Z jadrnico okoli sveta izraziteje vidiva razlike in krivice

Z jadrnico okoli sveta izraziteje vidiva razlike in krivice

Z jadrnico okoli sveta izraziteje vidiva razlike in krivice

avtor 12. januarja, 2021

Staša in Boštjan, drugače strastna tekača v zrelih letih, sta se julija 2019 s svojo jadrnico iz Izole odpravila na pot okrog sveta. Med pripravami, ki so trajale skoraj dve leti, sta se najbolj ukvarjala s pripravo jadrnice na tako dolgo pot. Psihičnih priprav, kot pravita, skorajda ni bilo, želja po tej izkušnji je bila zelo močna in je zorela kar nekaj let. O svojem popotovanju, izkušnjah v različnih kulturah in deželah, ter o pogledu na Slovenijo z distance, je za Navdihni me orisala Staša.

Infarkt kot budnica za spremembo

Kako se je rodila ideja, da odplujete okrog sveta?

Želja po plovbi dlje od obzorja je malce prisotna v vsakem jadralcu. Pred leti, ko sva se spoznala, je vsak od naju že imel veliko jadralskih izkušenj. Boštjan jadra od svojega 10 leta, jaz pa sem začela pred približno tridesetimi leti. Modrovanje ob kozarcu vina je naneslo tudi na tisti “ali je možno odpluti in skromno živeti na jadrnici”.

Ideja je zorela, družinsko jadrnico sva imela, kupček prihrankov se je povečal. Ključnega pomena za tako zgodnji odhod pa je bil infarkt in s tem povezana nujnost spremembe. Zavedanje o minljivosti se nekako materializira. Takrat sva pretehtala pluse in minuse in rizike. Odločitev je bila razmeroma preprosta.

Ko bova res stara, bova kakšno zimo preživela na Menorci

Kje vse vaju je vodila pot?

Izplula sva 10. julija 2019. Zelo sva pohitela in želela sva prehiteti medikane (sredozemske ciklone, op. av.), ki se v Sredozemlju porajajo zadnjih nekaj let že v septembru. Vmes sva obplula italijanski škorenj. Na Siciliji sva za en dan zamudila bruhajočo Etno. Sva si pa lahko ogledala “dimne signale”. Na Balearih, ki so za najin okus malo preveč turistični, sva se zadržala dva tedna. Do zdaj naju je najbolj prijetno presenetila Menorca. Ko bova stara, zares stara, bova tam mogoče preživela kakšno zimo.

Gibraltar je fascinanten že sam po sebi, zaradi zgodovine. To je tudi geografska prelomnica, ko iz “luže” zapluješ v Atlantski ocean. Preden sva se obrnila proti jugu, sva si privoščila še plovbo po reki do Seville. Vmes je prava paša za vsa čutila Cadiz. Ustavljala sva se še v manjših mestih. Seveda sva se na plovbi proti Kanarskim otokom ustavila tudi v Maroku, ki je čudovita dežela neskončnih kontrastov.

Beži čas in navtične milje

Koliko navtičnih milj ste do zdaj prepluli?

Na tej plovbi iz Izole do Gambije se je nabralo 3500 navtičnih milj ter skoraj 500 navtičnih milj, preplutih po rekah. Zelo sva ponosna, da sva za to plovbo z vsemi manevri sidranja ali vplutja in izplutja porabila manj kot 100 l goriva.

Ali se vam zdi, da je bilo ta čas od julija 2019 dolgo ali kratko obdobje?

Ko pomislim, da sva od doma že leto in pol, se mi zdi neverjetno. Navadno jadralci merimo čas, preživet na jadrnici, v tednih. Nama čas beži prehitro. Ni pa več ure. Ravnava se glede na plimo in oseko, koledar in vremenske napovedi, deževne in sušne dobe, sezone hurikanov… To določa najin ritem.

Vsaka bližnjica vodi k invalidnosti

Ukvarjate se tudi s tekom, oba sta večkrat pretekla polmaraton v različnih krajih. Za nekoga, ki ima rad gibanje, predvsem v naravi, je vprašanje na mestu – kakšno je življenje na jadrnici, ki meri le 9,40 m?

Življenje na jadrnici je posebno in tudi če se upiraš, moraš biti vsaj malo fit. Midva si namenoma urejava življenje s čimmanj bližnjicami. Primer: imava vgrajeno lestvico za to, da se iz vode laže povzpneva na jadrnico; no, midva je namenoma ne (še ne) uporabljava. Verjameva, da vsaka bližnjica, ki si jo ustvariš, je korak bliže k invalidnosti.

Ali imate občutek, da sta se spremenila na tem potovanju?

Mislim, da se človek v svojem bistvu ne spreminja. Z leti postanejo lastnosti bolj izrazite in mogoče smo starejši bolj občutljivi ali – če lahko rečem – sitni.

Koliko je to potovanje zaznamovalo vajin partnerski odnos? Kdo je kapitan ladje?

Ne vem, če jadranje lahko zaznamuje odnos. Če se dobro razumeš, se dobro razumeš tudi na barki. Če pa v odnosu škripa, pa je na kopnem možnosti za kratkotrajne pobege in predahe več. Nimava težav s kapitani in admirali. Hierarhija na plovilih je pomembna, kadar je v posadki več oseb in se mogoče med seboj ne poznajo. Midva večinoma jadrava sama, z izjemo, ko so posadka še najini otroci ali prijatelji. Takrat izbirava vreme in pogoje, ki niso izziv.

Nama je špartansko življenje na jadrnici všeč

Predvidevam, da sta upokojena, da sta si lahko vzela čas za potovanje. Kakšno se vam zdi vajino življenje prej, vpeto v vsakdanje tokove, in tisto, ki ga živita tukaj? Katero je bolj avtentično?

Nisva še upokojenca. Boštjan je bil prej zaposlen v državni upravi, jaz pa sem imela majhno podjetje za izobraževanje odraslih. Odločila sva se za skromno življenje na morju.

Morate vedeti, da si midva nisva vzela čas za potovanje, ampak sva spremenila način življenja. “Navadno” življenje s palcem na daljincu sva že prej ignorirala. Veliko vikendov od petka do ponedeljka zjutraj sva preživela na jadrnici. Kdaj pa kdaj sva šla v hribe. Nekaj let sva tudi kar pridno tekla in se udeleževala predvsem polmaratonov.

Je pa seveda potrebna prilagoditev. Na barki ni tekoče vode in niti nimava razsoljevalnika. Vso vodo, za kuhanje, pranje in umivanje, prineseva, ali pa loviva deževnico. Za pot v trgovino pripraviva nahrbtnike in odveslava do obale. Skrbi so drugačne in ritem je podrejen vremenu. V našem okolju in v naši kulturi večina lahko “živi svoje sanje”. Se pa nekateri odločijo za sanjski kavč z velikim LCD zaslonom, nekateri osvajajo transverzale in gorske verige, nekateri povečujejo zbirko “all inclusive” destinacij, tisti bolj skromni pa si izberemo špartansko življenje na jadrnici. Nama je najina izbira všeč.

Morski način prežene občutke »ne grem se več«

Ali so bili kakšni trenutki, ko ste se počutili ujeto glede svoje odločitve da preplujete svet?

Na vsaki plovbi, ki je malce zahtevnejša, pridejo trenutki “ne grem se več”. Pridejo veliki valovi, dež, močan veter, nevihte, utrujenost… Takrat običajno ni časa za razmišljanja o “ujetosti”.

Zjutraj, ko pa posije sonce in je modro morje spet prijazno, ko vetrček pihlja ravno prav in ti dan popestri še riba, ki jo ujameš in so jadra ravno prav napeta, da je nenaporno; takrat pa pozabiš na hudo… Sva si pa pustila odprta vsa vrata za vrnitev domov. Če in ko nama bo življenje na jadrnici prevelik izziv, se bova vrnila na kopno. Upava, da bova še dolgo znala živeti “na najin morski način”.

Kljub 9 milijardam ljudi imava velik kos planeta zase

Prečkali ste Atlantski ocean, ko je bila radijska postaja edina zveza s svetom. Kakšen je bil občutek?

Pasaže, ko se brez pristanka jadra več dni in noči, sva skupaj vadila že zadnjih 10 let na plovbah do Grčije. Zavedanje, da sva na oceanu, vzbuja najprej strahospoštovanje. Je pa zelo pomembno, da zaupaš plovilu in da ni nikakršnih trenj med nama. Red in urnik sproti prilagajava in ni strogo določen. Je pa to čas brez komunikacije z zunanjim svetom. Radijsko postajo uporabljava zgolj za to, da dobiva informacije o vremenu. Na plovbi tudi veliko bereva. Je pa res, da oba lahko ure in ure le zreva v valove in se čudiva delfinom, letečim ribam, kakšnemu ptičku, ki pride k nama počivat, ali pa kdaj pa kdaj kakšna želva ali kit. Vedno je lepo in vedno zanimivo.

Tukaj je neprestano spremljanje vremenskih razmer, delo z jadri in čisto navadna domača opravila, kot je kuhanje kosila, pomivanje posode in taka prav običajna zemeljska scena. Nočna dežurstva si okvirno razdeliva. Meni je dejansko najlepše jadrati ponoči. Takrat si lahko sam s sabo. Mir občasno zmotijo delfini. Lani sva na plovbi do Maroka ponoči slišala kita, podnevi pa se je tudi pokazal. Navdušena sva, da imava le zase tako velik del planeta, kljub temu da nas je na Zemlji že okoli 9 milijard. V radiju 50 km včasih ni nobenega drugega plovila. Občutek je veličasten. Ozračje nad oceanom je čistejše in ponoči je na nebu nešteto zvezd.

Čeprav pogrešava otroke, najin cilj ostaja

 Ali cilj – da preplujete zemeljsko oblo še velja, ali boste morda morali zmanjšati »morske« apetite?

Najin cilj je bil in je še vedno živeti na morju v toplih krajih. Nočeva pa nikjer pognati korenin. Ker je narava jadranja taka, da se lažje pluje z vetrom, je naravna smer plovbe proti zahodu. Čez nekaj let ali desetletij se vrneš na izhodišče. Sedanje razmere popotnikom vseh vrst niso naklonjene. Nameravava se vrniti v Evropo. Počakala bova doma, na barki, da bodo razmere ugodnejše.

Kaj najbolj pogrešate iz Slovenije?

Najine otroke. Mlajša dva sta naju obiskala na Kanarih letos februarja, preden sva odplula v Gambijo. Pogrešava tudi prijatelje in kakšen domači žur. Vse ostalo je nadomestljivo in zamenljivo. OK, slovenski jogurt in pšenične otrobe za zajtrk; to pa bi – z veseljem. Ja, pa domačo kavo… To bi tudi… Pa tek okrog Blejskega jezera z najinimi tekači… Izgleda, da je kar veliko tega… Je pa mnogo premalo, da bi razmišljala o vrnitvi. Računava na to, da naju otroci in prijatelji dovolj pogrešajo, da naju bodo obiskovali.

Dohiti naju realnost COVID-19

Kako ste doživeli Gambijo?

V Gambijo sva iz Kanarskih otokov priplula konec februarja. Nameravala sva ostati en mesec. Zavleklo se je na osem mesecev. Plula sva po reki navzgor do Georgetowna pogledat povodne konje v naravnem okolju. Ko sva se vrnila v glavno mesto Banjul, pa naju je srečala covid-19 realnost. V Gambiji in sosednjih državah so zelo hitro zaprli vse kopenske, morske in zračne meje, pa tudi šole in verske objekte ter uvedli še druge omejitve.

Po svoje je bila Gambija ena bolj prijaznih držav do potovalcev. Sem je bolezen prišla iz dežel belega človeka in iz tega so vzklili tudi predsodki, strah, pa včasih tudi kanec sovraštva do belcev. Midva sva vse to zaradi dobre vključenosti v lokalno okolje in tudi resnične prijaznosti Gambijcev, dobro prestala. Vsekakor bolje midva v Gambiji, kot recimo hipotetično temnopolta oseba v času epidemije ebole na slovenskem podeželju… Seveda v času covida nisva uporabljala javnih prevoznih sredstev, ampak sva si kupila kolesi. To nama je omogočalo mobilnost in sva zlahka premagovala razdalje do 40, 50 km. Seveda sva dosledno spoštovala pravila o nošenju mask ter druge usmeritve glede distanciranja, čeprav je to v afriški kulturi težje doseči. Tudi tukaj je bila nekaj časa omejitev gibanja ponoči. Tega pravzaprav nisva občutila, ker nama je prisotnost komarjev zelo olajšala odločitev, da sva ob večerih ostajala doma.

Gambija, dežela nasmejanih ljudi

Kako so vas sprejeli tamkajšnji prebivalci?

Gambijci so čudoviti. Prijazni, nasmejani, ustrežljivi. Le za “dober dan” v njihovih afriških jezikih uporabljajo okrog dvajset različnih možnih prijaznosti. Naslednje vprašanje je, kako ti je ime. V njihovi kulturi je nevljudno, pogovarjati se z nekom, če ne poznaš njegovega imena. Midva res rada klepetava z njimi. Naučila sva se tudi nekaj besed v jezikih mandinka, fula, jola, volof, serer …

Ker živijo v velikih družinskih skupnostih in imajo tudi izven družine zelo intenzivno družabno življenje, se vsi otroci praktično od rojstva učijo vsaj treh, štirih jezikov. Uradni jezik je angleščina. Tudi pouk v šolah poteka v angleščini. Na žalost pa je šola privilegij, ki si ga lahko privoščijo premožnejši. Tudi v državnih šolah se plača šolnina.

Nehajte iskati izgovore in pomagajte tistim v stiski

Ali bi izpostavili en dogodek s tega potovanja, ki je za vas bil najbolj zanimiv? Kakšna izkušnja, ki ste jo dobili na tem potovanju?

Vsekakor so se do sedaj najbolj vtisnili trenutki povezani z Gambijo. Neenakost in privilegij, da smo se rodili beli in v Evropi in s tem tudi zelo priviligirani, v človeku vzbudita željo, da bi to neenakost nekako izravnal, popravil in omilil. Na enem od najinih pešačenj sva spoznala simpatičnega fanta. Večkrat smo malce prijazno poklepetali. Nekega dne sva ga srečala šepajočega z veliko gnojno okužbo na nogi. Zatrdil nama je, da bo to saniral z domačimi zdravili. No, midva bolj zaupava uradni medicini in sva fantu organizirala oskrbo v lokalnem zdravstvenem domu. Plačala sva pregled zdravnika, celotno oskrbo, zdravila… Seveda je bil mladenič presrečen. Dejstvo je, da v Gambiji najprej plačaš pregled pri zdravniku, potem šele si pregledan. Če zdravnik za postavitev diagnoze želi še laboratorijski test, spet plačaš in potem greš v laboratorij. Fant bi zdravnika obiskal takoj, a si marsikdo tega ne more privoščiti.

Neskončno sva uživala tudi v gambijskem vrtcu, kje sva nekaj dni sodelovala kot prostovoljca na poletnem taboru. Malčki so neskončno željni pozornosti, pohvale in vzpodbude. Udeležba je bila preštevilčna predvsem zaradi brezplačne malice. Za nekatere je bil kos kruha z namazom, košček banane in kozarec soka obrok dneva.

Na enem od kolesarjenj se nama je zgodila preluknjana zračnica. Pešačila sva do prve vasi in poiskala vulkanizerja. To je razpadajoča garaža, kjer se z lastnikom dogovoriš za ceno storitve. Delo je dejansko opravil deček, star približno 8 let. Otrok, ki bi sredi dopoldneva moral sedeti v šoli in srkati znanje, je poceni delovna sila. Storitev krpanja zračnice je stala 10 dalasijev preračunano v evre, pa manj kot 20 centov. Ta otrok mogoče v celem dopoldnevu zasluži pol evra!

Midva sva se že prej odločila za pomoč humanitarnim organizacijam. Nekateri najini prijatelji se temu izmikajo z izgovorom, da denar ne pride v prave roke in da pomagajo le v primerih, ko nekaj podarijo znanemu obdarovancu. To je res slab izgovor. Če bi se vsi, ki zmoremo in lahko, odpovedali le eni večerji na mesec v korist otrokom, ki nimajo vode, hrane, zdravil, ki ne hodijo v šolo…, bi bil svet lepši. Takih otrok na naših poteh ne srečamo in za take skrbi Unicef.

Nehajmo s kompromisarskim odlašanjem!

Veliko se govori o onesnaženem morju, ali ste videli te plavajoče plastične odpadke?

Plastike je res preveč povsod. Na odprtem Atlantiku sva pobrala plastenko, napolnjeno v Kanadi. Zelo dolgo bo trajalo, da se ta nesnaga razkroji. Midva v morje ne mečeva ničesar, kar ni biorazgradljivo. Še bolj pa naju skrbijo podnebne spremembe. Posledice že čutimo tudi v Sloveniji, tukaj v Gambiji pa je mnogo huje. Manj padavin in krajša deževna doba resno ogrožata tradicionalno pridelavo hrane. Tu v Gambiji sva spoznala tudi nekaj podnebnih beguncev iz polpuščavskega Malija, kjer je preživetje tudi zaradi ponavljajočih suš čedalje težje. Globoko spoštujeva Greto Thunberg, ki nas opominja, da svaril znanosti kot družba ne smemo prezreti in hkrati sama brezkompromisno živi z majhnim ogljičnim odtisom.

Pri nas vidiva upanje v Mladih za podnebno pravičnost. S kompromisarskim odlašanjem je treba prenehati, zato v zadnjih 30 letih, ko so bile podnebne spremembe prepoznane kot največja grožnja človeštvu, nismo naredli skoraj nič. Mladi so to sprevideli. Za naju je čimmanj obremenjevati okolje zelo visoko na seznamu prioritet in to ne samo deklarativno. Vsak od nas lahko kot posameznik znatno zmanjša svoje obremenjevanje okolja z le malenkostnimi prilagoditvami življenjskega stila in včasih še celo s prihrankom denarja. Še pomembneje pa je, da kot volilci od odločevalcev pričakujemo in zahtevamo prenehanje omogočanja bogatenja peščice na račun siromašenja okolja in socialne pravičnosti.

Skrbi naju socialna neenakost in pomanjkanje solidarnosti

Pogled na društveno situacijo v Sloveniji je od tam zagotovo drugačen?

Zagotovo sva bolj kritična do trenutne politične situacije v domovini in v svetu. Imava več časa in geografska distanca nama omogoča drugačno videnje in bolj objektivno sliko. Najbolj naju skrbi socialna neenakost in pomanjkanje solidarnosti.

Za najine otroke si želiva državo, ki bo socialno pravična, želiva si dobro javno šolstvo in javno zdravstvo ter sistem, ki omogoča vsem enake možnosti. Pomembno je tudi, da je sistem lokalno in globalno okoljsko vzdržen. Se nama zdi, da to ni preveč …

 

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: osebni arhiv Staše in Boštjana

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.