Spomnimo se, kako je biti v najstniških letih

Spomnimo se, kako je biti v najstniških letih

Spomnimo se, kako je biti v najstniških letih

avtor 4. aprila, 2023

Za revijo Navdihni.me smo se tokrat pogovarjali z Jeleno Grobler, profesorico angleščine, ki se je šele v zrelih letih, takrat ko večina od nas misli, da ve več kot dovolj, odpravila v svet psihoterapije. Čeprav še naprej na Montessori šoli v Mariboru poučuje angleščino, izkoristi vsako priložnost, da otrokom prenese praktično znanje o zdravi psihi, ki se zrcali skozi odnos do sebe in drugih. Da lahko to počne, je najprej hvaležna sebi – ker si je upala v zrelih letih odpreti svojo lastno Pandorino škatlo. Kot sama pravi, je bilo logično nadaljevanje raziskovanja študij psihoterapije.

Od kod zanimanje za psihoterapijo? Ni kaj dosti skupnega z vašim poklicem, profesorico angleščine.
Od nekdaj sem rada delala z otroki in mladostniki in rada imam svoj poklic. Vendar se je ljubezen do psihologije in razumevanja notranjih procesov razvila že v srednji šoli, pozneje tudi v času študija. Poskusila sem razumeti tudi lastna čustvena stanja, ampak do pravih odgovorov in uvidov sem prišla šele takrat, ko sem stopila v svet psihoterapije. Najprej kot klientka, potem kot študentka. Želela sem razumeti in premagati svoje čustvene izzive, pozneje tudi pomagati drugim, ki se s tem srečujejo.

Psihoterapija spremenila kvaliteto življenja

Kot profesorica angleščine ste zagotovo nezavedno razvili vlogo nekoga, ki je navajen zastavljati vprašanja. V psihoterapiji ste z delom na sebi, sami iskali odgovore. Kakšen je bil občutek?
Zelo sem hvaležna, da sem začela hoditi na psihoterapijo. Začetek ni bil prijeten, saj so se odpirale teme, ki sem jih želela nekako skriti, odgnati, pozabiti na njih. Žal so vedno znova točno te nepredelane teme prišle ‘nepovabljene’ in nepričakovano, ko sem se srečevala s situacijami, ki so v meni povzročale čustvene reakcije, kot so anksioznost ali stres. Čutila sem, da mi je potrebno nekaj več od ‘saj bo minilo, daj misli pozitivno«.
Katera področja so signalizirala potencialne težave?
Kazale so se razpoke v partnerskem odnosu, kjer se je tudi projiciralo veliko nepredelanih zadev iz obdobja otroštva. Takrat sem ugotovila, da potrebujem razumevanje sprožilcev takšnih situacij, učenje in spremembe. Zato sem začela s procesom psihoterapije in kasneje še s študijem psihodramske psihoterapije.

Izziv za mlade – kako bolje razumeti lastna čustva

Na podlagi vašega novega znanja ste najbrž spremenili, razvili nov odnos do šole in njene vloge glede razvoja otrok. Ne štejejo samo ocene.
Rada bi, da naš šolski sistem spodbuja več veščin s ciljem boljšega razumevanja lastnih čustev, sebe in drugega, razvijanje socialnih veščin, skratka – rada bi, da so vse naše šole – šole za življenje. Zato bi bilo dobro učence dodatno spodbuditi, da pokažejo svojo kreativnost povsod, kjer lahko. Ustvarjalnost in spontanost sta glavni gonili človekovega napredka, zato je naloga nas učiteljev, da pomagamo, da je to kolesje ves čas v zagonu.
In kako je to dejansko videti v praksi?
Ne glede na to, na kateri šoli sem zaposlena, se trudim mladim dati čim več prostora za izražanje, kreativnost in spontanost. Zaenkrat največ uporabljam igro vlog, posebej, ko ustvarjamo kakšno gledališko angleško predstavo. Svoje učence spodbujam, da sami ustvarjajo scenarij, da delajo na dialogih v parih, da usklajeno zaplešemo v skupini, se smejimo in se dobro počutimo. V takšnem vzdušju so mladi bolj spontani, pa tudi ustvarjalni. Mogoče mi včasih kdo zameri, da ne ustvarjam ‘prave discipline’, ampak verjamem, da se veliko doseže, ko učenci vidijo, da jih poslušam, spoštujem in jim omogočim prostor za izražanje.
Zagotovo imajo radi vaš pouk?
Velikokrat sem jih slišala, da ne marajo določenega predmeta zaradi učiteljevega odnosa. Mislim, da je medsebojni odnos ključen za dobro in delovno vzdušje v razredu.

Spoznaj sošolca, stopi v njegove/njene copate

V takšnih neformalnih situacijah najbrž marsikaj pride na plan?
Ja, recimo ob priliki sem izpeljala kratko delavnico Step in my slippers, ki je imela namen povezovanja učencev, ki med sabo niso komunicirali. Razdelila sem učence v pare in so se pogovarjali o stvareh, ki so jim všeč, o šoli, prostem času in podobno. Ko smo se vsi vrnili nazaj v skupinski krog, sem jim povedala, da naj zamenjajo vloge in stopijo v copate svojega sošolca. Tako so se bolje spoznali in vsekakor bolj povezali med sabo.

Kakšni so mladi ljudje? Koliko imajo občutka za druge, koliko so osredotočeni na svoje potrebe?
Zdi se mi, da v najstniškem obdobju nismo tako pripravljeni poslušati drugih, posebej staršev. To je posebno obdobje, kjer mladostnik išče svoje mesto pod soncem, ob tem se srečuje z različnimi izzivi, kot so šolske obveznosti, odnosi z vrstniki, pričakovanja staršev, nemalokrat pa tudi z medvrstniškim nasiljem, kar posledično lahko pripelje do anksioznosti ali depresije.

Pridi na splet, delamo (se) spet

Njihovo glavno okolje za druženje je splet. Ni prav prostor, kjer bi pričakovali razvoj empatije in sočutja?
Ja, res je. Kako lahko pričakujemo, da se bo v takšnem okolju razvijal občutek do drugega ali razmišljanju o tem, kako kdo podoživlja »hec« v obliki komentarjev na objavljeno fotografijo. Mislim, da je v šolskem okolju potrebno čim več govoriti o tej temi in spodbujati medsebojno razumevanje, spoštovanje drugačnosti in povezovanje.
Zagotovo ima navezanost na splet svoje posledice?
Današnji časi so drugačni od tistih, ko ni bilo elektronskih naprav in družabnih omrežij. Tej osredotočenosti nase in primanjkljaju empatije je zagotovo prispevalo tudi obdobje karantene, oz. protikoronskih ukrepov.
Kako pridobite pozornost najstnikov?
Če želimo naučiti otroke spoštljivosti, bodimo najprej spoštljivi do njih. Poslušajmo, kaj nam govorijo, stopimo v čevlje mladostnika_ce, najstnika_ce, spomnimo se , kako  je biti najstnik_ca. Ne pričakujmo od njih, da dosežejo naše cilje, ampak jih spodbujajmo k temu, da verjamejo vase, da je dosežek delati tisto, kar jih veseli. Vsak otrok ima različne sposobnosti, potrebno jih je podpirati v tem, kjer se počutijo srečne in ustvarjalne.

Ženske so od moških bolj odprte do psihoterapije

Kdaj je pravi trenutek za obisk psihoterapevta?
Ko nekdo začuti v sebi, da je čas, da se poglobi vase in začne iskati odgovore in rešitve za ponavljajoče se ali trenutne probleme, to pomeni, da je pripravljen na psihoterapijo. Mladi so mogoče bolj odprti in pripravljeni na spremembe. Mislim pa, da nikoli ni pozno za dobre spremembe v življenju. Zanimivo je in splošno znano, da se ženska populacija hitreje odloča za psihoterapijo od moške.
Kaj je ključno za uspešno psihoterapijo?
Vsekakor se naj vsak posameznik, ki se odloči za raziskovanje osebnih procesov, počuti varno v skupini ali v individualnem delu s terapevtom. Tudi sama sem se srečevala z različnimi terapevti in včasih sem v metodo verjela manj, včasih bolj. Mislim, da je pomembno, da se oseba dobro počuti s terapevtom, ker ni vsak občutek nelagodja naš ‘proces’, zagotovo je nekaj tudi na medsebojni energiji.

Tudi po psihoterapiji smo lahko jezni, vendar …

In kaj se je dejansko spremenilo po urah in urah dela na sebi? Zagotovo ni pravi odgovor, da vas sedaj nihče ne more razjeziti ali razočarati?
Vsekakor imam boljše odnose s partnerjem, s sodelavci, z vsemi, ki so pomembni in manj pomembni v mojem življenju Spomnim se, da sem dostikrat zelo burno reagirala na stvari, ki se niso dogajale po mojih pričakovanjih. Bilo je veliko jeze, tudi ponotranjenosti, oziroma tlačenja neprijetnih čustvih, izogibanja situacijam, v katerih se ne bi znašla, in podobno. Naučila sem se boljše razumeti procese drugih, postaviti se v njihovo kožo, iskati umirjen način za reševanje izzivov, ki se še naprej pojavljajo. To ne pomeni, da ne čutim jeze, žalosti ali strahu. To pomeni, da dovolim sebi čutiti, ampak tudi najti boljši odziv na situacijo, ki mi predstavlja izziv ali nemir.

Trendi se spreminjajo in vse več je ljudi, ki poišče pomoč psihoterapevta. Ali imate kljub temu opravka s predsodki?
Neverne Tomaže srečujem med tistimi, ki nikoli niso bili na psihoterapiji, ki še vedno mislijo, da skrb za dobro mentalno in čustveno počutje ni pomembna. Še sreča, da so redki.

Zakaj je terapevtsko delo lahko za osebo, ki ga izvaja, navdihujoče?
Lepota terapevtskega dela je v tem, da svoj čas, modrost, izkušnje, vzpone in padce, trpljenje in smeh, usmeriš v to, da pomagaš tistim, ki doživljajo ravno to, kar si nekoč ti.

Prihajate iz Podgorice, izobraževali ste se v Beogradu in Zagrebu, v Mariboru pa živite zadnjih 17 let. Ali lahko posplošujemo značaj naroda?

V Slovenijo me je pripeljala ljubezen, tukaj sem spoznala svojega moža in se odločila za preselitev. Na začetku sem imela mnenje, mogoče celo predsodke, da so Slovenci preveč zadržani, zaprti in sem bila zaradi tega velikokrat v stiski, ker sem pogrešala svoje prijatelje, starše, sorodnike. Danes o tem ne razmišljam, ker imam veliko prijateljev. Na splošno pa je res, da smo Črnogorci bolj odprti, spontani, družabni… Vseeno je ključno to, kako delujemo kot posamezniki in kako se odzivamo na ljudi okrog sebe. Verjamem, da s toplino, razumevanjem in spoštovanjem do drugega dosežemo dobre odnose z drugimi, posebej z nam pomembnimi, osebami.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.

Foto: osebni arhiv sogovornice

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.