me.tuljev učinek

V gozdu stojim med velikani

Avtor: Rok Kralj 30. junija, 2025

Sprehod po gozdu nas napolni z mirom in energijo. Nadihamo se čistega zraka, občutimo poletno svežino in občudujemo mogočna drevesa, ki se dvigajo proti nebu. Zavedamo se njihovega pomena za človeka in naravno ravnovesje, a gozdove še vedno slabo poznamo. Morda je prav, da se končno poklonimo njihovi veličini in spoznamo, da brez njih ne moremo.

Drevesa so ključna za zdravje planeta – vsrkavajo ogljikov dioksid, proizvajajo kisik in uravnavajo vodni krog ter pomembno vplivajo na podnebje. Hkrati varujejo prst pred erozijo in nudijo dom neštetim vrstam. Po ocenah iz leta 2015 na Zemlji raste okoli 3 bilijone (3.000 milijard) dreves.

Drevesa so pomembna tudi za ljudi – dajejo les, sadeže in zdravilne učinkovine. V mestih izboljšujejo kakovost zraka, nudijo senco ter lepšajo in oživljajo urbano okolje. S pomočjo izhlapevanja vode prek listov (t. i. evapotranspiracije) delujejo kot naravne klimatske naprave. S tem hladijo zrak in lahko v mestih znižajo temperaturo za več stopinj. Raziskave kažejo, da tako lahko zmanjšajo stroške hlajenja za 20–30 % – kar ima pomemben ekonomski učinek.

Vendar je to še vedno le zunanji vidik. Gozdovi niso zgolj vsota posameznih dreves, ki se vsako zase vzpenja proti nebu. Če bi bolje razumeli delovanje gozdnih ekosistemov, bi morda tudi lažje dojeli, da življenje ni boj za obstanek, temveč skupno prizadevanje za preživetje in blaginjo vseh.

Skrivno življenje dreves

Drevesa povezujejo podporni in informacijski sistem.

Velik prispevek k razumevanju dreves in njihovih skupnosti – gozdov – nam je dal nemški gozdar Peter Wohlleben (rojen leta 1964), ki je s svojimi deli sprožil številne razprave. V knjigi Skrivno življenje dreves, ki je izšla tudi v angleškem prevodu in se uvrstila med najbolje prodajane knjige po izboru The New York Timesa, opisuje, kako drevesa čutijo, sodelujejo, si izmenjujejo vire in med seboj komunicirajo. Dolgoletno delo v gozdu in pozorno opazovanje sta mu postopoma odprla pogled v to izjemno kompleksno skupnost, ki predstavlja enega ključnih delov celovitega in medsebojno prepletenega Zemljinega ekosistema.

Če boste prebrali knjigo Skrivno življenje dreves, boste na gozd najverjetneje začeli gledati z drugačnimi očmi. Ko boste nato uzrli tovornjak, naložen s pravkar posekanimi drevesi, se vam bo morda zazdelo, kot da zrete v trupla mogočnih živih bitij. Seveda ne smemo biti naivni – še danes mnogi ne priznavajo niti živalim sposobnosti čutenja. A morda bomo postopoma le začeli dojemati drevesa in gozdove kot ključne dele mogočnega planetarnega življenja, v katerem ima vsak svojo vlogo, skupaj pa tvorimo celoto. Morda bomo takrat jemali le tisto, kar resnično potrebujemo, namesto da bi kubične metre lesa brez premisleka preračunavali v dobiček.

Od dreves oziroma gozdov se lahko ljudje marsičesa naučimo – na primer sodelovanja in skrbi za drugega. Peter Wohlleben v knjigi Skrivno življenje dreves pravi:

»Mar ni to čisto v slogu evolucije, da preživijo le najmočnejši? Drevesa bi ob takšni izjavi samo zmajala z glavo oziroma s krošnjo. Njihova blaginja je odvisna od cele skupnosti, in če izginejo na prvi pogled šibki vrstniki, so na slabšem tudi vsi drugi. Gozd ni več zaprt, vroče sonce in močni vetrovi poderejo vse do tal in spreminjajo vlažno ter hladno podnebje. Tudi močnejša drevesa v času življenja večkrat zbolijo in so takrat odvisna od podpore šibkejših sosedov. A če teh ni več, zadostuje že nedolžen napad žuželk, pa je usoda celo najmogočnejših očakov zapečatena.«

Kako resnično. Ljudje smo tisti, ki smo si izmislili »boj za preživetje«, v katerem naj bi preživeli le najmočnejši. A to ne drži – ne v naravi in ne v človeški družbi. Naravo moramo začeti razumeti takšno, kot v resnici je: kot kompleksen sistem, ki deluje v ravnovesju, v katerem potekajo obsežna izmenjava snovi, sodelovanje in skrb za drugega. Tako imajo korist vsi. Seveda ne moremo zanikati, da lev upleni antilopo, vendar to še ne pomeni, da je to najvišji in edini zakon narave.

Gozdni internet

Vendar gozdov ne moremo zares razumeti, če ne upoštevamo še ene pomembne skupine živih bitij – gliv. Različne vrste gliv že milijone let sodelujejo z drevesi v obojestransko koristnem odnosu, imenovanem mikoriza. Mikoriza pomeni sožitje med glivami in višjimi rastlinami; beseda je sestavljena iz grških izrazov mukes (gliva) in rhiza (korenina). Glive so posebna in izjemno raznolika skupina organizmov, ki ne sodijo ne med rastline ne med živali. Zato jih uvrščamo v samostojno kraljestvo živih bitij, imenovano fungi.

Skupino gliv, ki tvorijo mikorizo, v vsakdanjem jeziku imenujemo gobe. A goba je pravzaprav le nadzemni del glive, namenjen razmnoževanju. Glavni, nevidni del organizma se nahaja »pod zemljo, pod listjem v podrasti, v trohnečem lesu, v različnih razkrajajočih se organskih snoveh ali v skorji dreves pa je nevidni in glavni del organizma, sestavljen iz drobnih razvejanih nitk, imenovanih hife in ta del imenujemo podgobje ali micelij.«

Materinska drevesa skrbijo za svojo okolico

V procesu mikorize se hife povežejo z drevesnimi koreninami ter drevesu dovajajo različne mineralne snovi, kot sta fosfor in dušik, pa tudi vodo. V zameno od dreves prejemajo predvsem ogljikove hidrate – sladkorje, ki nastajajo s fotosintezo v listih, saj glive same fotosinteze ne zmorejo. A to še zdaleč ni edina prednost mikorize. Zaradi izjemno razvejanih hif glive drevesom omogočajo, da prek tega podzemnega omrežja med seboj komunicirajo in si izmenjujejo različne snovi. Omrežje je tako kompleksno, da danes zanj pogosto uporabljamo izraz gozdni splet (Wood Wide Web) oziroma gozdni internet.

Na tem področju je ključne raziskave opravila kanadska znanstvenica dr. Suzanne Simard, ki je s pomočjo radioaktivnega plina odkrila podzemno komunikacijsko in »transportno« omrežje. To omogoča drevesom in drugim višjim rastlinam medsebojno izmenjavo življenjsko pomembnih snovi ter celo opozarjanje na nevarnosti, na primer ob napadu škodljivih žuželk. Posebno vlogo imajo tako imenovana materinska drevesa (mother trees) – izjemno velika drevesa, ki delujejo kot vozlišča gozdnega spleta. Materinska drevesa dobesedno »skrbijo« za svoje »otroke«, mlada drevesa, ki rastejo v njihovi senci in bi brez njihove pomoči težko preživela.

Drevesa in druge višje rastline lahko prek mikoriznih mrež, ki jih vzpostavljajo glive, tvorijo obsežna podzemna omrežja. V teh omrežjih pa ne sodelujejo le drevesa iste vrste; dr. Suzanne Simard je na primer že zgodaj odkrila tesno povezavo med jelko in brezo, ki si glede na rastno obdobje izmenjujeta različne snovi. Brezi na primer listi odpadejo prej, zato ji v tem času jelka prek glivične mreže pošilja hranilne snovi. Mikorizne mreže oziroma gozdni splet pomembno prispevajo k večji odpornosti gozdov ter k njihovi hitrejši obnovi po poškodbah. Morda bi se morali tudi do gob oziroma gliv začeti obnašati bolj spoštljivo – saj ne gre le za nekaj, kar je v gozdu »zastonj«, da nato z velikimi košarami nosimo domov, pogosto tudi brez resnega namena, da jih sploh pojemo.

Odkritja dr. Simardove in drugih znanstvenikov, ki delujejo na tem področju, lahko pomembno prispevajo k trajnostnemu gospodarjenju z gozdovi – na primer z ohranjanjem materinskih dreves – pa tudi k učinkovitejšemu boju proti podnebnim spremembam ter k bolj ekološko sprejemljivemu kmetijstvu. Znanstveniki so namreč odkrili, da mikorizne mreže obstajajo tudi med paradižniki in številnimi drugimi rastlinami, kar tem rastlinam omogoča večjo naravno odpornost in hitrejšo rast.

Pesmi dreves

Še ena navdihujoča knjiga, ki nam približa skrivnosti gozda in življenja nasploh je Pesmi dreves: zgodbe velikih povezovalcev narave (The Songs of Trees: Stories from Nature’s Great Connectors). Biolog in pisatelj David George Haskell raziskuje globoko povezanost življenja na Zemlji skozi zgodbe dreves z različnih koncev sveta – od amazonskega pragozda do mestnih dreves v New Yorku. Prikazuje, kako drevesa niso izolirani organizmi, temveč vozlišča v zapletenih mrežah življenja, ki vključujejo glive, bakterije, živali, druge rastline in tudi ljudi. Skozi znanstveno opazovanje, pa tudi s poetično občutljivostjo, nas vabi, da »prisluhnemo« pesmim dreves – ne kot metafori, temveč kot resnični govorici narave.

»Na vseh teh krajih pesmi dreves vznikajo iz medsebojnih odnosov. Čeprav drevesa navzven delujejo kot ločeni posamezniki, njihova življenja spodkopavajo tak atomistični pogled. Vsi smo – drevesa, ljudje, žuželke, ptice, bakterije – mnoštva. Življenje je utelešeno omrežje. Ta živa omrežja niso prostori vseprisotne dobronamernosti Enega življenja. So prizorišča, kjer se ekološke in evolucijske napetosti med sodelovanjem in konfliktom nenehno prepletajo, usklajujejo in razrešujejo. Te napetosti pogosto ne vodijo v razvoj močnejših, bolj ločenih posameznikov, temveč v zmanjšanje njihove vloge v korist medsebojnih odnosov.«

Te besede iz knjige Pesmi dreves nam ponujajo drugačen pogled na okolje, ki nas obkroža. David George Haskell, britansko-ameriški biolog ter profesor biologije in okoljskih študij na Univerzi v Sewaneeju (Tennessee, ZDA), je znan po svojem edinstvenem pristopu, ki prepleta znanost, filozofijo in literarno ustvarjalnost. Je avtor več nagrajenih knjig in dvakratni finalist Pulitzerjeve nagrade. Njegovo delo spodbuja globlje zavedanje o medsebojni povezanosti vseh živih bitij ter o nujnosti skrbi za naš planet.

Ko se odpravimo v gozd, se zavedajmo, da ne opazujemo le drevesnih debel, ki naj bi samostojno in v medsebojnem boju za preživetje stala ločena od vsega drugega. V resnici smo obdani z množico živih bitij, prepletenih v zapletene, medsebojno povezane mreže. Čeprav med njimi obstaja tudi konkurenca, poznajo številne in uspešne oblike sodelovanja ter vzajemne podpore, ki koristijo vsem – posameznikom in celoti. Tudi človeške skupnosti delujejo oziroma bi morale delovati po podobnih načelih. Kajti uspeh celote vedno zagotavlja uspeh posameznika.

Življenje je utelešeno omrežje.

Zato se, ko stopite v gozd, spomnite: stojite med velikani – ne le po rasti, temveč tudi po svojem izjemnem pomenu za vse nas. Za ozračje, podnebje, živali, rastline, glive – in nenazadnje za ljudi.

V gozdu stojim med velikani

V gozdu stojim med velikani,
ki so poslušali ščebet tisočerih ptic,
jim ponujali zavetje, prostor za gnezdenje;
med koreninami so jih praskali hrošči,
srečevali so se s kačami, zajci, srnami, volkovi…

V gozdu stojim med velikani,
ki so občutili šepet lahnega vetriča,
božanje jutranje rose, a tudi
silna poletna neurja; viharje, hudo zmrzal
in nosili silno težka snežna bremena.

V gozdu stojim med velikani,
ki so predihali ogromne količine zraka,
ga prečistili in obogatili s kisikom;
med koreninami so hranili vodo in
ohlajali ter vlažili sušna in vroča poletja.

V gozdu stojim med velikani
mimo katerih so hodili naši pradedje,
pod njihovimi krošnjami so se skrivali zaljubljenci,
lovci; počivali ubežniki, vojaki, gozdarji;
brskali nabiralci gozdnih plodov.

V gozdu stojim med velikani,
z vsem spoštovanjem do teh
veličastnih bitij se jim poklonim.
Drevesa niso samo debla in les,
so mogočni stebri, ki podpirajo Življenje samo.

Viri in priporočeno branje

• Haskell, D. G. (2017). The Song of Trees: Stories from Nature’s Great Connectors. Viking.
• Wohlleben, P. (2016). Skrivno življenje dreves: kaj čutijo drevesa, kako se sporazumevajo. Prevod: Petra Piber. Kranj: Narava.
• V gozdu stojim med velikani
• Česa nas lahko naučijo drevesa
• Keeping Cool With City Trees
• Seeing the forest and the trees — all 3 trillion of them
• Peter Wohlleben (Wikipedia) Glive (Wikipedia)
• Mikoriza (Wikipedia)
• Wood Wide Web (Wikipedia)
• TED Talk: How trees talk to each other
• Inter-plant communication through mycorrhizal networks mediates complex adaptive behaviour in plant communities
• fm
• Tree Listening Project
• The Billion Trees Project

Foto: Rok Kralj