Shodi in kupil ti bom psa

Shodi in kupil ti bom psa avtor 23. maja, 2017 0 komentarjev

Verjamem, da se je vsak med vami že kdaj nahajal ali se v tem trenutku nahaja v situaciji, ko več ne ve, kako naprej, ko se sprašuje, kdo sem, kaj tukaj počnem in kam vse to vodi.

Vem, kako vam je. Nočem vam reči, da bo vse v redu. Toda obstajajo ljudje, ki jim je težje kot vam. Želim vam pripovedovati o tem, zakaj si v zadnjih 15 letih niti enkrat nisem postavljal takšnih vprašanj.

Zakaj prav 15 let? Do svojega petnajstega leta sem živel pretežno brezbrižno mladostniško življenje, malo ven, družba, nekaj športa in podobno; torej čisto običajno življenje. No, da se lahko življenje resnično spremeni v eni sekundi, sem doživel na lastni koži. 27. avgusta ne bom nikoli pozabil, kot tudi ne, kako so mediji poročali o tem dogodku z debelimi naslovi »pogubni skok na glavo v morje«. Zaradi skoka sem popolnoma ohromel, od glave do peta, in skoraj sem se utopil v morju, dokler bližnji kopalci niso dojeli, kaj se je zgodilo, in me izvlekli na plažo.

Takrat še nisem vedel, toda zdrobil sem si vratno vretence, in vse, kar sem lahko izustil, je bilo nekaj besed: »pokličite rešilca«. Kakor neverjetno zveni, a v tem najtežjem trenutku svojega življenja sem bil popolnoma miren, zavedal sem se nastale situacije in da se iz nje ne bom tako enostavno izvlekel. V trenutku neizmerne fizične bolečine sem v svoji glavi že osmišljal načrt. Nekoliko ur po nezgodi sem bil operiran, a je bilo moje stanje še naprej kritično. Zato sem preživel nekaj dni v komi – nekaj dni milostnega počitka, preden sem začel s svojim bojem.

Ko sem se prebudil, so me čakale ‘odlične’ novice – doktor, ki me je operiral, mi je sporočil, da imam 1 % možnosti, da si opomorem; da sem lahko srečen, ker sem živ, ter da je moj največji uspeh lahko, če bom pol ure zdržal v sedečem položaju. Morda zveni noro, toda ta 1 % je bil zame eden od motivatorjev. Ali je sploh kdaj slajša zmaga, kot tista, ko vam uspe, a nihče ni verjel v vas? Začela se je moja bitka Davida proti Goljatu. Moj glavni cilj je bil – ponovno shoditi. Ker sem se zavedal teže situacije, sem se odločil postaviti vmesne cilje in za vsak izpolnjen cilj seveda tudi nagrado.

Postavljeni vmesni cilji so bili pomik prsta, dvig roke, premik noge, sposobnost usesti se, sposobnost vstati, napisati prvo črko in še mnogo drugih. Vedel sem, da sem z vsakim vmesnim ciljem bližje glavnemu … in z udejanjanjem enega po enega je motivacija rasla.

Postavljanje ciljev nas v življenju žene naprej. Cilji so gorivo, ki nas poganja. So motivator in demotivator, odvisno od tega, če jih izpolnimo ali ne, a v obeh primerih z njimi spremljamo svoj osebni napredek. Nikakor ne pozabite nagrade – tudi ona je velik motivator. Ko sem še ležal negiben v bolnišnični postelji in niti govoriti nisem mogel, je na obisk prišel oče in edino, kar mi je rekel, je bilo: »Sin moj, shodi in kupil ti bom psa«. Vedel je, da sem si to že od nekdaj želel.

 

Svoj glavni cilj sem dosegel v letu dni in z njim je prišla tudi nagrada. Sedaj ste vi na vrsti. Vse je mogoče.

 

Kakšne pa so bile te vmesne postaje okrevanja?

Moj prvi vmesni cilj je bil premik prsta, kar sem dosegel po kakšnem mesecu dni. Bil je skorajda neviden gib. Tudi ostale vmesne cilje sem dosegal v približno enakem časovnem obdobju. Ena izmed bolj smešnih situacij je bila, ko sem lahko premikal nadlaht, podlahti pa ne – in smo z medicinskimi sestrami stavili za čokolado, da si lahko popraskam nos. Dobil sem stavo (tako dolgo sem metal svojo roko, da sem se dotaknil nosu) in – tudi čokolado.

 

Kaj pa prepreke?

»Seveda so bile. Včasih so bila obdobja brez novega premika okončin zelo dolga. Izgubljal sem moč, ker sem dal vse od sebe, napredka pa ni bilo. Movatorji so bili moji prijatelji, družina, včasih tudi zdravniško osebje. A največji motivator je bil izziv, tisti 1 odstotek »šanse«. Nisem hotel, da bi imeli prav. Sploh pa ne zdravniki, ki so mi govorili »bodi srečen, a je tako, kot je. To je vse, kar zmoreš, nikoli ne boš mogel več«  – te stavke sem nenehoma poslušal. Medtem ko so druge demotivirali, so mene gnali naprej!«

 

Ali je šla pot okrevanja ves čas navzgor ali tudi kdaj navzdol?

Največkrat je šlo navzdol zaradi nezaupanja zdravnikov, ki niso verjeli, da čutim; niso verjeli, da bi lahko še kdaj hodil, sedel; niso verjeli, da lahko v takšni meri upravljam svoje telo … in ker sem pri vsem tem potreboval pomoč, mi niso dovolili niti, da bi poskušal. Strogo so se držali pravil, ki jih na meni tako niso mogli udejanjiti. A kljub temu so se v takšnih trenutkih vedno pojavile osebe, ki so bile pripravljene tvegati z menoj in njihovo navdušenje je bilo pogosto večje od mojega. Spomnim se enega takšnega dogodka vrsto let po okrevanju. Prišel se na pregled k zdravnici (za zaposlitev), ki je pripravljala magisterij ali doktorat iz poškodb, kot je bila moja. Takrat, ko sem vstopil v ordinacijo, se je razjokala, saj ni mogla verjeti, da hodim. Takšni trenutki me znova presenetijo, razveselijo, dajo moč in vero v ljudi.

Kako so napredek spremljali v vaši družini?

Družina je bila ves čas z menoj.  Težko so sprejeli mojo nesrečo. Pomagali so, kolikor so lahko. Mislim, da jih je moj boj pripravil do tega, da vztrajajo – spoznali so, da je vse možno. Veliko ljudi, ki jih poznam, je ugotovilo, da je življenje lepo in da se splača potruditi in živeti s polnimi pljuči.

 

Z dodatnimi vprašanji je izzival uredniški odbor.

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.