ga uporabljali celo za barvanje cerkva in domov, pa tudi za označevanje nepremičnin. V zadnjem času pa olje iz kaktusovih semen pridobiva vse večjo vrednost tudi v kozmetični industriji,« pojasnjuje Hakim, ki ima dolgoročni načrt, da del prihodka, ki ga dobi s prodajo kaktusovih olj, nameni za ureditev dostopa do pitne vode ljudem v oddaljenih vaseh v Maroku.

***********

Neodvisnost za maroške ženske

»Ženskam v Maroku omogočamo plačano delo, s katerim lahko pomagajo svojim otrokom in/ali doprinesejo v družinski proračun. Delujemo po konceptu pravične trgovine (Fair trade),« pravi Hakim.

Glede na to, da bodo svojo prodajno ponudbo v bližnji prihodnosti (poleg kaktusovega in arganovega olja) obogatili še s prehranskimi dodatki in različnimi drugimi kulinaričnimi kaktusovimi specialitetami,  načrtujejo ustanovitev kooperative »El Khiar«. Kooperativa bo omogočila delo večjemu številu žensk in jim tako pomagala k večji neodvisnosti od moških. Veliko žensk v Maroku je namreč odvisnih od zaslužka svojega moža.

***********

»Prvi, ki je verjel v zgodbo o uspehu, je bil moj oče. Že v 70. letih prejšnjega stoletja je okoli farme posadil kaktuse. Na njem so rasli zelo barviti in zdravi sadeži, ki jim domačini pravijo »karmouss«. Od tod tudi ime naše blagovne znamke. To pomeni, da se je ta zgodba začela pred več kot 50 leti. V njej vztrajam zaradi korenin, ki me bodo vedno vezale na Maroko. Milan Butina, slovenski slikar, scenograf, kostumograf in likovni teoretik, je nekoč dejal: ‘Vsakdo se rodi v svoj čas in svojo kulturo.’ To pomeni, da se rodi v svetu, ki je na določen način že strukturiran,« izpostavi Hakim svojo intimno vez z Marokom.

Drastična sprememba v njegovem življenju

Po ženini smrti sem se »zazrl sem vase in ugotovil, da sem živel zelo stresno življenje, v katerem je bilo eno samo hitenje, prilagajanje in kompromisi. V tistem življenju ni bilo časa za moj osebni razvoj in napredek.« Danes, kot pravi, živi popolnoma drugačno življenje. »Najprej sem globoko vdihnil, se osredotočil nase, si nabral novih moči in na svet pogledal z drugega zornega kota. Moje največje odkritje pa je bilo, da lahko človek spremeni svoje življenje tako, da spremeni svoje vedenje. Najprej sem spremenil svoje nezdravo prehranjevanje in shujšal dobrih 35 kg. Začel sem z redno telesno aktivnostjo, jogo in meditacijo. Spremenil sem način razmišljanja in delovanja. Začel sem verjeti v zakon narave in zakon privlačnosti, ki me podpirata na vsakem koraku.«

Tudi situacija s korona krizo ga ni kaj dosti vrgla s tira. »Glede na to, da delam na področju razvoja in inovacij, sem lahko razvijal in preizkušal nove izdelke, ki bodo vsak čas na tržišču. Zato lahko rečem, da sem to pomlad in nezmožnost potovanj izkoristil na najboljši možen način,« poudari Hakim.

Danes – je prepričan – s svojima sinovoma živi polno in uspešno življenje. Spremlja ga misel, da so vse stvari v življenju minljive, zato je potrebno vsak sleherni dan in trenutek uživati v stvareh, ki so nam dane. »Zato je meni najbližji življenjski slogan vsekakor ‘Živeti v sedanjem trenutku’. K temu še lahko dodam ‘Imeti rad samega sebe, ohraniti mir v duši in živeti svoje sanje.’ Gustave Flaubert je nekoč dejal: »Prihodnost nas vznemirja, preteklost zadržuje in zato nam sedanjost uhaja,« česar se sam poskusim večkrat spomniti.«

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: osebni arhiv Hakima El Khiarja

1 komentar

Vpišite vaš komentar
  1. vladimir cvikl
    #1 vladimir cvikl 9 oktobra, 2020, 10:44

    Zelo zanimiva življenska zgodba,v kateri se je ponovno izkazalo,da ko se zaprejo ena vrata(ženina smrt),se odprejo druga(spremenjen slog življenja,ki je dvignil njegovo kvaliteto

    Odgovori na komentar

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.