Če v ospredje poneseš, kar leži v tebi, bo tisto, kar leži v tebi, tvoje odrešenje.
Če tega, kar leži v tebi, ne poneseš v ospredje, te bo tisto, kar leži v tebi, pogubilo.
– Iz gnostičnih evangelijev
Enega aprila
»Ta avto (rdeči polo) ni več za nobeno rabo, rja od avta že odpada po dvorišču. S takim avtom se ne moreš več vozit. Vzela ti bom ključe,« mi je zabrusila mama po nedeljskem kosilu.
Oče pa je pravil, da bi mi kupil nov avto.
»Nočem novega avta,« sem jasen. Sam pri sebi in pred svetom za kuhinjsko mizo.
Ker mati pritiska z idejo o novem avtu, zaključim: Nehaj pritiskat. Čez nekaj sekund mirno vstanem in skromen zapustim mizo. (Duh uhaja, kjer zlato oslepi. Esad Babačić)
13. junija
S prijateljema Borutom in Tomažem smo se v Prešernem vzdušju tistega večera vračali iz pizzerije proti avtom. Siti in ne napiti. Rahel veter piha proti parkingu preko Drave mimo Miheličeve galerije (paviljona), v kateri sem nekoč bral Gandija, Aristotela, pa predgovor fatalne igralke Demi Moore v knjigi o tem, kako razvijati intuicijo.
»Boško, daj prižgi luči na avtu,« mi pravi Borut, 13. junija, nekaj metrov od paviljona. Obrnem ključ in prižgem luč, ki posveti proti Štajerski lepotici Dravi, ki valovi in v skrivnostni vodi odpira nove poti. Glej, luč imaš zlomljeno, mi predoči Borut. »Vandali, barabe, komu sem kaj naredil, komu?« se jezen, besen sprašujem v šoku kot oškodovanec. »Boško, glej, štoštanga, to so dlake od srne,« me pomirjen osvetli Borut.
»Pa to je od včeraj, srno sem rukno, oplazo,« se mi zavest razjasni in telo pomiri.
Ponedeljek, 15. junija
Peljem avto do cenilca, ki poslika vozilo muzejske vrednosti. Potem, ko opravi fotošuting reče: »Vas pokličem in povem oceno škode.«
»Dobro,« pridam.
Odpeljem se na malico v restavracijo za moj žep. Po radiu se vrti pesem: Na morskome plavom žalu, gde čarlija vetrič mio, plavušu sam bajno snio, o kako sam sretan bio, i dok sam joj govorio …
Prijazni in vedno gostoljubni kelnerci naročim vegetarijansko jed in pijačo.
Vznemirja in zanima me usoda avta, rdečega ferarrija, in kaj le bo cenilec rekel. Prežvekujem okusno hrano in čakam cenilčev klic.
Zazvoni telefon:
»Ja, Boštjan tukaj, dober dan,« odprem pogovor.
»Gospod,« mi pravi cenilec.
»Ja, gospod, povejte,« vznemirjeno čakam, ali bo Jackpot ali kakšno cifro bo zdaj izreko cenjeni gospod.
»Gospod, Totalka je,« mi razodane.
Dobro je oceno, si mislim. Poln nekega navdušenja sem bil, še nepojasnjenega. Torej: zlomljena luč, pa malo ošvrkjena, počena štoštanga, in je; Totalka.
Totalka pa gre še dalje in postaja prava prispodoba mojega življenja. Zavitega v skrivnost. Feniksa. Koliko Totalk sem že doživel, pa sem še tukaj.
Bog ve, zakaj.
Blagor večni in hvala vsem tistim, ki so me podprli …
In že se lepo v Totalki peljem v Dejan Zavec Gym na trening, kjer povem Dejanu, da sem rukno srno. »Pravo srno bi mogo,« mi v šali pravi svetovni prvak, nasmejani Mister Simpatikus. Po treningu pade na terasi kafiča razprava, vprašanje: za kakšno vrednost bo cenilec ocenil Totalko. Po euro taksi boš dobo tolko .., mi pojasnjuje boksarski prijatelj, trener Rado Pravdič, za mizo ob malem pivu in moji limonadi. »Boško, čuj, glej, ful lije, kaj bi ti mene zategno do mojega avta, tu sto metrov naprej pri fuzbalskem igrišči imam avto,« me vpraša Rado, v noči obilnega dežja. Skočiva z Radom z boksarskimi torbami v avto in se peljema do njegove mašine. Rado izstopi, meni pa se že misel na facebook preklopi. Z levo roko dalje šofiram, z desno facebook odpiram. S koncentrirano pozornostjo padem v ekran pametnega telefona, in evo: naenkrat prepozno vidim, da sem že zapeljal v naliv zalitega Ptujskega podvoza. Uuuu. Glej. Voda mi je zalila vozilo.
»Ko napoči sreča, jo čvrsto zgrabi za grivo, zakaj povem ti, po hrbtu je plešasta.« Leonardo.
Ko odprem okno, zagledam simpatično Tino Gorenjak, ki mi je ponudila pomoč, in stoprocenten sem bil, da se mi je Marija prikazala.
16. junija
Avtoelektričar Marjan Gojkošek, čarovnik, kot mu pravi Esad Babačić, mi bo popravil avto, pravim Dejanu.
Pozno popoldan sem se s popravljenim avtom peljal na psihoterapijo. Rdeča luč je svetila v avtu od pregrevanja termostata, zato sem po poti poklical frenda Danila, ki mi pove, da naj dam gretje na ful. Dal sem gretje na ful in je postalo vse bolj kul.
Ko sem se pripeljal domov, se je noč prevesila v 17. junij 2015. Parkiram pred hišo. Nad kanalizacijo. Ugasnem rdečo strelo. Vklopim mobilne podatke na telefonu, ki sem ga za delovno nagrado dobil v dar od delodajalca Dejana Zavca. Odprem facebook. In v nekaj minutah spišem prozni tekst in ga spustim v vesoljni facebook:
~ ~ ~
ZGODBA O PORIVANJU OB POLNOČI
Včeraj ponoči, ko sem se po poznem boksarskem treningu in fini limonadi v Dejan Zavec Gym Caffeju odpravil proti aveniji Lovrenc, mi je pod ptujskim podvozom voda zalila rdečo strelo, in mašini dala dihati le še nekaj metrov, potem pa kih kih… Nič, ura je pol ure do polnoči. Kaj zdaj? Samo mirno. Vklopim vse štiri žmigavce in začnem preko telefona poslušati intervju z Vala 202, ki sem ga imel v planu že čez dan. Dr. Lunaček, psihiater, psihoanalitik, med drugim omenja slovitega pesnika Rimbauda in genialnost Prešerna, mi dela družbo v deževni noči sredi ptujske ceste, dokler se mi z leve ne približa avto. Odprem okno. In naenkrat vidim simpatično Tino Gorenjak, ki me prijazno vpraša, če rabim pomoč. Hvala! Zalilo me je, pravim. Muca maca mi pove, da je tudi sama pazila, da se ne bi peljala preko kakšne luže. Kaj čem? Nič, čakam, da se avto posuši, saj je poletje, ji pravim hudomušno v deževni noči. Vi ste gospa Tina, jaz njej. Ona pa, ja. Pridem gledat iLutko, jaz njej. Pa se s prijazno muco maco, včasih punčko včasih kačo, posloviva. Avto še vedno ne vžge. Policijam že razložim, zakaj stojim sredi ceste, in da bo vse ok. Da pride frend po mene zdajle. Potem pokličem in zbudim prijatla Boruta, da boma avto prestavila. Kmalu se za mano ustavi en avto, ki čaka in čaka za mano. Vzamem slamnati klobuk, vstanem iz avta in grem pogledat, kdo je to za menoj. Plavolaska nasmejana v avto, meni s prve: Rabiš pomoč? A porineva? Porineva! In sva porivala, mokra do konca. Meni je voda zalivala sandale, enga mi je celo sezulo, tak da sem šel nazaj ponj, ona pa je medtem držala avto v borbi s klancem in se simpatično smejala med kapljami noči. Na koncu je vletel še Borut, pa smo sparkirali avto na parking pri minoritskem samostanu, veseli, kot da smo rešili vojaka Rayana. Potem pa prijateljica noči meni, pa to si ti, ki objavljaš pesmice na facebooku. Hvala Polona, hvala Borut, dobro smo se imeli. Dopoldan mi je že najboljši avtoelektričar Marjan Gojkošek zakurblal rdečo puščico in rekel, da je na radio Ptuj slišal, da je Tina G. med intervjujem za romantično komedijo iLutka, ki se bo v prihodnjih tednih odvijala na Gradu Turnišče, povedla zgodbo o srečanju s pustolovcem deževne noči.
~ ~ ~
Naslednje jutro sem se zbudil v občutku, da sem v oblaku. Bil sem drugačen.
Objava na facebooku me je izstrelila. Folk, ki me je poznal, me je veselo spraševal o neverjetnem srečanju s Tino Gorenjak. Bil sem preplavljen z valom – flow stanjem. Kot bi Bog vame vpihnil nekaj nedojemljivega, kar me je neslo dalje. Jung je nekoč napisal: »Stik med dvema človekoma je podoben stiku dveh kemičnih snovi. Če pride do reakcije, sta oba spremenjena.« Bil sem spremenjen, zagotovo.
Prvega julija sem šel na Grad Turnišče gledat pričakovano romantično komedijo iLutka. Ki se mi je vsedla v srce. In me razgalila.
Po izjemni predstavi sem ob odru šel čestitat režiserju Samu M. Strelcu in mimo je prišla glavna zvezda, Stella, iLutka, Tina Gorenjak. Režiser Samo jo ustavi in ji pravi: Tina, to je Boštjan, iz podvoza.
»Ooo, Boštjan …«Tina Gorenjak me je takoj objela in vprašala, zakaj mi nisi pomagal, da ti pomagam.
Brez besed sem obstal prevzet od lepote srečanja.
»Pišeš blog, mi je rekel Samo,« mi pravi Tina.
»Pesmi pišem,« sem sprva bolj redkobeseden, v stanju čudenja pod zvezdno nočjo, prežet z magično močjo. » Izdal bom pesniško zbirko.«
Potem se le odprem v slogu neka ide sve samo od sebe.
»Morda pa še kdaj v kakšnem podvozu,« mi je simpatično in nagajivo dejala v slovo nasmejana Tina.
Minilo je nekaj dni. Na Žitu v Mariboru v skladišču sem prevzemal degustacijsko robo za hostese. Zazvonil je telefon.
Esad Babačić pravi, da dela mojo zbirko. Zelo sem bil vesel. In presenečen, ko je dejal, naj mu pošljem prozni tekst o rdeči streli.
Na rojstni dan Nikole Tesle grem zelo vznemirjen, poln neke prosojne svetlobe in elektrike, drugič gledat romantično komedijo iLutka. Po predstavi sem šel čestitat Tini za rojstni dan. Za trenutek sem se srečal še z Samom M. Strelcem in Gorazdom Žilavcem. Stepla me je neke vrste elektrika.
Enega decembra
Zbirko Jagode ne gledajo na linijo sem nameraval nesti Tini za Božično darilo v Božično novoletnem času, na dan ko je bila romantična komedija iLUTKA v Mestnem gledališču Ptuj. Toda. Parkirišče pred teatrom je bilo prepolno, zato sem moral po Ptuju narediti še en krog, da bi našel parking. Zdaj sem pri zvoniku videl prijatelja Boruta s Carizmo, ki se je ustavil pri Bo caffeju, nasproti teatra. Pa sva šla na drink. S polovico sebe sem bil za mizo prisoten pri Borutu, z drugo pa čakal, gledal, kdaj bo Tina prišla iz teatra. Ni enostavno biti s prijateljem na pijači in misliti na Tino Gorenjak.
Vmes pa še na knjižni polici lokala opaziti knjigo Veličastni Saturn.
Ni čudno, da se je Tina odpeljala. Kaj bom zdaj s to knjigo za Tino, sem se spraševal. In zaključil: Osebno. Edino le osebno ji želim predati knjigo.
Ampak. Kdaj?
Na facebooku vidim, da bo predstava po novem letu: 15. januarja 2016 ob 20.00 v Majšperku. Pri Ptujski gori.
15. januarja
Vedel sem, da imam tokrat zadnjo šanso. Nocoj grem, sem si rekel.
Sedim v sobi na stolu. Oblečen za na pot. Preko telefona si zavrtim pesem himno: A ja nemam dara skupine Azra, v kateri Branimir Štulić prepeva; Ja sam hipersenzibilan imam idejo, znam da se od toga loše živi…Ja ne želim, ja ne želim nista loše da ti uradim….
Vzel sem dve knjigi Jagode ne gledajo na linijo. Šel na dvorišče in sedel v rdečo strelo. Zakurblal sem rdečo strelo in se odpeljal mimo Marije Ptujske v Majšperk. Po predstavi v predverje dvorane pride organizator iLutke, v katerem sem kot režiser iz obrobja videl dragocenega kurirja, in ga vprašam, če je Tina še v dvorani.
Tina, en gospod vas čaka v avli, pravi organizator Tini.
Ko se s Tino pozdraviva, odprem jakno aviacijske jakne in vzamem zbirko, ki sem ji jo prinesel.
»Misliš, da če bi za Valentinovo igrali iLUTKO v Gimnaziji Ptuj, bi bilo polno?«, me vpraša.
»Vsepovsod bi bilo polno,« potrdim jasno.
Tina me povabi v dvorano na oder do kralja teatra Gorazda Žilavca in po poti Tini povem, da sem mislil, da se mi je ob prvem srečanju prikazala Marija. Gorazd mi je ob slovesu dejal: »Rešitelj, rešitelj.«
Zakaj rešitelj, kaj je s tem mislil, mi ni dalo miru.
Po srečanju sem prišel domov in celo noč pisal pesem o Petru Prevcu, najdaljšo neobjavljeno pesem. Odnašalo me je v zrak. V polet.
18. januarja
Tretji dan po srečanju s Tino in Gorazdom sem na facebooku videl objavo Sama M. Strelca, ki je pisal o tem, kako se je na avtocesti predaleč odpeljal, ker je po radiu povsem poslušal, kako je Prevc skočil …zmagal …
Komentiral sem: Ko skače Pero, vozi v leru.
Čez nekaj minut sem dobil od producenta in režiserja Sama M. Strelca sporočilo, da so se čez vikend pogovarjali o meni, Tina, Gorazd in Samo.
Po čudežu sem postal tržnik romantične komedije iLUTKA in si po naslednji Totalki kupil nov avto.
Rdeča strela pelje dalje.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o.
Foto: Nuša Košar in Samo M. Strelec
1 komentar
Vpišite vaš komentarLepo napisano, lepo doživeto, doživeto in prežeto. Kompliment piscu.