58-letna Blaženka Pospiš Perpar je polna načrtov. Sprojektirala je inštalacije v lastni hiši, pri 51-ih je pretekla Berlinski maraton, ob večerih bere svojim trem vnukinjam pravljice in z avtom ter možem osvaja različne destinacije po svetu. Opisuje se kot vztrajno, predano, aktivno in pozitivno naravnano. Svoje izkušnje prenaša v okviru strokovnih združenj, alergična (no, te besede ona ne bi nikoli uporabila, ker je preveč umirjena) pa je na ponavljanje napak in odkrivanje tople vode znova in znova. Izkušnje iz energetike so jo pripeljale do premisleka o sonaravnosti, vesela pa je vnukinj, ki s tem znanjem in z zavedanjem rastejo že od malega. Nekoč dekle, ki je z radovednostjo opazovalo očeta pri izrisovanju konstrukcij vodnih turbin, sedaj sama kot direktorica za tehniko in prodajo energetskih rešitev v javnem in komercialnem sektorju v Petrolu navdihuje nove generacije inženirjev in inženirk, tudi z nominacijo za Inženirko leta 2018. V svojem bistvu preprosta in nežna, je živ oglas, da je vse mogoče, ter s tem naša gostja rubrike Inspire.me.
Najpomembnejša mi je družina
Kaj radi počnete, ko niste v službi?
S sodelavkami smo prostovoljno opremljali pravljično deželo Gorajte
Ko sem razmišljala, kaj je tisto, kar me oblikuje, je odgovor: moja družina in moje vloge znotraj nje. Z možem sva skupaj že 35 let na sedem let podlage (smeh). Sem tudi hči – mama je bila prav januarja stara 80 let. Sem mati dveh otrok; sin je zaenkrat brez svojih otrok, hči ima pa tri hčere – stare 3, 5 in 7 let; torej sem tudi babica. Starejši vnukinji imata na isti dan – 20. februarja – rojstni dan. Sem tudi sestra in teta – moj brat ima štiri otroke in nečakinjam velikokrat pomagam pri kakšni nalogi iz matematike.
Zame so pomembni tudi hobiji … sicer bi težko rekla, da so vnukinje hobi. Če pa pogledam na hobije kot na nekaj, kar me izpolnjuje v prostem času, pa so vnukinje točno to. Druženje z njimi predstavlja velik del mojega prostega časa.
Sicer so različni hobiji zelo vezani na obdobje v življenju. Moj je recimo že od nekdaj branje – v tem obdobju mojega življenja ga povezujem s pravljicami, ki jih prebiram vnukinjam – in seveda strokovno branje, ki je »klasika«. Tu in tam pa pride na vrsto tisto lahkotnejše, počitniško.
V nekem obdobju so mi bila zelo pomembna potovanja – in sedaj se ljubezen do njega vrača. Čeprav je časa vedno manj, možnosti za potovanja pa več. Vse to skušam nekako uravnotežiti.
Rada potujem – kot turistka ali kot športnica
Kam vas vleče vagabundsko srce?
Zelo rada sem v Sloveniji. V naši državi je veliko krajev in reči, ki jih spregledamo. Vleče me marsikam po svetu. Pred dvema letoma me je zelo navdušila Kuba. Ne potujem organizirano, vedno sama z možem pripraviva svoje potovanje. Pa tudi sicer vedno rada potujeva z avtom. Evropa: Sicilija, Grčija … to je moj počitniški hobi.
Berlinski maraton pretekla pri 51-ih letih
V mojem življenju ima šport veliko vlogo. Predvsem ko je sin dokaj resno treniral plavanje, se je vsa družina odločila, da počnemo še nekaj zraven. Pri 51-ih sem tako pretekla svoj prvi maraton, 42 kilometrov v Berlinu. Potem je to veselje do teka malce zamrlo, motivacija je upadla, ampak zdaj se je navdušenje vrnilo in spet tečem. Aktivna sem bila že zmeraj, saj nekako kompenziram stres na delovnem mestu in šport. Pravijo sicer, da to ni najbolj zdravo, saj naj bi en stres zamenjal drugi. Ampak v mojem primeru ni tako. Če ne vzameš športa tekmovalno, potem jo to v redu; je sprostitev. Moj cilj nikoli ni bil preteči (katere koli že) razdalje na tak način, da bi pritekla na cilj in potem ne bi prišla k sebi še nekaj dni; ampak tako, da lahko normalno živim, še kaj doživim, si kaj ogledam …
Z možem sva usklajen tandem
Kako dolgo ste se pripravljali na tek?
Res aktivno leto dni. Imam zelo lepe spomine na ta čas. Spoznala sem vse tekaške stezice na Barju, kjer živim; na Hvaru, kjer sva bila na dopustu; v Kranjski gori, Jesenicah, kjer je tista lepa kolesarska proga … tudi priprave so del doživljanja teka, ne le tekma – slednja je le pika na i.
Na maratonu sem sicer tekla sama; v času priprav pa sem imela trenerko, ki mi je veliko pomagala na prijateljski ravni. Mož me je pa spremljal na kolesu, je bil moja podpora.
Bila sta torej tandem.
Da, delala sva v paru. Tudi Berlin smo si naredili kot družinski izlet. Pravzaprav se je najino ukvarjanje s športom začelo prav takrat, ko smo sina vozili na tekme. Nisem namreč za to, da bi v času, ko je otrok na tekmi, sama sedela v nekem bifeju in komentirala rezultate, češ a bo tista sekunda gor ali dol. Ne, midva z možem sva vedno šla ven, na tek in podobno. Pri teh potovanjih mi pride prav moje znanje tujih jezikov, ki so neke vrste moj hobi. Sedaj se npr. učim italijanščine.
Katere jezike vse govorite?
Francoščino, nemščino, angleščino, hrvaščino, nekaj špančine sem se naučila, preden sva šla na Kubo, sedaj pa je na vrsti italijanščina. Rada pa bi se lotila še ruščine.
Vztrajna in predana, a pozitivna in premišljena
Iz povedanega bi vas označila kot osredotočeno in vztrajno. Katere lastnosti vas najbolje opišejo?
Vztrajnost – če sem se nekaj namerila storiti, bom to tudi storila. To ni vedno dobra lastnost, včasih jo enačijo s trmo. Potem predanost; če se odločim, da se bom lotila nečesa novega, potem sem temu predana in bom res preštudirala vse, prebrala vse, skratka delam to z občutkom predanosti. Sem zelo vedoželjna; ves čas me zanima nekaj novega. Moram brati, študirati … Nekonfliktnost. Izogibam se konfliktom. Nisem človek, ki bi udaril po mizi. Stopim korak nazaj, premislim … šele nato se odzovem.
Poskusite iz vsake stvari potegniti maksimalno pozitivno zase in za vse ostale. Težko je uloviti ravnovesje, vendar to doprinese k osebnemu zadovoljstvu. Če ti nekaj dobrega storiš zase in si zato sam boljši, mislim, da pozitivno vplivaš na druge. Zelo bi priporočala pogled z druge strani, da se postaviš v čevlje sogovornika. Velikokrat prideš na ta način do drugačnih rešitev, širiš obzorja, hkrati pa tudi strpnost.
Aktivnost – ne morem biti pri miru; po drugi strani pa ne izstopam rada. Javni nastopi niso moja stvar, razen tam, kjer vsebino obvladam, kjer sem suverena. Pozitivna naravnanost je moja naslednja lastnost. Ta se je verjetno razvila z leti, ko poskušaš pogledati na stvari pozitivno, kaj gre, kaj se da, kako pristopiti, da bo nekaj šlo, da ne podležeš kolektivni fami, kako se nič ne da, nič ne gre.
Lastne želje v boju z zavedanjem pomembnosti trajnostnega razvoja
Slišali smo, da živite sonaravno in da ste projektirali hišo.
Nisem projektirala hiše, sem pa načrtovala to, kar znam, torej inštalacije (smeh). Kar se tiče sonaravnosti, sem žal še daleč, da bi v celoti živela sonaravno. Tisto, kar me je k tovrstnemu načinu življenja spodbudilo, ni bil noben poseben dogodek. Recimo nič takega, kar bi me posebej presunilo, ampak se je razvilo z leti. Ves čas sem v energetskem poslu in tukaj vidim, kako raste poraba energije, materiala, embalaže in tako naprej … Kar me fascinira, je, kako zelo smo potrošniško naravnani in ali je to res potrebno.
Sami s seboj prihajamo v določene konflikte: recimo radi bi potovali ne vem kako daleč, pa se zavedamo, kaj storimo okolju s tem, ko gremo z letalom na drug konec sveta samo zato, da zadostimo nekim svojim užitkom. Daleč smo od tega, da bi v teh časih lahko živeli sonaravno, ker imamo določene želje, potrebe.
Je pa res, da me je moja snaha spodbudila in naučila, da lahko storim vsak dan nekaj dobrega za okolje. Recimo, ali res moram v trgovino in vse prinesti domov v plastični embalaži ali lahko kupujem na kilograme, litre, dekagrame … iz rinfuze? In ali je res potrebno kupiti praške itd., če lahko doma naredimo enakovredna učinkovita mila? S tovrstnimi pristopi se pri nas doma zadnja leta precej ukvarjamo. Ker si prizadevamo, nam vedno bolj uspeva.
Otroci so naši učitelji
Ali ste uspeli duh trajnostnega principa prenesti tudi v vaše lokalno okolje?
V to vložim precej energije. Čeprav ko vidim, da nekomu to ni blizu in mu je pravzaprav vseeno, nisem res zavzeta zagovornica, saj se spominjam sebe iz preteklosti. Recimo, ko imaš majhne otroke, moraš hiteti, enostavno ne moreš, nimaš časa. Naše trgovine niso tako naravnane, da bi podpirale ozaveščene nakupe. Če hočem nekaj kupiti na kilograme, moram prav v posebne trgovine; tja se moram odpeljati, parkirati itd. – moram si vzeti čas. Naša družba še ni tako naravnana, da bi nam omogočala takšen način življenja. Menim, da nima smisla delati nekomu reklame za nekaj, kar ni izvedljivo.
Prihajam iz kraja blizu Ljubljane in opazujem, kako starši svoje otroke pripeljejo do vrat šole. Ko so bili moji otroci osnovnošolci, so šli peš; zdaj pa se je to žal spremenilo. Pa prav to je bilo zabavno, da smo skupaj hodili! Škoda, da so otroci za to danes prikrajšani, mar ne?
Kako pa vnukinje?
O ja, to pa seveda. Vidim, kako to v vrtcu dobro deluje, kako vzgojiteljice prenašajo odgovornost do okolja na otroke. Zabavala sem se tudi, kako so v šoli (vnukinja je v prvem razredu) pripravili teden trajnostne mobilnosti, beležili, kolikokrat je kdo prišel peš ali s kolesom, in če se jih je več pripeljalo z istim avtom … prispevali smo kar nekaj, pa bi si želela, da bi to naredili pogosteje, ne le enkrat letno.
Zakaj ponavljamo napake, ki smo jih že usvojili?
S čim pustite svoj pečat?
Energetsko napredni – nagrada Bruselj
V službi delujem na energetsko učinkovitih projektih že sedemnajst let. Petrol je pri tem z rešitvami za energetske prihranke vodilno podjetje širše v regiji. Skozi tovrstne projekte smo pridobili izkušnje, katerih izmenjava je dodana vrednost za celotno družbo in okolje. Zakaj? Opažam, da se nekateri namreč obnašajo, kot da se je svet začel vrteti včeraj. Začenjajo nove pilotne projekte na področjih, kjer obstajajo že bogate izkušnje, kot tudi znanje in pa védenje o že storjenih napakah, ki jih ne bi bilo treba ponavljati. Tako bi lahko precej več prispevali k pozitivnemu odnosu do projektov in s tem do večjih učinkov za vse.
Aktivna sem na Inženirski zbornici in Slovenskem združenju za energetiko. V teh dveh strokovnih društvih puščam svoj pečat skozi lastne izkušnje in znanje. Skozi védenje, kaj se je dogajalo v preteklosti in kaj se dogaja zdaj; kje smo naredili napake, da jih ne ponavljamo, in kaj se da še izboljšati.
Bi morda izpostavili kakšno dobro prakso?
Pravzaprav dve; skoraj v vseh primerih nam je uspelo vzpostaviti izvrstno sodelovanje z uporabniki, ki je nujno potrebno za (katerikoli) uspešen projekt. Za to moramo imeti kar občutek in izkušnje.
In drugo: prenos informacij – naj navedem samo en primer: Slovensko združenje za energetiko ima vsakoletno konferenco. Te konference so izmenjava izkušenj, kjer se veliko naučimo drug od drugega.
Ali obstaja kakšna platforma, kjer lahko posamezniki_ce, kot sem jaz, pogledajo, kaj novega spoznajo?
Ne, žal ne. Obstajajo seveda članki; prav interaktivne platforme pa ni. Je pa to dobra ideja!
Rada prenašam znanje
Kakšni so vaši načrti v prihodnje – tako poslovni kot osebni?
Še veliko načrtov imam. Poslovni je ta, da ostanem v toku dogajanja. Pri svojih sovrstnikih_cah, predvsem iz gimnazije, opažam vse preveč komentarjev v smislu, oh ja, še toliko let imam do penzije … Saj življenje se z odhodom v pokoj ne neha … Vsaj zase si tega res ne želim!
Tudi ko bom upokojena, bi rada s svojim delom nadaljevala, saj je ogromno tega, kar lahko naučim mlade in prispevam k uspešnim zgodbam. To je moj cilj, da čim več svari, ki jih sedaj spoznavam, prenesem naprej, tudi zato, da ne odkrivamo vedno znova tople vode (smeh).
V kakšni obliki bom prenašala znanje, je odvisno od okoliščin. Tukaj, kjer sem, mi ustreza. Če pa se to spremeni, me ni strah, bo pa kaj novega.
Koliko vas je v timu?
S sodelavkami na Sv. Ani
Imam kar širok tim; če pogledava ves sektor, nas je 120. Ožji sodelavci, s katerimi sem dnevno v kontaktu, predstavljajo ekipo približno 50-ih ljudi. Delovno mesto imam sicer v Ljubljani, moja ekipa pa je na Bledu. Dva- do trikrat tedensko sem tam, drugače v Ljubljani ali kjerkoli po Sloveniji. Morda bi kdo pomislil, da veliko vozim, a naredim okrog 30.000 km, kar se mi ne zdi pretirano. Imam kolege, ki se dnevno vozijo iz Brežic, s Ptuja … Tudi tukaj se pokaže vprašanje trajnosti – to, o čemer sva prej govorili. V tem primeru bi to bilo delo od doma. Tudi jaz, če berem kakšno študijo, ali pišem o čem kompleksnejšem, delam od doma. Ko je mir. Sicer zelo rada delam z ljudmi in jih kakšnih deset tudi mentoriram, tako, neuradno. Z načrtom in zapisanimi cilj sva trenutno povezana samo z enim mentorirancem (smeh).
Veselim se Juliane
Kaj pa osebni načrti? Se to pri vas ne loči, je povezano?
Da, osebni in poslovni načrti so zelo povezani. To mi je ostalo od takrat, ko sem bila del manjšega podjetja (ki ga je pred osmimi leti kupil Petrol). Takrat je bilo osebno življenje praktično neločljivo od poslovnega; in je to nekako ostalo v meni.
Svoj navdih najdem pri družini, prijateljih, v vsakodnevnih dejavnostih. Najdem ga v življenju, iz tega, kar se mi dogaja.
Moji osebni cilji rastejo, bolj ko se bližam času, v katerem bi se naj umirila; se pravi več časa za potovanja, za vnukinje, moža … še kakšen maraton bi odtekla, pa kakšno pot prehodila.
V mislih imam našo slovensko, 260 kilometrov dolgo, pohodniško pot Juliana. Upam, da jo bom prehodila že letos, vsaj kakšen del.
O Blaženki Pospiš Perpar
Po diplomi leta 1985 se je zaposlila kot projektantka na daljinskem ogrevanju v podjetju Energetika Ljubljana d.o.o., kjer je leta 1999 sprva sprejela izziv vodenja oddelka razvoja, po petih mesecih pa postala direktorica sektorja za daljinsko ogrevanje, ki ga je vodila vse do konca leta 2002. Pomemben karierni premik je naredila s prestopom v podjetje El-tec Mulej, d.o.o., ki ga je leta 2012 prevzel Petrol. Tu je sprva sprejela izzive vodenja projektov, leta 2008 pa postala izvršna direktorica za tehniko in trženje. Vse od integracije podjetja Eltec Petrol v Petrol d.d., Ljubljana, je direktorica za tehniko in prodajo energetskih rešitev.
Njene strokovne izkušnje so bogate na področju vodenja projektov, projektiranja, nadzorništva ter sodelovanja pri izdelavi energetskih zasnov mest, energetskega pogodbeništva in v pripravi tehničnih predpisov. Sodelovala je v razvojno-raziskovalnem delu, ki obsega vpetost v aktivnosti tako IJS kot Inženirske zbornice Slovenije, Zveze strojnih inženirjev Slovenije, Slovenskega društva za energetiko, Nemškega združenja inženirjev za plin in vodo ter daljinsko ogrevanje in Evropskega združenja za daljinsko ogrevanje.
Svoje znanje predaja tudi skozi predavanja in poučevanja, kar izvaja že vse od začetka delovne kariere. Poučevala je več tehničnih predmetov, predava pa na strokovnih seminarjih stanovskih združenj. Njena bibliografiji do danes šteje 34 strokovnih objav. Kot nominiranka za inženirko leta 2018 razbija tudi stereotipe, da inženirski poklici niso za ženske.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: osebni arhiv; naslovna fotografija: Andrej Križ.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.