Patricija Štefanič, arhitektka, ki je po študiju namesto v arhitekturi svoje poslanstvo našla v – peki slaščic. Poznamo jo kot Cimetovo dekle. Ime, ki je njena znamka in zaščitni znak, jo pravzaprav zelo dobro opisuje in ji lepo pristoji. Je topla in prijetna oseba s trdnim značajem, ki vsekakor pusti vtis – kot cimet. Ljubiteljica omenjene začimbe in Neila Younga (pesem Cinnamon Girl) peče omamne slaščice. Najbolje se počuti v svoji svetli kuhinjici na domači kmetiji, kjer ob čudovitem razgledu preizkuša nove kombinacije okusov in v miru ustvarja očem in želodcu dopadljive kreacije.
Ob koncu študija se je znašla na življenjskem razpotju, spraševala se je, kaj bi sploh rada počela. Za arhitekturo, pravi, ji »je bilo kristalno jasno«, da »to ni to«. Odločila se je, da si vzame eno leto in premisli, kako in kam naprej. Ko zdaj gleda nazaj, ugotavlja, da jo je ves čas »nekako vleklo k slaščicam«, zato je kmalu začela delati v restavraciji Rožmarin. Potem se je vse pričelo odvijati v tej smeri: »Malo za šalo in malo za res sem se vpisala na Višjo gostinsko šolo v Mariboru in s tem šokirala domače, hkrati pa ugotovila, da mi področje zelo ustreza, čeprav tam o slaščicah tako rekoč ni bilo govora, praktičnega dela v zvezi s slaščicami pa sploh ni bilo.« Si je pa zato nabrala veliko znanja s področja menedžmenta in organizacije dela v kuhinji. Praktične izkušnje je pridobivala na praksah, ki jih je opravljala pri različnih kuharskih mojstrih, med drugim tudi v Galeriji okusov pri kuharskemu mojstru Borutu Jovanu.
»Nekateri so mislili, da je peka slaščic (ko sem vendarle bila arhitektka!) neka moja muha, zdaj pa so vsi pozitivno presenečeni, da mi uspeva in me spodbujajo.«
Nato se je pol leta trikrat na teden vozila v Ljubljano na izobraževanje v okviru šole La Ganache, ki jo vodi mojster francoskega slaščičarstva Naser Gashi, vmes pa je delala v Rožmarinu kot slaščičarka in nadaljevala študij. Pravi, da je bilo to obdobje precej naporno, a je pridobila veliko znanja in izkušenj: »Od vsakega se lahko kaj novega naučiš in, če želiš in znaš to sprejeti, je to velik plus.« Tudi sedaj nadaljuje s tečaji in izpopolnjevanji, saj pravi, da noče stagnirati, ampak gledati naprej, odkrivati nove stvari in konstantno nadgrajevati svoje znanje. Pred kratkim se je udeležila tečaja okraševanja tort v Barceloni pri priznanih mojstrih, ki pripravo tort dvigujejo na raven umetnosti.
Išče lokalne ponudnike domačih sestavin
Spominja se, kako je včasih torte pekla njena mama: »Čista klasika, dva biskvita, eden temen, drugi svetel, okrog banane, vmes smetana in veliko različnega, tudi vloženega sadja.« S sestro sta radi pomagali pri pripravi, in čeprav je proces znal biti tudi stresen, ji je skupna priprava tort ostala v lepem spominu. Takrat so se take slaščice jedle samo ob posebnih priložnostih in Patricija pravi, da so bile izredno dobre. Sicer pa priznava, da do odhoda na študij arhitekture ni veliko pekla in kuhala.
Cimet – dar za bogove iz jugovzhodne Azije – aromatična, omamno dišeča začimba, ki jo v gastronomiji uporabljamo za pripravo sladkih in pikantnih jedi. Nepogrešljiv v hladnih zimskih dneh, saj daje občutek, da greje, hkrati pa v okviru priporočenih količin (največ pol žličke dnevno) tudi zdravi
Patricija pravi, da svoj stil še razvija, čeprav že dobiva veliko pohval – tudi iz tujine – in je na spletu kot Cimetovo dekle vse bolj prepoznavna (ima svoj kulinarični blog, spletno stran, Facebook in Instagram profila ter kulinarični videokanal). Za snemanje in obdelovanje fotografij ter video materiala je v glavnem odgovoren Patricijin fant, ki se profesionalno ukvarja z video produkcijo. Patricija hvaležno pove, da gredo zasluge za uspeh Cimetovega dekleta tudi njemu. Ves čas jo namreč podpira in tu in tam tudi spodbudi, da ustvarja nove objave. Tega opravila namreč – ravno tako, kot nakupovanja – pri svojem poslu ne mara, saj meni, da s posedanjem pred računalnikom in tekanjem po nakupih po nepotrebnem trati svoj čas in priznava, da bi ta opravila najraje prepustila komu drugemu. Glede nakupovanja surovin trenutno raziskuje možnosti povezovanja z lokalnimi ponudniki, od katerih bi kupila kvalitetne domače sestavine, ponje prišla s svojo posodo in tako ustvarila mnogo manj odpadkov, kot jih ustvari trenutno. Vendar ugotavlja, da je iskanje ustreznih poslovnih partnerjev veliko težja naloga, kot se zdi, in tudi dolgotrajnejša, kot je sprva pričakovala.
Arhitekturno znanje pri kreiranju slaščic
Mlada podjetnica sicer z vztrajnostjo in potrpežljivostjo nima težav. Čakanje med peko dobrot si popestri s kreiranjem. Ideje, ki se ji porajajo spontano, najprej dolgo premleva in v mislih predela posamezne korake, šele nato postopek izvede tudi v praksi. Do želenega rezultata sta tako običajno potrebna le dva praktična poskusa. Ena zadnjih zanimivih slaščic, ki je nastala na ta način, je limonina torta z rožmarinom. Prvo posebno sladico, ki jo je kar precej zaznamovala, je razvila že med študijem za eno od tekmovanj, ki se jih je redno udeleževala. Gre za kolač s kombinacijo hrena, rdeče pese in čokolade. O tej izkušnji pravi: »Takrat sem bila še zelo nesamozavestna, ampak sem vseeno poskusila … in ljudje so bili navdušeni. Vlilo mi je pogum in dalo občutek, da lahko eksperimentiram – in to zdaj počnem«.
»Masa tičino že precej izumira – hvala bogu – res sem vesela, da so ljudje končno spoznali, da tega ni dobro dajati na torte. Še vedno pa se uporablja veliko preveč sladkorja in umetnih barvil.«
Pri oblikovanju in krašenju slaščic uporablja predvsem znanje s področja dizajna, ki ga je pridobila na študiju arhitekture. Želi, da njene torte vizualno prepričajo do te mere, da jo ljudje po njih takoj prepoznajo. Rada izdeluje enonadstropne, z eno plastjo biskvita, kateri sledijo sredica, mousse in na vrhu glazura. Kar se tiče okusov, prisega na kombinacijo sladkega in kislega, kar zadeva teksture, pa biskvitu rada doda tudi kaj hrustljavega, da se zadeve lepo prepletajo. Čeprav je v tem času sezona poročnih tort in je tovrstnih naročil največ, raje pripravlja otroške, pri katerih lahko več eksperimentira in se igra z okusi. Trenutno veliko dela na užitnih rožicah – že od pomladi izdeluje herbarije, v katerih suši cvetove, ki jih potem uporablja za okrasitev. V svojih tortah namreč ne uporablja nobenih umetnih barvil in dodatkov, nanje daje le to, kar je užitno in hkrati vizualno privlačno. Tudi svoje naročnike, za katere ugotavlja, da so večinoma uporabniki družbenih omrežij, stari med 15 in 45 let, nenehno spodbuja, da tudi sami pričnejo bolj razmišljati o tem, kaj dajo v usta.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o.
Fotografije: Rok Frešer
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.