Ko srečaš samega sebe

Ko srečaš samega sebe

Ko srečaš samega sebe

avtor 9. junij, 2019

Moj Camino je bil dolgo popotovanje, ki se je začelo že precej pred Caminom. V zadnjih letih se je v meni krepila želja, da se peš podam na Jakobovo pot, prav tako so do mene vedno pogosteje našle pot izkušnje popotnikov, ki so prehodili Camino.  »Ko te pokliče Camino, se moraš odzvati klicu. Po prehojeni poti nisi nikoli več enak, kot si bil prej.«

Prišel je april in z njim moja dokončna odločitev, da grem na Camino. Usoda je hotela, da to pot opravim sama. V začetku junija je nemir v meni dobival krila. Bila sem kot goba, ki vsrkava tako bodrilne kot negativne misli mojih najbližjih.

V meni je bilo tisoč in eno vprašanje, tisoč in en dvom. Mi bo uspelo? Po drugi strani pa me je gnala velika potreba, da dokažem, da zmorem. Predvsem sebi. Kaj pa drugi vedo o tem, kako se počutim in koliko strahov nosim s seboj. Poznajo drobce. Celota pa je v meni. Še meni neznana. Sem en tak majhen, preplašen unikat, ki najrajši nobene stvari ne bi začel sam, ampak vedno nekoga potrebuje, da mu kaže pot … Zdaj pa grem na pot popolnoma sama, prvič v življenju. Z gotovostjo lahko rečem, da je to bila ena mojih najbolj norih odločitev. Vendar poti nazaj ni bilo več.

Sobota, 23. in nedelja, 24. junij (Francija)

V petek zvečer sem si pred odhodom na Jakobovo pot hotela ogledati film Pot, a že po nekaj minutah sta v dnevno sobo prišla sin in snaha z novico, da je zaradi stavke francoskih kontrolorjev letenja odpovedan »moj« nedeljski let iz Benetk do Bordeaxa. Kakšen šok! Poleg letala od Benetk do Bordeaxa sem imela rezerviran vlak do Bayonna, prenočišče v Bayonnu in avtobus do izhodišča poti. Naslednja letalska povezava bi bila šele čez štiri dni, kar pomeni, da bi splavale po vodi vse plačane rezervacije, obenem pa, da bom imela štiri dni manj za hojo.

Nimam možnosti, da bi prišla pravočasno na cilj. V mislih sem se že odpovedala potovanju. Nisem bila sposobna razmišljati in načrtovati, telo je obmirovalo, samo vihar v moji glavi je neustavljivo divjal. Snaha je raziskovala možnosti in našla rešitev. Če sem pripravljena iti čez tri ure, v soboto ob enih ponoči, iz Ljubljane do Bordeaxa z avtobusom,  bi ujela vse nadaljnje rezervacije. Niti za trenutek nisem pomišljala. Seveda grem. Na hitro sem spakirala  in pustolovščina se je začela.

Pot z romunskim avtobusom proti Franciji je bila dolga in naporna. Najprej sem morala osvojiti lekcijo, kako je, kadar potuješ sam. Nihče ne preverja, kdo je in koga ni, nihče ne reče, da koga pogreša. Skoraj bi ostala na avtobusni postaji v Milanu. Zgodaj dopoldne sem prispela do Bordeaxa in pot nadaljevala z vlakom. Po prihodu v Bayonn sem poiskala hotel v bližini železniške postaje in se namestila. Vznemirjenje pred začetkom hoje je bilo veliko, zato sem dvomila, če bom lahko utonila v spanec.

Ponedeljek, 25. junij
Irena Camino Navdihni.me by Insights d.o.o. 1 790 km

Čaka me 790 km

Dan se je začel z vožnjo z avtobusom do izhodišča poti in z iskanjem urada, kjer bom našla knjižico za žigosanje. Na uradu sem uredila vse potrebno, gospod mi je natančno razložil, katero pot naj uberem ob odhodu iz mesta, in mi dal Jakobovo školjko, ki bi jo v naglici pozabila. Ura je bila skoraj deset in mene je čakala dolga pot, 27 km. Pa sem šla. Sama. Pot je tekel iz vseh por, sonce je neusmiljeno žgalo, samo trma me je gnala naprej.

Peklensko naporen je bil prvi del poti. Vročina, težek nahrbtnik, strah in negotovost, vse se je mešalo med seboj. Asfalt se je vlekel v neskončnost. Dohitel me je avto, šofer mi je nakazal, naj prisedem, saj je očitno pobiral pohodnike, naveličane hoje, in jih vozil do izhodišča planinske poti. Nisem hotela prisesti. Odločila sem se, da bom Camino prehodila. In prehodila ga bom. Pika. Ko se je asfalt končal, je svet takoj postal lepši. Velik del poti sem bila sama. Včasih me je kdo prehitel, ucvrla sem jo za njim, pa hitro obupala. Kdor me prehiti, ima pač hitrejši tempo, kako ga bom lovila. In obratno. Ko sem koga dohitela, sem sklenila, da bom hodila za njim. A ni šlo, tako počasi pač ne morem hoditi.

Pozno popoldne sem s poslednjimi močmi prikrmarila do svojega prvega alberga v Roncesvallesu. Po večerji sem se razbolela in utrujena odpravila spat. Vse me je bolelo, obenem pa me je občutek, da lahko proslavljam majhno zmago, držal pokonci.

Četrtek, 28. junij

Jutro se je prebujalo. Uživala sem, ko sem odšla na pot po mirni in tihi pokrajini. Ko sem prejšnji večer rekla Italijanoma, ki sem ju srečala na poti, da moram biti v Santiagu 21. julija, sta malo zmajevala z glavama. Onadva načrtujeta prihod na cilj 25. julija. In zaenkrat smo dnevno naredili enako število km. A to pomeni, da mi ne bo uspelo? Takšne dvome je vsak tak klepet vsadil vame. Pohiteti moram …

Irena Camino Navdihni.me by Insights d.o.o. 2 vetrnice

vetrnice

Na poti je bilo veliko zanimivih ljudi: srečala sem dve starejši Berlinčanki, ki prehodita po 15 km na dan in sta se kar zgrozili, ko sem rekla, da moram biti 21. julija v Santiagu in da moram vsak dan prehoditi 30 km. Moram? Te besede ne bi smelo biti v mojem besednjaku, sta mi položili na srce. In videti je bilo, da onidve res samo uživata. No, jaz še nisem bila v tej fazi. Na poti so me prevzela prostrana polja zrelega žita, ponekod se je že začela žetev. Poseben pogled, poseben vonj, posebno doživetje. Sprejemanje z vsemi čuti. Tu sem, v tem prostranstvu, sama.

Petek, 29. junij

Pot do Viane slovi kot najlepši del poti. Upravičeno. Čarobna, razgibana pokrajina, nepozabni razgledi, obdelana polja, sadovnjaki, hribčki in doline, modro nebo nad menoj. A mi ni bilo usojeno brezskrbno uživanje. V daljavi je po uri hoje začelo grmeti, nevihta se je bližala, na vidiku ni bilo nobene stavbe. Del poti sem pretekla, pozabila sem na težo nahrbtnika, saj je bil strah pred bližajočo nevihto prevelik. Srečno sem prispela do starodavnega in lepega mesta Viana.

Torek, 3. julij

Današnji načrt je bil mesto Burgos, do katerega so vsi popotniki imeli spoštljiv odnos. Do mesta je bilo še 14 km, vročina je žgala med hojo po asfaltu. Po nekaj kilometrih sem naletela na skromen alberg, kar potegnilo me je vanj. Tam pa me je čakalo presenečenje, srečala sem dve Primorki iz Nove Gorice. Klepetanju ni bilo ne konca ne kraja, pogovor se je zavlekel pozno v večer. Kako je božala slovenščina v Španiji, kar ostala bi še kakšen dan.

Zaspala sem v božanskem občutku, kako se vse zgodi tako, kot je prav. Neštetokrat sem že ponovila Ivanove besede, naj se prepustim, samo prepustim, in vse se bo zgodilo, kot se mora. Težko je prepustiti in verjeti oz. verovati. Ta večer sem se morala zahvaliti tistemu, ki bdi nad menoj. Višji sili, ki me spremlja. Srečanje s Slovenkama mi je vlilo novo energijo.

Sreda, 4. julij
Irena Camino Navdihni.me by Insights d.o.o. 4 Hiospital de Peregrinos

Hospital de Peregrinos

Na poti nisem naletela na nobenega pohodnika. Ne na poti v Burgos, ne v mestu in ne na poti iz njega. Pa tudi v nadaljevanju dneva ne. Sem sploh še na pravi poti? Ne vem, kam so se vsi izgubili. Ampak roko na srce, zdaj jih ne pogrešam več. Skoraj ne. Imam še več časa za opazovanje sveta okoli sebe in ves čas lahko hodim v svojem tempu. Ne tekam za nikomer, kar tako hitro naredim, kadar se kdo pojavi pred mano.

Da pa vendarle ne bi bila preveč sproščena, mi je skrbi povzročala rdečina na levi nogi. Tam, kjer sem imela pred leti šen. Nisem pomislila, da bi s seboj vzela antibiotik. Koži škoduje vročina, napako sem naredila, ker nisem imela čisto kratkih nogavic. Zdaj je koža pordela in rdečina noče izginiti kljub mazanju in jemanju homeopatskih zdravil. Ja, kakšne skrbi pa res moram vedno imeti, drugače bi bilo življenje preveč preprosto. Zdaj so se rame že malo utrdile, kilometri se manjšajo po načrtih, izgubila se najbrž res ne bom, vprašanja, ki so me navdajala s strahom in skrbmi, niso več aktualna. Torej nujno potrebujem nove skrbi. In to je noga.

Ponedeljek, 9. julij
Irena Camino Navdihni.me by Insights d.o.o. 5 polja in mak

polja in mak

Ves konec tedna je moje misli med hojo zaposlovala skrb za nogo. Zjutraj je bila rdeča, potem me je začela boleti, postajala je vijolična in otekla. Prisiljena sem bila, da si malo odpočijem v upanju na najboljše. V mislih sem imela številne možne črne scenarije, bala sem se, če bom sploh lahko nadaljevala pot ali bom prisiljena oditi domov. Napol obupana sem ugotavljala, da samo volja ni dovolj, če ne funkcionirajo vse stvari tako, kot je treba. Sklenila sem, da stopim v prvo lekarno, ki se mi bo pojavila na poti, in prosim za antibiotik.

Sreča je bila na moji strani, kmalu sem zagledala lekarno, ampak pogorela sem z nemščino, nihče je ni znal, zato sem na pomoč poklicala svojo sestro, da se bo zmenila v angleščini. V lekarni so me napotili v zdravstveni dom. Po zapletih zaradi neznanja španščine sem naposled le prišla do zdravnika, ki je lomil malo angleščine. Dobila sem antibiotično kremo in kamen se mi je odvalil od srca. Očitno mi le ne bo treba domov. Mogoče mi uspe, da pridem do konca. Da dosežem cilj. Spet so mi odzvanjale Ivanove besede, naj se prepustim in vse se bo uredilo, kot se mora. Joj, kako težko je prepuščati, šofirala bi, šofirala. Pa se v življenju ne da, toda to lekcijo je težko osvojiti.

Četrtek, 12. julij
Irena Camino Navdihni.me by Insights d.o.o. 14 Camino križ

Camino križ

Pot je bila zanimiva in razgibana. Vzpon na najvišjo točko Camina ni bil kaj posebnega. Vas Fol. je precej v razsulu, malo jo sicer obnavljajo, a še vedno kaže klavrn videz. Križ, ki sem ga zagledala pred seboj, ni zasijal v veličini, kakršno sem si predstavljala. Če sem odkrita, ne vem, kaj sem pričakovala, a nekaj bolj mogočnega, nekaj, kar se ti zares vtisne v spomin. Svoje je najbrž dodalo tudi vreme, saj so se oblaki valili sem in tja, vsak hip bi lahko prinesli nevihto, jaz pa sem bila daleč od domovanja. H križu sem odnesla kamenček z domačega dvorišča in majhen lesen srček, ki sem ga kupila nekje ob poti. Tako sem simbolično tam odložila svoje skrbi in težave.

 

Torek, 17. julij
Irena Camino Navdihni.me by Insights d.o.o. 17 Portomarin

Portomarin

Zjutraj sem bila nerazpoložena za hojo in veselje me je minilo, ko so se na pot vsule množice ljudi. Seveda, zadnjih 100 km poti. Konec miru in tišine, neskončnih samotnih poti. Najlepši del je za menoj. Čas me ni več preganjal. Ko sem prišla do Portomarina, sem se odločila za ogled mesta in raziskovanje. Lepo je urejeno, vodnjak v parku sredi mesta vabi, da si v njem ohladiš utrujene noge, nepozabni razgledi na reko.

Ne znam se za dolgo časa preleviti v turista. Ne morem biti pri miru in opazovati ljudi okoli sebe. Ne znam misliti na nič in brezmejno uživati v trenutku. Vsaj ne v mestu. To bi šlo v naravi, samoti. Sprehajala sem se po mestu, pozna se, da je tu naval pohodnikov zelo velik.

Petek, 20. julij
Irena Camino Navdihni.me by Insights d.o.o. 15 narava

narava

Danes se mi ni prav nikamor mudilo, saj je do mesta samo 40 km in še cela dva dneva. Počasi sem hodila in uživala v naravi, marsikaj je bilo videti. Ta del poti je veliko bolj skomercializiran. Ko sem se naselila v zadnji alberg, sem se razvajala s kosilom, znamenito paello, ki je bila zares dobra. Privoščila sem si posedanje pred restavracijo in uživala v opazovanju ljudi. Nekakšna spokojnost se je naselila vame, ko sem opazovala nemir okoli sebe. Takšna hvaležnost za vse, kar se mi je zgodilo na tej poti.

Kaj se je dogajalo v teh dneh, kadar glava ni bila prepolna nepotrebnih skrbi? Težko delam kakšne velike in globoke zaključke. Sprostila sem se. Umaknila sem se iz vsakdanjega življenja, od skrbi, iz rutine. Dokazala sem si, da znam in zmorem sama. Ob naravi, ki sem jo opazovala, ljudeh, ki sem jih s

Irena Camino Navdihni.me by Insights d.o.o. 6 zahod

zahod

rečevala, so vstajali nešteti spomini iz preteklosti. Srečala sem kar nekaj ljudi, ki so bili na las podobni komu iz mojega življenja, vsak tak naključni popotnik je prebudil niz spominov in občutkov.

Opazovala sem svet okoli sebe in posamezni detajli so sprožali mnogo vprašanj, razmišljanj. Videla in doživela sem veliko. Sončni vzhod sredi divjine; komaj skoteni mladiček, na katerega njegova mamica skrbno pazi, nemočen na gozdni poti; ženica ob vaškem vodnjaku, ki, obuta v copate, stoji na kamnu in pere perilo, kot so ga prali pred 100 leti, le nekaj metrov stran pa za visoko ograjo vila pod videonadzorom. Srečanja z nešteto ljudmi z vseh koncev sveta, prijazni nasmehi in besede, neskončna polja, cvetoči travniki z nešteto raznobarvnimi metulji, makadamska cesta, na njej polžek ob polžku, kilometri namakalnih sistemov, brezmejno polje vetrnic, ki se enakomerno vrtijo v vetru, kamniti pradavni mostovi, neskončno nebo. Visoke ograje, za katerimi se bohotijo palače, obkrožene s psi, in korak stran propadajoče hiše iz kamna, okna pa polna cvetočega cvetja. Le kdo je srečnejši, se sprašujem.

Sobota, 21. julij
Irena Camino Navdihni.me by Insights d.o.o. 18 Irena pred cerkvijo

Irena pred katedralo

Malo prazno sem se počutila, ko sem se bližala mestu Santiago. Na poti ni bilo veliko ljudi. In potem sem se kar naenkrat znašla pred katedralo, cilju, zaradi katerega sem šla na pot, po 800 kilometrih. Sama med tujci. Nobene vzhičenosti, nobenega zmagoslavja. Če bi bili domači tukaj z menoj, bi prekipevala od sreče. Enemu od mimoidočih sem potisnila v roke telefon, da me fotografira, kot se za cilj spodobi.

Odšla sem v katedralo, vendar me le-ta ni prevzela, obred še manj. Ne vem, s kakšnimi napihnjenimi pričakovanji sem prišla, a realnost jih ni dosegala. Svoj delež je seveda prispevalo tudi nerazumevanje jezika. Pogledala sem veliko kadilnico, Jakobov grob, se malo sprehodila po cerkvi. Vse v njej se mi je zdelo tako tuje, nepristno, namenjeno samo sebi. Po opravljenih formalnostih sem poiskala avtobus, ki me je pripeljal do letališča in naposled domov, kjer se je sreča in zmagoslavje podeseterilo ob domačih, ob ljudeh, ki so mi ves čas stali ob strani.

Pa zdaj?

Že nekaj mesecev je od Camina. Stvari so približno na svojem mestu, življenje se navidezno umirja in se postavlja na staro, a ne isto pot, pogled nazaj dobiva novo podobo, nove dimenzije. Veliko mi je dal Camino, vsak dan misel pohiti na nepozabno popotovanje. Ko se ustavim ob kakšni prepreki, se spomnim na katerega od težjih dni na poti. Če sem zmagala tam, kako ne bom kos tejle nalogici, ki je zdaj pred mano. Tudi ne objokujem več svojega neznanja angleščine, kot sem ga včasih na poti. Je že prav, da nisem znala angleško, če bi, bi bila moja pot precej drugačna, pa nisem prepričana, da to pomeni, da bi bila boljša, le kakšen del poti ali večer bi bil manj samoten.

Težka je bila odločitev, da grem. Še mnogo težja je bila odločitev, da grem sama. Ampak ja, bila je prava.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

O Ireni

Irena je učiteljica na osnovni šoli in živi na njej preljubem Gorenjskem. Obožuje naravo,  še bolj pa obožuje hojo, ki je njena osebna psihoterapija in način, da si napolni baterije. Na prvi pogled je mirna in zadržana oseba, vendar je že ob prvem pogovoru z njo jasno, da gre za močno žensko in bojevnico z neizmerno življenjsko strastjo, ki veje iz njenih por. Njena pot ni bila vedno posuta s cvetjem, na marsikaterem ovinku  jo je popraskalo trnje. Pa vendar ni obupala in vedno je našla moč za naslednji korak. Njena odločnost jo je popeljala tudi na sloviti Camino de Santiago. Na poti je bila 27 dni,  prehodila je 800 kilometrov. Nastala zgodba je povzeta po Ireninem dnevniškem zapisu, v katerega je izlila svoje izkušnje, dogodke, zgodbe in občutja s poti po Caminu.

 


Foto: osebni arhiv

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

<