Soča, najbolj slovenska reka

Soča, najbolj slovenska reka

Soča, najbolj slovenska reka

avtor 30. novembra, 2021

Koliko rek, ki tečejo po Sloveniji, in kako dobro jih poznate? Mi verjamemo, da ni meja in zato v okiru rubrike Ni me.je odkrivamo naše vodno bogastvo. Prvo v seriji smo predstavili Dravo, deravo reko. Druga je bila Sava. Danes pa predstavljamo Sočo. Stavek, zapisan v naslovu, zagotovo drži za Sočo. Teče skozi Slovenijo in Italijo, a povsod po slovenskem narodnem ozemlju in se izliva v Jadransko morje. Vsi njeni pritoki prav tako ležijo na našem narodnem ozemlju. Ostale reke skozi Slovenijo so vse pritoki Donave, ki se izliva v Črno morje. Torej si Soča zares zasluži naziv za »najbolj slovensko reko«. Prav tako pesniki opevajo vse reke, a pesem Simona Gregorčiča je tista, ki presega pesmi ostalih pesnikov.

Soči (1879), Simon Gregorčič

Krasna si, bistra hči planin,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti —
krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine —
krasna si, hči planin!
Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila —
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav — Bog sprimi te tu sred planjav!…
Kako glasno, ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!
A ko pridereš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
zibelke tvojega valovja?
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
Obojno bol pač tu trpiš,
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza – krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte divje srd ne moti!Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo obok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
ter tujce, zemlje lačne, vtopi
Na dno razpenjenih valov!

Simon Gregorčič

Brzice, slapovi in soteske

Sóča (italijansko Isonzo, furlansko Lusinç) izvira iz kraškega izvira v spodnjem delu pobočja Velike Dnine, teče po ledeniško preoblikovani dolini Trente in nato skozi Bovško kotlino. Pri Žagi zavije proti jugovzhodu in teče proti Kobaridu pod Napolonovim mostom. Po dolini se nato vije do Mosta na Soči, nato po ozki soteski do Solkana. Pri Gorici vstopi v Furlansko nižino in se v široki delti izlije v Tržaški zaliv Jadranskega morja. Za porečje Soče se uporablja pokrajinsko ime Posočje. Večji levi pritoki so Tolminka, Idrijca in Vipava. Večji desni pritoki so Koritnica, Učja, Boka in Ter (Torre). Izvira  na nadmorski višini 990 metrov in do Jadrana preteče dolžino 138 km (od tega 96 km po slovenskem in 42 km po italijanskem ozemlju). Povprečen pretok pri Solkanu je 89,8 m3/s.

Začetek Soče je kraški izvir v spodnjem delu pobočja Velike dnine nekaj deset metrov nad dnom doline Zadnje Trente. Spomladi in poleti je najzgornejši del Soče lep alpski potok, ki prek manjših slapičev teče mimo Koče pri izviru Soče proti dnu doline. Do prve manjše razširitve z zaselkom Na Logu, kjer se ji iz doline Zadnjice pridruži levi pritok Krajcarica (tudi Zadnjica), teče Soča po strmi strugi in v nekaj kilometrih premaga višinsko razliko skoraj 250 m. Za ta del reke do Loga je poznano tudi staro ime Šnita. Od tu naprej teče modro zelena reka po dnu ledeniško preoblikovane doline Trenta proti jugozahodu med vršaji hudourniških pritokov in podori in se tik pred izlivom levega pritoka Vrsnik zaje v slikovita korita, ponovno tudi nekaj kilometrov dolvodno pred izlivom levega pritoka Lepenjice. Še nekoliko niže vstopi reka v Bovško kotlino. Ta zgornji del doline ima izrazito alpske poteze, z značilno poselitvijo samotnih kmetij, ki stojijo na prodnih terasah ali vršajih soških pritokov.

Ko se uzremo v smaragdno barvo ene slovenskih najlepših in najčistejših rek, se zdi, da reke ni ustvarila narava, ampak so jo narisali s posebno barvo.

V Bovški kotlini se je Soča vrezala do 80 m globoko v rečne in ledeniške nanose in izdelala obsežno teraso, na kateri stoji Bovec. Njen strmec se v kotlini močno zmanjša in reka teče v številnih pramenih med bleščeče belimi prodišči, zelo priljubljenimi med poletnimi obiskovalci. Do Kobarida je reka globoko zarezana v rečne in ledeniške nanose, v katerih so izrazite terase, mestoma se prebija med velikimi podornimi skalami (med Srpenico in Trnovim) ter skozi slikovito sotesko med Trnovim in Kobaridom, izjemno priljubljeno med ljubitelji divjih voda.

Med Kobaridom in Tolminom ima dolina smer proti jugovzhodu (zaradi idrijskega preloma). Pri Tolmuni se reka obrne proti jugu do Mosta na Soči. Do sem je v zadnji ledeni dobi segal skoraj 70 km dolg Soški ledenik in med drugim zapustil do 50 m visoko čelno moreno, na kateri stoji večji del Mosta na Soči. Tu Soča vstopi v več kot 30 km dolgo sotesko med gozdnatimi pobočji Kanalskega Kolovrata na zahodu in Banjšicami na vzhodu. Pri Solkanu vstopi Soča na Goriško polje. Pod Vilešem (it. Villesse) se reki z desne pridruži še Ter (Torre), zadnji večji pritok, nato pa se nekaj kilometrov niže v široki delti izlije v Tržaški zaliv.

Od kod ime reke

V antiki je bila Soča poznana pod različnimi imeni, recimo: Aesontius, Sontius, Aesontio, a najpogosteje pod imenom Isontius. Po mnenju etimologa M. Snoja naj bi bilo njeno prvotno slovansko ime Soťa in bi nastalo iz latinskega imen Sontius, to pa verjetno iz indoevropske besede heĭs = hitro se premikati, dreti. Druga možna razlaga je, da je ime nastalo iz predromanske besed aĭs = voda, reka. V srednjeveških virih se reka pojavlja pod različnimi imeni, na primer: super Sontium (507–511), a flumine Isontio (1028), ultra Lusontium (1275), Isnicz (ok. 1330), an die Ysnitz (1401), an der Snicz (ok. 1440) itd.

Krvava zgodovina

Kakor da je imel Simon Gregorčič leta 1879, ko je napisal pesem Soči, vizijo bodočih dogodkov. V prvi svetovni vojni, med letoma 1915 in 1917 je po dolini Soče in po okoliških gorah nad njo potekala soška fronta: od 2.208 metrov visokega Rombona na severu, do izliva reke Soče v Tržaški zaliv na jugu, v skupni dolžini preko 90 kilometrov. Bilo je eno najbolj razgibanih bojišč 1. svetovne vojne, saj so boji potekali vse od visokogorja, sredogorja do furlanske ravnine na jugu fronte. Ob tem je to edina gorska bitka v obeh svetovnih vojnah.

Soška fronta

Prvi boji so se začeli 23. maja 1915, ko so italijanske enote prestopile mejo ter začele napredovati v notranjost takratne Avstro-Ogrske. Zaradi počasnega napredovanja in neodločnosti italijanske vojske je Avstro-ogrski vojski še pravočasno uspelo organizirati obrambo ob reki Soči, zaradi česar je italijansko napredovanje zastalo. V naslednjih dveh letih se je na soški fronti zvrstilo enajst italijanskih ofenziv s pičlimi uspehi ter velikimi izgubami na obeh straneh. Ker se je Avstro-ogrska vojska bala naslednje italijanske ofenzive, ki bi lahko dokončno prebila fronto, je skupaj z zavezniki (Nemci) začela načrtovati preboj v dolini Soče. 24. oktobra 1917 so avstro-ogrske in nemške enote sprožile 12. soško bitko, znano tudi kot “čudež pri Kobaridu”, v kateri jim je uspelo prebiti italijansko fronto med Bovcem in Tolminom. V naslednjih nekaj dneh po ofenzivi je razpadla celotna italijanska fronta med Švico in Tržaškim zalivom, zaradi česar se je morala italijanska vojska umakniti na reko Piavo, kjer se je vzpostavila nova fronta; s tem je bilo bojev v Posočju konec.

Terjala je več kot 300.000 življenj. Številni med njimi so bili Slovenci in pripadniki drugih slovanskih narodov. O nekdanji vojni pričajo številna vojaška pokopališča, utrjeni položaji in drugi ostanki, ob katerih vodi spominska Pot miru od Alp do Jadrana.

Varovanje narave in soška postrv

V zgornjem toku, do vstopa v Bovško kotlino, teče Soča po Triglavskem narodnem parku in navdušuje obiskovalce s čisto, zeleno modro vodo in izjemno gorsko okolico, polno geomorfoloških, geoloških, bioloških in kulturnih znamenitosti. Na vsakem koraku lahko občudujemo izjemno moč naravnih procesov, ki pred našimi očmi preoblikujejo to pokrajino. Celoten zgornji tok Soče od izvira do Tolmina je vključen v varstveno območje Natura 2000, med drugim zaradi soške postrvi (Salmo trutta marmoratus) in vodnih ter obvodnih habitatov.

Soška postrv

Soška postrv je endemična riba v povodju Jadranskega morja in je bila v Soči pred leti močno ogrožena zaradi križanja s potočno postrvjo (Salmo trutta fario), ki so jo ribiči vnesli v reko leta 1906. Avtohtona, gensko čista populacija soških postrvi se je pred leti znašla celo na rdečem seznamu ogroženih živalskih vrst, saj se je ohranila samo v nekaj manjših in težko dostopnih pritokih Soče. Z obsežnim programom in velikimi napori je ribičem od 60. let prejšnjega stoletja dalje uspelo soško postrv ohraniti pred izumrtjem, danes pa umetno vzgajajo gensko čiste ribe in jih vlagajo v reko, tako da si je že lepo opomogla.

V zgornjem toku Soče živita od korit navzdol še avtohtoni lipan (Thymallus thymallus) in iz Severne Amerike prinešena šarenka (Oncorhynchus mykiss). V srednjem toku se pojavljajo tudi ribje vrste iz družine krapovcev, mdr. štrkavec (Leuciscus cephalus cabeda), primorski blistavec (Leuciscus souffia), grba (Barbus plebejus) in pisanec (Phoxinus phoxinus), iz družine glavačev pa kapelj (Cottus gobio).

Zadnji del Soče, od izliva Tera naprej, je z bližnjo okolico zavarovan kot naravni rezervat (it: Riserva Naturale Foce dell’Isonzo), ki obsega strugo in bregove Soče ter precejšen del delte in bližnjega, plitvega morja (površina 23,4 km2 kopnega in 11,5 km2 morja). Osrednji del rezervata je Isola della Cona, nizek otok med sedanjo strugo Soče na zahodu in rokavom Quarantia, ki je bil med letoma 1895 in 1935 glavna struga Soče, potem pa so Sočo preusmerili v današnjo, umetno izkopano strugo, da ne bi pretirano zasipala tržiškega pristanišča. Na otoku je informacijsko središče za obiskovalce naravnega rezervata. Največje bogastvo rezervata so mokrotni habitati s sladko in slano vodo, idealni za ptice in druge živali, ter bogat rastlinski svet. Tu živi več kot 320 vrst ptic, od tega jih 80 tudi gnezdi; pozimi se v rezervatu zadržujejo številne ptice iz severnejših krajev. Pred leti so v delti naselili še konje iz francoske pokrajine Camargue. Bogat je tudi rastlinski svet, zlasti so pomembna rastišča z ogroženim slanoljubnim rastlinstvom in zadnji ostanki nižinskega gozda.

Soča slovi kot zelo čista reka in tudi po podatkih ARSO je bila v letih 2009 in 2010 v zelo dobrem oziroma dobrem kemijskem in ekološkem stanju. Kemijsko stanje je bilo na odseku Bovec –Tolmin dobro, prav tako na jezu HE Solkan. V zgornjem toku je Soča tudi v zelo dobrem ekološkem stanju in pri Solkanu v zelo dobrem do dobrem ekološkem stanju. Z reko Idrijco prihaja v Sočo letno ok. 890 kg živega srebra kot posledica naravne vsebnosti elementa v nekaterih kamninah in 500-letnega rudarjenja v Idriji, vendar se ga v tekoči vodi razmeroma malo pretvori v metil živo srebro, ki se vgradi v ribe in druga živa bitja ter lahko pride s hrano tudi v človeka. Del živega srebra odnese Soča v Jadransko morje, kjer se nabira v sedimentih v delti in na dnu Tržaškega zaliva. Ker ima živo srebro veliko maso, v sedimentih miruje in se le malo izloča v vodo.

Gospodarjenje z reko

Že pred prvo svetovno vojno so začeli na pritokih Soče graditi male hidroelektrarne, ki so v svojem času povsem zadoščale za oskrbo okolice z električno energijo (npr. v okolici Idrije, v Logu pod Mangartom, na Hublju. Po italijanski zasedbi so elektrifikacijo prevzele večje italijanske družbe, ki jim majhni domači podjetniki niso mogli konkurirati. Leta 1936 je začela družba SADE (Società Adriatica di Elettricità) graditi HE Doblar in HE Plave. Za doblarsko HE so v Podselu zgradili 40 visok ločni jez, za katerim je nastalo 5 km dolgo zajezitveno jezero, ki sega skoraj do izliva Tolminke, do HE pa dovajajo vodo po 3,5 km dolgem predoru. Za HE Plave so zgradili betonsko pregrado pri Ajbi, od koder dovajajo vodo po 5,6 km dolgem predoru do elektrarne na desnem bregu reke pod Plavami.

Po koncu druge svetovne vojne sta obe elektrarni prišli pod Jugoslavijo in sta bili še kar nekaj let največji in najsodobnejši v Sloveniji in sta predstavljali steber elektroenergetskega sistema. Šele v letih 1971–1975 so na jezu Ajba zgradili manjšo HE, ki je izkoriščala presežek vode ob višjem vodostaju. Že v šestdesetih letih so se začele pripravo na gradnjo treh novih večjih HE, in sicer Trnovo, Kobarid in Solkan. Načrti za gradnjo obeh HE v zgornjem toku so padli v vodo zaradi velikega nasprotovanja javnosti in takrat nastajajočega varstva narave, leta 1977 pa so začeli graditi HE Solkan. Novembra 1996 so začeli z obsežno obnovo obeh najstarejših HE (Doblar in Plave), hkrati so ob obstoječih zgradili še dve novi HE (Doblar 2 in Plave 2), ki sta pomembni za pridobivanje vršne električne energije. Med letoma 2004 in 2010 so zgradili še črpalno HE Avče, ki je prva in edina te vrste na Slovenskem in je namenjena proizvodnji vršne energije.

 

Hidroelektrarne na Soči

Hidroelektrarna Instalirana moč (MW) Začetek obratovanja Upravljalec
Doblar 1 30 1939 SENG
Doblar 2 40 2002 SENG
Plave 1 15 1940 SENG
Plave 2 20 2002 SENG
ČHE Avče 185 2010 SENG
Solkan 32 1984 SENG

SENG= Soške elektrarne Nova Gorica d.o.o.

****

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Viri besedila in slik: www.triglavskazakladnica.si; sl.wikipedija.org

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.