vodi.me

Svet potrebuje energijo Boginje

by Mirela Smajić 14. oktobra, 2019

Z gotovostjo lahko trdim, da so na najbolj prelomne točke v mojem življenju vplivale prav knjige. Knjiga je tista, ki me je v določenem trenutku »aktivirala«, prebudila v neki novi dimenziji življenja. Kot zadnji kamenček v mozaiku zavedanja. Tako sem nedavno znova doživela knjižni krst s knjigo Vrnitev Boginje, Adriana P. Kezeleja, nato pa me je še po »naključju« srečal roman o pramateri, čaščeni boginji Ekvorni. Ali je torej napočil čas, ko se bo dokončno uresničila obljuba o vrnitvi Boginje? Ali gre zgolj za intimno doživljanje notranjega sveta, ki z Boginjo komunicira prek praspominov, ko so bili ljudje najbolj v stiku z naravno esenco življenja? Ali smo pripravljeni na prebujanje stika s svojo pramaterjo?

Kezelejeva Boginja z razsipanimi koščki duše

Od nekdaj ljubim Adrianov način pripovedovanja, njegove obredne zgodbe, ki zdravijo duha in navdihujejo telo k izkušnji. V knjigi Vrnitev Boginje pripoveduje o Duhu Boginje, ki je pred davnimi časi razpadel na koščke in se razsipal na tisoče duš, ki plavajo v reki časa.  Kot piše Adrian, je dobra novica, da se Boginja vrača, prihaja skozi izkušnjo doživetja sveta, kot resničnost obstoja, ki pripada prebujenim.

Zgodba obuja spomin na pomen, vlogo in vpliv ženskega načela v najširšem smislu. Je zgodba o pozabljeni dimenziji, v kateri so Boginjo častila že prazgodovinska ljudstva Stare Evrope, h kateri pripada tudi Slovenija.

Boginja ni edina boginja, ki me sreča: preseneti me Ekvorna.

Nekaj dni za tem, ko me je na pisalni mizi pričakala knjiga Vrnitev Boginje (ki sem se je takoj lotila), me je pričakal še testni izvod knjige Ekvorna in Ivana. Knjigo sta napisala Dušan Enova, klinični psiholog in fizioterapevt, ter Vanja Osterc, študent primerjalne književnosti. Nastala je zgodba o Ekvorni, naši pramateri, ki so jo staroselci na našem območju častili še pred prihodom Rimljanov.

Od Dušana Enove izvem, da je Marko Pogačnik že leta 1996 napisal knjigo Ko se boginja vrne. Marko Pogačnik je prvi opisal Ekvorno kot devinsko energijsko bitje, zaščitnico ljubljanskega okoliša, in sicer v knjigi Elementarna bitja.

~ ~ ~

Ekvorna kot motiv na sliki Ivane Kobilca v Ljubljani

Osrednja nit romana Ekvorna in Ivana je slika Ivane Kobilica z nazivom Slovenija se klanja Ljubljani, ki je že več kot sto let razstavljena na zidu sejne dvorane Magistrata Mestne hiše v Ljubljani. Dušan Enova je pred časom ugotovil, da prav ta slika simbolno predstavlja Ekvorno, boginjo staroselcev. Slednjo so tudi v Rimski Emoni sprejeli in častili kot lokalno boginjo vse do takrat, ko se je začelo širiti krščanstvo.

Značilna gesta rok mladenke na kamnitem prestolu, ki predstavlja mesto Ljubljano v ženski osebi, je več kot zgovorna. Z levo dlanjo se dotika svojega srca, desno pa steguje proti zbranim ljudem, ki ji prinašajo darove. S to gesto se daje ljudem, daje jim svojo ljubezen. Z domišljijskim romanom Ekvorna in Ivana, ki se sicer bere kot Harry Potter, si avtorja najbolj želita vzbuditi zanimanje za našo staroselsko kulturno dediščino. Roman je izšel konec septembra v dveh delih.

~ ~ ~

Človeška psiha je hermafroditska

Sinhroniciteta pa taka!

Boginja se zagotovo prebuja v ideji, viziji, izkušnji in spominu na izpolnitev obljube o njeni vrnitvi na Zemljo. Dušan boginjo Ekvorno doživlja kot psihološko izkušnjo ljudi, psihološki pravzorec iz davnine.

Ne gre zgolj za prebujanje ženskega psihološkega principa (npr. žensko gibanje »prebudimo boginjo v sebi«), temveč za integracijo moškega in ženskega božanskega principa, ali arhetipa. Za tem sloni ideja, da je človeška psiha v bistvu hermafroditska, torej ima moške in ženske psihološke lastnosti, vendar v različnem razmerju pri moških in ženskah.

Ekvorna kot simbol sožitja med ljudmi

Dušan Enova pove, da živimo v času, v katerem so religije iztrošile svojo moč pozitivnega vplivanja na psiho ljudi. Ljudje ne verjamejo več v osebnega boga, ki jih bo rešil, in ostane edina opcija za preživetje sveta efektivna duhovnost v nereligioznem smislu. Takšna duhovnost, ki presega politično, religiozno in kulturno razlikovanje med ljudmi. Ekvorno doživlja kot simbol, kot arhetip pravičnega sožitja med ljudmi.

Že iz imena Aequor (Ekvorna), kar pomeni vodna gladina, razberemo pomen enakosti. Sedaj prihaja čas, ko se bo ta enakost popolnoma realizirala tudi na področju posvetnega življenja. Najprej pa se mora dvigniti kulturno-duhovna raven človeštva na višji nivo. Pot do tja je možna le v sodelovanju s srcem.

Strokovnjaki pravijo, da je takšno sožitje že obstajalo v času matriarhata, kasneje pa je zaradi človeške narave hlepenja po moči in nadvladi drugih takšno sožitje zamrlo in je sedaj v času potrošništva na najnižji točki. K sreči vrednote sodelovanja med ljudmi, medsebojno razumevanje in potrpežljivost do drugih ljudi, spoštovanje razlik, varovanje narave, postopoma dobiva na veljavi. To v metaforičnem jeziku pomeni, da se »prebuja boginja Ekvorna«. V njenem svetišču so vsi pozabili na posvetne razlike med njimi.

Ekvorna z lastnostmi arhetipa Boginje Mame

Znani psiholog in psihiater Carl Gustav Jung je osnovne gradnike naše osebnosti poimenoval arhetipi. Ti gradniki ali pravzorci so začeli nastajati v času zore človeštva, ko ljudje še niti niso znali uporabljati besedišča za medsebojno sporazumevanje, in so razmišljali bolj z občutki in vidnimi predstavami. Osnovna arhetipa sta Mama in Oče, saj se vsak otrok najprej sreča s fizičnima podobama obeh. Iz dneva v dan, iz leta v leto spoznava, kaj vse počneta mama in oče, da je lahko srečen.

Vse, kar za posameznika v življenju pomeni oče ali mama, se je zbiralo v kolektivnem nezavednem človeštva, še preden je obstajala pisana beseda. Kasneje sta se ta dva arhetipa dopolnila  v Boginjo Mamo in Boga Očeta. Človek je imel stik tudi z nerazumljenimi silami narave in jih je ponotranjil v arhetip božanstva. Najprej je bila to Boginja Mati, ki je skrbela za psihološko celovitost smisla življenja ljudi od rojstva do smrti, in jih je po njej povabila v svet sanj, v večno življenje. Takšne značilnosti so arheologi odkrili tudi za boginjo Ekvorno.

Pradavni spomin na raj na zemlji

Spoznavanje Boginje in zavestno povezovanje z njeno energijo je zelo zemeljska zadeva. Boginja ni ločena od nas. Je dostopna vsem, povsod in vedno. Ni v neki odmaknjeni, višji sferi, kjer bivajo druga nebeška bitja.

Njena energija je v našem celičnem zapisu. Tisočletja je bil ta zapis skrit v našem jedru, zdaj pa imamo možnost spoznati ta del sebe in ga oživeti. To je naš pradavni spomin na Raj na Zemlji.

Boginja prinaša vitalnost in čutnost

Kaj prinaša Boginja? Vse, kar današnji svet še kako potrebuje! Strastno in ustvarjalno življenje. Primanjkuje nam življenjskega pretoka in mehkobe. Ni potrebe, da smo ves čas tako trdni in neomajni v svojih stališčih. V vse bolj robotizirani družbi začenjamo presihati, zato nam primanjkuje tudi sočnosti v življenju.

Boginja vabi v čutni svet najbolj močnih energij, da zaužijemo sadove spolnih užitkov in spoznamo umetnost ljubljenja. Spolni odnos ni samo fizično sproščanje, je najbolj sveto dejanje, ki služi naši osebni rasti in razumevanju ter doživljanju življenja izven naših okvirjev. Prisluhnite svoji intuiciji, prepoznajte ljubeči glas, poln z miline, ki nežno šepeta v njeno Vstajenje.

Foto: Založba Primus

Spletni portal navdihni.me in revijo Navdihni.me izdaja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d.o.o.