Simboli so arhetipi in del človekovega nezavednega in zavednega življenja, sledimo jim že od zavedanja človeštva v vseh civilizacijah in niso produkt samo ene kulture. Odkrivamo simbole naših prednikov, ki še – simboli namreč – še kako živijo z nami tudi dandanes. Prvi članek iz serije je bil Od kod prihajajo simboli, naša verovanja in običaji?, drugi je bil o najvišjem božanstvu v času starih slovanov: o Perunu, Svarogu, Triglavu, simbolih iris (perunike), hrasta in kolovrata. Pred vami je tretje nadaljevanje, ki govori o mogočnih boginjah, ki so jih častili naši predniki, Stari Slovani. Ta članek bom posvetila boginjam, ženski sili, ženski energiji in elementom, simboliziranim skozi žensko bitje.
Boginja Dodola
Dodola in dež
Boginja, ki je zastopala in predstavljala sile dežja in vode, povezovali so jo tudi s silo zraka na Zemlji in v človeškem telesu. Voda in zrak dva pomembna elementa brez katerih za nas ni življenja. Dodolo še vedno častijo na področju Baltskih držav in tudi v določenih državah severne Evrope. Najbolj opevan obred, ki je še vedno praksa, je obred, ko gre mlad deček ali deklica skozi vas kadar dežuje, takrat prepeva in pleše in s tem zasluži denar. Ta denar dečki in deklice namenijo za čas bogatega posta v čast Bogu Perunu, kateri naj bi oženil boginjo Dodolo. Denar zapravijo za boljše žito, ribe in kvalitetno olje. Če ne dežuje so deklice polivale dečke, dečki pa škropili dekleta.
Pomaga nosečnicam pri porodu
Dodolo so povezovali s porodom, plodno vodo in prihodom otroka na svet. Dodola naj bi bila zaščitnica vseh novorojenih otrok, varuhinja nosečnic in varuhinja otrok, ki se rojevajo. Takoj, ko je nosečnicam voda odtekla, so skupnosti (vaščani) naredli velik poklon boginji Dodoli in jo priklicali v pomoč. S šopki posušenih zelišč so škropili vodo, ki se je v vasi uporabljala za pitje ali kopanje. Tudi deževnico, ki je bila namenjena zemlji in pridelku. Škropljenje vode in ples so simbolizirali klic na pomoč, novemu življenju oziroma mladi mamici. Ljudje so bili mnenja, da se je Dodola odzvala, če je porod potekal normalno in če je otrok kmalu po porodu zadihal. Po slovanskih verovanjih je veljalo, da je otrok vdihnil dušo, če je kmalu zajokal. Tudi za to je bila oddana čast boginji Dodoli, ker je dala zrak.
Dodola je bila boginja VODE in ZRAKA
Dodole, ritual klicanja dežja
Dveh osnovnih elementov, brez katerih ne obstaja človek in ne obstaja svet. Voda je sestavni del Zemlje in je sestavni del človeka, če pogledamo kolikšen procent in kolikšno količino vode imamo na Zemlji, naj bi bila enaka procentu vode v človeškem telesu. Element zraka je simbol življenja, prihoda in odhoda duše, vdih in izdih. Ko človek zaživi vdihne in ko človek umre takrat izdihne. Vsi smo vse in vse je del nas. Vesolje je naš makro universum in svet v nas je naš mikro univerzum.
Voda je mogočen element za delovanje vse narave. Zato je boginji Dodoli pripadal prestol ob bogu Perunu. Dodola naj bi bila ena od Perunovih žena. Zato je škropljenje s hrastovimi vejami zdravilen obred pri mnogih narodih na teritoriju Rusije in Sibirije tudi danes. Hrast je sveto drevo od boga Peruna. Dodole v današnjih časih obstajajo pod različnimi imeni Kresnice, Dodolice, Perperude, Prporuše, Prapruda in pri nas v Sloveniji Ladarice. Znane so po obhodih in obredih v čast pomladi, čuvanju polja in pridelka in čaščenju studencev.
Dodole kot obred priklica dežja še danes živi
Dodola obred
Na območju Mediterana je običaj klicanja dežja poznan v obliki dodol, ki se je kot ostanek staroverskega verovanja ohranil v Sloveniji, na Hrvaškem, Bosni, Srbiji, Makedoniji, Črni Gori, Kosovu, Albaniji, Grčiji, pa tudi Bolgariji in Romuniji. Običaji, kjer nastopajo dekleta in tudi fantje za klicanja dežja kot dodole, perperune oziroma pod različicami teh dveh imen, so še vedno živi in del naše sodobne kulture. Kresnice oziroma Ladarice v Beli krajini, hodijo po vaseh v času svetega Jurija, na Jurijevo, oziroma ko se narava prebuja v cvet in ljubezen. Nosijo srečo, radost, ples in petje vsaki hiši.Med obredom je gospodarica hiše z vodo zalivala Dodolo, ko je ta obredno plesala, dekleta pa so pela: Molimo se Višnjem Bogu.
Oj Dodo, oj Dodole!
Da udari rosna kiša
Oj Dodo, oj Dodole!
Da porosi naša polja
Oj Dodo, oj Dodole!
In šenico ozimico
Oj Dodo, oj Dodole!
In dva pera koruze
Oj Dodo, oj Dodole!
Celotni skupini je nato darovana hrana. Dekleta so tako v času suše hodila od hiše do hiše, od vasi do vasi in klicale dež. Obred so zaključile ob reki, kjer so organizirale skupno pojedino in nekaj hrane darovale gozdu, reki in mimoidočim.
Boginja Zhiva ali boginja ŽIVA
Tako sodobno in pogosto slišano ime na področju Balkana je ime Živa. Tudi pri nas v Sloveniji je Živa ime, ki zaznamuje vesele, radostne, razigrane ženske. Boginja življenja. Pri Slovanih je boginja Živa – tista, ki živi. Živa predstavlja rodnost, zakonski odnos, ljubezen in napredek v skupnosti. Čisto nasprotje boginje Mare, ki prezentira boginjo smrti in konca vsega kar živi. Živa je v rimokatoliškem svetu Viva, pri hindujcih Shiwa – Šiva boginja vsega, kar obstaja. Sever Evrope povezuje Živo s planetom Zemljo, življenjem naše matere Zemlje.
Živa kot simbol vsega, kar živi
Viva ali Živa je še vedno symbol vsega kar vidimo čutimo in zaznavamo na tem svetu. Živa nam je skozi umetnost prezentirana kot ženska, ki ima na glavi krono iz sončevih žarkov, v eni roki drži žito v drugi pa jabolko. Rodnost, življenje in radost Zemlje so mnogi umetniki uprizorili kot kip boginje Shiwe. Rimljani so Živo imenovali Ceres.
Živa je odraz mladosti in lepote. Glavna simbolika je rodnost, ki je simbolizirana skozi veliko oprsje, široke boke na figurah in slikah boginje Žive. Njeno glavno svetišče naj bi bilo v mestu Ratibor, južno od Lübecka na severu Nemčije, ki je bilo do 13. stoletja slovanska zemlja. Mesto se nahaja na otoku sredi večjega jezera. Na otoku izvira močan studenec, imenovan Aqua Siwa, kjer je danes kopališče. K izviru romajo mlade ženske, ki iščejo svojo usodno ljubezen. Slovansko izročilo pravi, da pitje vode iz Živinega studenca pomaga povezati usodo bodočih zakoncev.
Petek posvečen boginji Živi, boginji ljubezni
V antiki je imela voda iz svetih studencev pomembno vlogo pri vedeževanju oziroma napovedovanju novih dogodkov. Voda je energetski zapis vsega kar živi in obstaja na Zemlji, prav tako je najstarejši energetski zapis vsaka kamnina. Boginja Živa je predstavljala žensko, oziroma materinsko načelo, povezano z rodnostjo in življenjem tudi v Afriki. Ime Živa je očitno preko stare afroevropske podstati prešlo tudi v bajeslovje Slovanov. Planet Venera naj bi bila mati ljubezenske energije in sile imenovane boginja Živa. Zato se Živi posvečamo ob petkih. Petek (latinsko venerdi) je dan ljubezni.
Slovanska boginja Mara
Mara boginja
Slovani niso verovali samo v svetle in dobre sile, verovali in spoštovali so tudi bogove in boginje teme. Slovanska predstavnica temnih boginj je Mara. Predstavljala je smrt, nekaj neizogibnega za vsako bitje. Božanstva naj nebi bila dobra ali slaba, vsako božanstvo zastopa svoje področje in je del vsakdanjega življenja in obstoja vsega kar vidimo in ne vidimo.
Mara je ljudem poznana pod več imeni. Morana, Morena, Maren, Marua, Mora, Maara, Morovaya in Devica. Simbolizirala je nadzor nad časom in konec življenja. Uprizorjena je kot prelepa ženska, z dolgimi črnimi lasmi, vedno v dolgi rdeči obleki ali v dolgem črnem platnu. V roki nosi cvetje ali koso. S posebnimi obredi so Maro častili v jamah, temačnem delu gozda in tam kjer je veliko vlage. Prinašali so najlepše cvetje, barvasta oblačila, pobarvane kosti in vse sorte oreščkov. Najraje se je prikazovala lovcem, vendar so le redki preživeli srečanje z njo.
Zlovešča boginja obvladuje čas
Mara, nadzor časa
Slovani so verjeli, da je najbolj zlovešča boginja sposobna nadzorovati čas. Mara ga lahko upočasni ali ustavi. Ob srečanju z Maro se je čas pospešil, tekel je tako hitro, da so le redki lovci uspeli pobegniti. Zanimivo je, da je ta boginja sposobna vplivati na čas lokalno in globalno. Mara živi v medprostoru, ki se imenuje Nava. To je prostor med svetovi,prostor senc, vedno lahko stopi med človeštvo za razliko od božanstva Černoboga, ki te pravice nima. Mara je upravljala z življenji in smrtjo, če je želela, je življenje vzela, lahko je tudi oživela mrtve. Tudi nesmrtna bitja je lahko odstranila, če je bila to njena volja.
Praznik, posvečen boginji Mari, je 15. februar. Vsa ritualna orodja so po obredu zažgali in spustili v reko. Stari Slovani so iz slame, koruze in sena zgradili ogromno figuro, lutko – strašilo, ki so jo napolnili z ljudmi, ki so želeli žrtvovati svoja življenja v dobro skupnosti ali pa z obsojenimi zaporniki in potem zažgali. Človeška življenja so žrtvovali za boginjo smrti, da odnese epidemije, bolezni ali pa slabo leto.
O tem danes piše veliko ruskih zgodovinarjev, saj v Rusiji še vedno obstajajo podobni obredi na dan Maslenice, ko praznujejo prihod pomladi … vendar brez žrtvovanja ljudi.
Maro začutimo skozi vonjave, šepet in privide
Mara, boginja smrti
Mara je po starem verovanju imela najraje zimo in jo je zimski čas najbolj zaznamoval. Vsak letni čas je uprizorjena drugače, barve oblek so drugačne glede na letni čas. Na različnih teritorijih Evrope je simbol Mare narisan v zeleni, rdeči, črni in zlati barvi. Kadar je simbol narisan kot črna Mara, takrat je nosila nočne more in zahtevala od ljudi kesanje za slabe stvari, ki so jih zavestno počeli. Zelena mara je bila maščevalna in je žrtvam povzročila zagrenjenost in tesnobo do konca življenja.
Rdeča mara je delovala na moške, za časa življenja jim je povzročala bolečino in trpljenje, ker so bili slabi do žensk, vsi umrejo osamljeni nesrečni, v strašnih bolečinah. Zlata Mara je prišla po življenje in ga odpeljala v smrt ali pa vrnila smrt v življenje. Maro so ljudje začutili skozi šepetanje ali privide, lahko so jo zavohali, ker je dišala po opojnem cvetju. Njen dotik je bil hlad in mraz, ker v Navi, kjer živi, obstaja samo hladna energija smrti.
Se nadaljuje
******
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: avtorica besedila
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.