Ena izmed poti našega rotarijskega kluba Maribor-Park je bila v Ulm v Nemčiji. V okviru projekta ODPRTA KNJIGA smo vzpostavili sodelovanje s knjižnico v Ulmu. Tja smo jim odpeljali slovenske knjige. Kot »odškodnino« pa smo prejeli nemške knjige za mladino, ki smo jih donirali šolskim knjižnicam na osnovnih šolah v Mariboru, kjer učijo nemščino.
Nekaj malega o Ulmu
Ulmski vrabec je viden skoraj na vsakem koraku. Po legendi so prebivalci Ulma naredili posebno dolg tram za gradnjo ulmske katedrale. Težava je nastala, ker ga niso mogli spraviti skozi mestna vrata. Odločili so se, da jih podrejo. A tedaj so opazili vrabca, ki je v kljunu nosil slamico za gradnjo gnezda. To jih je napeljalo na misel, da morajo tram položiti vzdolžno na voz in ga bodo tako lahko zapeljali v mesto. Legenda je prvič zapisana leta 1842 v pesmi Carla Hertzoga. Od takrat je pri njih vrabec mestni simbol.
V kolikor še niste bili v Ulmu, vam toplo priporočam, da mesto nujno obiščete. Zakaj? Sploh si ne morete predstavljati, kako zanimivo je. Naj z naslednjim zapisom to pojasnim.
Ulm je mesto v nemški zvezni deželi Baden-Württemberg in leži ob reki Donavi. Je najvišje ležeče rečno pristanišče na njej. Mesto, katerega prebivalstvo je ocenjeno na 120.000 (leta 2006), tvori mestno okrožje (nemško: Stadtkreis) in je upravni sedež okrožja Alb-Donau. Ustanovljen je bil okoli leta 850 in je bogat z zgodovino in tradicijo, saj je bil nekdanje Svobodno cesarsko mesto (nemško: freie Reichsstadt). Danes je gospodarsko središče zaradi svojih različnih panog in sedež univerze v Ulmu. Na mednarodni ravni je Ulm znan predvsem po cerkvi z najvišjim zvonikom na svetu (višina 161,53 m), gotskem Minstru – stolnici (nemško: Ulmer Münster) in kot rojstni kraj Alberta Einsteina. Ob tem je stari del mesta še vedno obdan z obzidjem in znotraj njega so vse hiše obnovljene v srednjeveškem stilu. Prava paša za oči.
Zaprisežni ponedeljek
Mestna hiša v Ulmu. Na trgu je vse pripravljeno za ogled vsakoletne županove prisege.
Najbolje je, če pridete v mesto na predzadnji ponedeljek v mesecu juliju, ko imajo največji folklorni festival imenovan »zaprisežni ponedeljek« (nemško: Schwörmontag). Festival se prireja v čast slavne »županove zaprisege«.
Vse skupaj sega v 14. stoletje. Takrat je v mestnem parlamentu svobodnega cesarskega mesta Ulm nastal spor med plemstvom in mestnimi cehi o tem, kdo ima pravico odločati o politiki in gospodarstvu mesta ter dežele. Končno so se leta 1397 o vsem dogovorili in zapisali »zaprisežno pismo« (nemško: Schwörbrief). Pismo je zagotovilo enake glasovalne pravice vsem poslancem in župana zavezalo k pripravi letnega poročila. Vzajemna prisega temelji na zaupanju vseh meščanov. Tako je župan dolžan, da vsako leto z »zaprisežnega balkona« mestne hiše (nemško: Schwörbalkon am Ulmer Schwörhaus) svečano
Znameniti balkon, s katerega mestni župan vsako leto znova poda zaprisego meščanom. Doslej so župani mesta to naredili že več kot 600-krat.
prebere zaobljubo, ki jo oblastniki vsako leta znova dajejo meščanom. Običaj se je ohranjal vse do leta 1802, ko je mesto izgubilo samostojnost in so mu vladali novi, najprej bavarski in nato württemberški, vladarji.
Leta 1933 je običaj obudil nacionalno-socialistični župan Friedrich Foerster. A je druga svetovna vojna vse to prekinila. Šele leta 1949 je župan Theodor Pfizer uvedel »zaprisežni akt« (nemško: Schwörakt). Od takrat mora župan mesta vsako leto z balkona mestne hiše dati zaprisego z roko na starem »zaprisežnem pismu«. Oglasi se »zaprisežni zvon« (nemško: Schwörglocke) in ob njegovem zvonjenju župan najprej pove, da bo deloval v skladu s statutom mesta in v dobrobit vseh meščanov. Svojo zaprisego zaključi z besedami:
»Bogat ali revež, vsakdo je enakovreden ob istih, skupnih in poštenih stvareh v vseh pogledih.« (Nemško: Reichen und Armen ein gemeiner Mann zu sein in allen gleichen, gemeinsamen und redlichen Dingen ohne allen Vorbehalt.)
Gargojla na zadnjem vencu katedrale pod stolpom. Tukaj je kip na višini okrog 156m.
Srh me spreleti ob misli, če bi to komu padlo na glavo.
Tako sem bil tudi sam član naše skupine, ki je na trgu pred mestno hišo poslušala županovo zaprisego, si ogledala spremljajoč program in spila kozarček rujnega v to čast.
Kasneje sem se povzpel po 768 stopnicah ulmske katedrale v sam vrh najvišjega cerkvenega zvonika na svetu. Užival sem v »božji bližini« enega od najbolj zanimivih panoramskih pogledov na svetu. Seveda vse skupaj ni tako enostavno, saj sem bil brez prave športne kondicije in je vzpon po teh stopnicah trajal več kakor pol ure.
Vesoljni potop
Kasneje, po kosilu, sem odšel na prehod po starih mestnih ulicah. Kosilo je bilo zelo dobro in sem si zaželel popiti še kakšen kozarec piva. Pogled se mi je ustavil na reklami v eni izmed gostiln, kjer so oglaševali domače pšenično pivo. Pšeničnega piva do takrat še nikoli nisem pil in sem se odločil, da poskusim, kakšnega okusa je.
Sedel sem na teraso in naročil pšenično pivo. Ko sem naredil prvi požirek, pa se mi je skoraj zaletelo. Ne, ne, pivo je bilo odlično, le dogajanje na ulici me je presenetilo.
Iz stranske ulice je prišla skupina mladcev v kopalkah, ki so na glavi nosili velik napihnjen gumijasti čoln. V rokah so nosili vesla, le prvi v skupini je nosil veliko leseno vedro, čeber. Med veselim razgovorom so stopali nekam proti Donavi.
Ob naslednjem požirku piva je za njimi prišla že nova skupina. Prav tako so nosili gumenjak, vesla in čeber. Z druge strani je pritekla gruča brhkih deklet. Ta so imela s seboj dolg kajak, vesla in ne boste uganili … lesen čeber!
»Kaj morebiti prihaja vesoljni potop?« sem zmedeno pomislil.
Med tem ko sem do konca spil kozarec piva, so pričele iz vseh ulic prihajati skupine ljudi, ki so nosili čolne, narejene iz različnih materialov, in so bili vseh mogočih oblik. V rokah so imeli vesla. Eden v skupini pa je vedno nosil leseno vedro. Vsi so bili veselo razpoloženi in se napotili navzdol po ulici proti Donavi.
Ulmska nabada – plovila vseh vrst na Donavi.
»Mogoče pa bo res vesoljni potop! Grem pogledati, kaj se dogaja,« sem pomislil, plačal zapitek in se še sam napotil za njimi. Videl sem, kako hodijo do Donave. Tam so postavili plovilo v vodo, se vkrcali in pričeli veslati. Nosilec vedra pa je medtem zajel še vodo iz reke.
Povzpel sem se na mestno obzidje, ki teče vzdolž Donave. Z njega se je najbolj videlo dogajanje. Med ogledovanjem sem imel srečo. Trčil sem v našega gostitelja, ki je prav tako s preostalimi člani naše skupine prišel na dogodek.
Potolažil me je, da nisem priča »vesoljnemu potopu«, temveč dogodku, ki se zgodi vsako leto popoldan po županovi zaprisegi. Imenujejo ga »nabada«. Beseda je Švabskega izvora, Nemci bi rekli »Hinunterbaden«, mi bi pa to lahko dobesedno prevedli kot »dol-okopati-se«, sam bi to prevedel kot »odplakniti«.
Tematski čoln z likom mestnega župana, ki kaže rit, prdi, dela veter in poganja vetrno elektrarno.
Na reki so bila plovila vseh vrst, ob čolnih tudi splavi in posebni »tematski« čolni. Osrednji del dogodka so »nabaders«, skupine mladeničev in mladenk, ki veslajo drug ob drugem. Na premcu plovila stoji »vodnar«, ki zajema donavsko vodo s čebrom in skuša »odplakniti« nasprotnikovega »vodnarja« s čolna.
Tematski čolni pa prikazujejo različne like. Med njimi mi je bil najbolj všeč tisti na katerem je bila lutka-karikatura župana. Kolo ob čolnu je omogočalo, da si je lutka spuščala in dvigala hlače. Tako smo gledalci vsake toliko videli »nago županovo rit«.
Stotine vsakovrstnih plovil je tok reke počasi nosil navzdol in tri kilometre nizvodno so potem pristali na ravnici ob Donavi, kjer so upehane »nabaderje« že čakale stojnice z belimi klobasicami in velikanskimi sodčki piva. Seveda so poskrbeli tudi za nas, gledalce in navijače.
Kje je Balkan?
Hiša ceha ladjarjev (levo), ki je danes muzej.
Naslednji dan smo se sprehajali po mestu skupaj z našim vodičem. Tako smo se znašli na Fischerplätzle (ribiškem trgu) znotraj ribiške četrti (Fischerviertel). Na vhodni fasadi ene izmed starih hiš sem opazil čudovito fresko srednjeveškega Beograda z letnico 1717. Ta hiša je bila sedež ceha ribičev in ladjarjev, saj je Ulm najvišje ležeče rečno pristanišče na reki Donavi. Ladjarski ceh je bil ustanovljen leta 1490 in je trgoval z mnogimi mesti vzdolž Donave. Danes je v njej muzej tega ceha.
Freska med drugim spominja na njihove najbolj pogumne podvige. V tistem času je bila Srbija pod turško oblastjo. Drzni ladjarji so Srbom vozili orožje in opremo ter posledično tudi sodelovali pri kasnejši prvi srbski vstaji (1804-1813).
Freska na fasadi, ki prikazuje Beograd leta 1717, v spomin na pogumne ladjarje, ki so trgovali s Srbi tudi pod turško nadvlado.
Nato smo se znova povzpeli na obzidje in si ogledovali arhitekturo, umestitev objektov v prostor, razstavljene eksponate in opremo.
Naš gostitelj je razlagal:
»Tu, na tej strani Donave je dežela Baden-Württemberg. Na oni drugi, južni strani pa je Bavarska. No, naj pojasnim. Tukaj smo tako v Nemčiji in v severni Evropi. Tam čez pa je, torej … Balkan!«
Prav prešerno smo se nasmejali ob tej razlagi.
P.S.
Kaj pomeni beseda Donava? Staro (slo)venetsko ime za »mati« je »dona«. Donava torej pomeni »mati vseh rek«. To je res, saj je Donava reka z največ pritoki v Evropi.
Kaj pomeni beseda Balkan? To ime so temu področju dali Turki, ko so konec 14. stoletja pridrveli v Evropo. Balkan po njihovo pomeni »z gozdom pokrite gore«.
NASLEDNJA ZGODBA:
OTOK CRES, HRVAŠKA – NAJBOLJ PAMETEN PES NA SVETU
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d.o.o.
Fotografije: osebni arhiv Andreja Ivanuše
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.