ni me.je

Iskrena s seboj praznim kovčke

avtor Amadeja Mlakar 29. aprila, 2019

Predstavljamo avtorice Navdihni.me: danes (29. aprila), na njen rojstni dan, je z nami Amadeja Mlakar

Ljudje smo čudovita bitja. V sebi nosimo globine, ki se jih včasih niti ne zavedamo. Znamo ljubiti, biti sočutni, ljubeči, skrbni, neverjetni, uspešni, vztrajni, odločni, pogumni in navdihujoči. Nato pa se nam zgodi nekaj slabega. Premagamo slabo in gremo naprej. Nato nas življenje ponovno postavi pred preizkušnjo. Polni odločnosti jo premagamo in obogateni za eno lekcijo več gremo novim izzivom naproti.

Na neki točki, ko je včasih prepolno bitk in izzivov, pa se v naše misli prikrade dvom in v naše srce strah. Postanemo neodločni, pretirano previdni, izgubimo zaupanje v dobro in v nas same. Počasi se naš korak začne krajšati in stopamo previdno. Pademo, se poberemo in spet gremo naprej. Zgodba se nekajkrat ponovi, četudi nas na poti čakajo nešteti lepi prizori, krasni spomini in vsak dan prinese vsaj nekaj dobrega. Pride nevihta, prevedrimo in nadaljujemo pot.

Kovček je treba kdaj tudi sprazniti

Bitka v nas se nadaljuje in nekega dne, ko se naš osebni kovček napolni s toliko prtljage iz preteklosti, omagamo na poti. Tovor je pretežak, da bi ga nosili s seboj. In življenje nam ponudi odločitev: ali obstanemo na mestu in pestujemo tisti kovček iz preteklosti, velikokrat prepoln gorja in bolečine, ali pa iz kovčka poberemo lepe stvari, čudovite spomine, utrinke, ki so nam narisali nasmeh na obraz, in počasi nadaljujemo pot.

Zagotovo se bo v vsej množici stvari, ki smo jih vendarle vzeli s seboj, našel tudi kak tak, ki s seboj nosi bolečino, grenke spomine in strah. In velikokrat ta spregledan delček, ki se nam je izmuznil in smo ga vzeli s seboj, dobi moč, da v nas začne kaliti seme dvoma in strahu. Dvomimo v svet, v lepoto dneva, v ljudi.

~ ~ ~

Amadeja o sebi

Po formalni izobrazbi sem profesorica zgodovine in sociologije. Obožujem naravo v vsej svoji bohotnosti in raznolikosti. Rada imam sprehode (sama ali v dobri družbi), na katerih moje oko vidi tisoč in en utrinek, ki ga okovečim na fotografiji. Kvačkanje je balzam za mojo dušo, branje me bogati, družba ljudi pa me vedno znova očara in uči novih stvari. Trenutno iščem svojo pot v zaposlitvenem svetu, hkrati pa mi to omogoča, da odkrivam sebe, kdo sem in kaj želim biti in postati, ter svet okoli sebe. Skozi leta sem se znašla pred mnogimi težkimi in navidez nepremagljivimi ovirami: zaradi redke krvne bolezni postane včasih še tako mala stvar velik izziv, odraščanje v moji družini, ločitev staršev in težki medsebojni odnosi pa so mi marsikdaj svet prikazali v neolepšani, surovi in kruti obliki. Pa vendar sem našla pot, ki me ozdravlja: oči iščejo lepoto, misli so pozitivno naravnane, strah ignoriram in mu odvzamem moč, srce odprem lepim stvarem in dobrim ljudem, prepuščam pa se toku življenja, ki me vedno vodi tja, kjer moram biti in tja, kjer mi je namenjeno, da sem.

~ ~ ~

Odložite tudi strah

Bojimo se ljubiti, zaupati, verjeti v dobro in samo čakamo, kdaj bo spet na plan prišlo slabo. Pojavijo se bolezni, bolečina, padamo v stare vzorce.

Sama sem popolnoma tak človek. Zgodilo se mi je marsikaj slabega, izjokala sem oceane solz in srce sem marsikdaj imela razcefrano. Pa vendar, vedno znova sem pobrala koščke, se umaknila v naravo in se ob petju ptic in šelestenju dreves v vetru začela ponovno sestavljati in upati v lepši jutri. Kovček žalosti sem pustila za seboj, strah je pa ostal moj zvesti spremljevalec.

Neštetokrat mi postavljajo vprašanja: Kaj pa, če boš spet prizadeta? Kaj pa, če te bodo izdali? Kaj pa, če te bodo zapustili? Kaj pa, če te ne bodo imeli radi in bodo hlinili čustva? Teh vprašanj je nešteto. Kar nekaj časa sem jim dovolila, da zasedajo ogromno mesto v mojih mislih, strah je popolnoma prevzel moje srce. Ampak nekega dne sem se zbudila ob petju ptic, sonce je sramežljivo kukalo skozi jutranjo meglico. Spregledala sem.

Iskrena sama s seboj

Ni pomembno, če bom izdana, zapuščena, prizadeta. Ni pomembno, če bodo hlinili čustva. Pomembno je le to, da bom jaz iskrena s seboj in s svetom okoli sebe. Pomembno je, da bom jaz postala sonce, ki bo odganjalo temo in privabljalo več sončnih ljudi. Zagotovo se bo našel kdo, ki mi bo zamajal tla pod nogami, ki mi bo na licu pustil sled solz. Ampak hkrati me bo spomnil, da sem bojevnica, da bom premagala tudi to in obogatena z novo izkušnjo šla v nov dan.

Ni res, da je življenje težko, težke so preizkušnje, ki nas učijo, kdo smo. Življenje nas brusi, da postanemo sijoči, bleščeči in lepi. Na poti rasti srečujemo ljudi, ki nas učijo, kakšni naj ne postanemo, in srečamo ljudi, ki nam pokažejo, kakšno smo lahko. Čudoviti, enkratni, neponovljivi. Navdih drugim.

Velikokrat nas svet hoče prepričati, da smo majhni. Ni res. Vsak človek je velik človek, a le, če si to dovoli postati. Če odvrže star oklep in zasije v luči, ki je vseskozi gorela ali pa vsaj tlela v njem.