vodi.me

Želi, da so ljudje srečni, zato jim prodaja sladoled

by Anja Zamuda 14. marca, 2018

Ilir Demiri se že 12 let profesionalno ukvarja s sladoledarstvom. Je predstavnik četrte generacije v družini, ki se ukvarja s tem poslom. Osnovno predznanje sladoledarstva, ki ga je prevzel od svojih staršev in starih staršev, nenehno nadgrajuje in poglablja na sejmih v tujini, udeležuje se tekmovanj v izdelavi sladoleda. V svoji sladoledarni Kremko v Spodnjem Dupleku želi svojim kupcem – sladolednim sladokuscem – zagotavljati kvaliteten sladoled najrazličnejših okusov. Delo sladoledarja sicer ni enostavno, če želiš v tem poslu uspeti, ti mora biti v izziv in veselje. Ilir trdi, da mu delo v pisarni zagotovo ne bi prineslo toliko zadovoljstva in ustvarjalne svobode, kot mu enega in drugega prinaša delo sladoledarja. V zadovoljstvo mu je, da lahko s svojim sladoledom osrečuje ljudi vseh generacij, saj še ni srečal človeka, ki ga sladoled ne bi razveselil.

Vrhunski uspeh

Ilir Demiri in njegov svak Ardit Ejupi sta se lansko pomlad vsak s svojim okusom udeležila državnega prvenstva v izdelavi sladoleda v Novi Gorici. Z okusom »dark smoke« se je na evropsko prvenstvo v Bologno kvalificiral Ardit in s seboj kot svojega tekmovalnega partnerja povabil Ilirja. Na evropskem prvenstvu sta prejela posebno priznanje in zasedla četrto mesto, ki pa žal ni zadostovalo za uvrstitev na svetovno tekmovanje »Gelato World Tour«. Vendar sta se po tem, ko je tretjeuvrščeni svojo udeležbo odpovedal, na prestižno tekmovanje v izdelavi sladoleda vendarle uvrstila. Za razliko od evropskega prvenstva, kjer so tekmovalci izdelali sladoled, komisija pa ga je ocenila, je »Gelato World Tour« septembra v Riminiju potekal kot štiridnevni festival, kjer je 35 tekmovalnih parov iz vseh držav sveta izdelovalo sladoled za vse obiskovalce. Ilir poudarja, da je bila konkurenca zelo močna, saj so sodelovali predstavniki največjih svetovnih sladolednih velesil, kot so Italija, Nemčija, Avstralija, Argentina, Kitajska itd. Z osvojenim končnim 10. mestom sta izjemno zadovoljna, saj predstavlja velik uspeh za majhno družinsko podjetje.

Pogumne inovativne kreacije

Okus »dark smoke«, s katerim sta se Ardit in Ilir predstavila na lanskem svetovnem prvenstvu v izdelavi sladoleda je okus temne čokolade, dimljene na češnjevem lesu, poprej namočenem v viskiju. Sladoled z alkoholom je sicer izjemno težko pripraviti, vendar se tega izziva nista ustrašila. »Vedno skušamo ustvariti nekaj novega, nekaj, kar na trgu še ne obstaja,« pove Ilir. Redno se udeležujejo velikih sejmov, kjer dobijo različne zamisli in ideje, ki jih nato razvijejo v nove stvaritve, s katerimi izstopajo. Vse, kar razvijejo za tekmovanja, ponudijo tudi v svojih sladoledarnah. Sicer pa nove okuse in kombinacije uvajajo skozi vso sezono. Lani sta bila na primer zelo aktualna okus temne čokolade s polivom pistacije in okus kokosove vode s figovim polivom. Letos bodo skušali vpeljati okus vrtnice, ki ga trenutno preizkušajo in razvijajo, razkrije Ilir.

Dober sladoled zahteva veliko truda

»Sezona pri nas traja od marca do oktobra – v tem času skušamo iz vsakega dne potegniti maksimum,« razloži Ilir. Vstajajo zgodaj in pričnejo izdelovati sladoled, okrog poldneva imajo nekaj prostega časa za kosilo in nakup materiala. Popoldan že pripravljajo sladoled za naslednji dan, z delom zaključijo v poznih večernih urah. Izdelava dobrega sladoleda zahteva svoj čas, masa mora stati čez noč, da se razvije prava aroma in pride okus do izraza. Umetnih arom je po Demirijevih besedah danes skoraj nešteto – iz njih je moč narediti instant sladoled kakršnega koli okusa. Vendar Ilir poudarja, da se v svojih sladoledarnah raje držijo svoje recepture in skušajo svoje sladolede vedno obogatiti s svežimi sestavinami (sadjem, vanilijevimi stroki itd.), saj stremijo k temu, da je njihov izdelek čim bolj naraven – čeprav je ta način priprave sladoleda dolgotrajnejši, dražji in težji.

V koraku s časom

V času, ko je vse bolj razširjen trend zdravega prehranjevanja, je opaziti spremembe tudi pri kupcih sladoleda. »Raje kot po mlečnih, posegajo po sadnih sladoledih, vse več jih opušča kornete,« opaža Ilir. Kupci so vse bolj pozorni na to, kaj kupujejo, skoraj vsakega drugega zanima, kaj je v sladoledu. Ilir jim vse z veseljem razloži, brez težav pa koga tudi povabi v delavnico, da dobi vtis, kaj in kako delajo. Sladkor zadnja leta nadomeščajo z bolj naravnimi sladili, v novi sezoni pa nameravajo uvesti tudi posebno novost – sladoled povsem brez sladkorja. Takega sladoleda, trdi Ilir, do zdaj ni bilo mogoče izdelati, s prihodom stroja s posebnimi senzorji, ki preprečujejo, da bi sladoled med pripravo zmrznil, pa bo tudi to mogoče. Čeprav gre za veliko investicijo, bodo stroj kupili. »Moramo se modernizirati in slediti trendom, svoje stroje redno, vsakih nekaj let nadomeščamo z novimi, da lahko zadoščamo najvišjim evropskim standardom,« še pove Ilir.

~ ~ ~

Svaka Ardit Ejupi (sladoledarna Pingo, Šentilj) in Ilir Demiri (sladoledarna Kremko, Duplek) v svojem poslu sodelujeta na vseh področjih. Pri kreiranju novih okusov sladoleda izhajata iz iste osnovne recepture, ki se v družini predaja iz roda v rod. Pred preizkušanjem idej se posvetujeta in izrazita vsak svoje mnenje, ko vse združita, pa nastane nova kombinacija in z njo nova sladoledna kreacija.

~ ~ ~

Štajerci in Rusi si radi privoščijo

Konzumiranje sladoleda se sicer po državah zelo razlikuje. »Pistacija je pri nas okus sladoleda, ki ga jedo samo sladoledni gurmani, v Italiji pa je okus pistacije klasika, ki jo mora imeti vsaka sladoledarna,« razlaga Ilir. Kot zanimivost dodaja, da so največji potrošniki sladoleda – presenetljivo – Rusi, sicer pa na področju sladoledarstva nesporno ostajajo vodilni Italijani, ki so tako največji proizvajalci surovin kot tudi strojev in vitrin za sladolede. Zanimivo je tudi, da »v Nemčiji skoraj ni kornetov, sladoled jedo v sadnih kupah«, med tem ko je pri nas povsem običajno, da »pride družina, kupi sladoled v kornetih, se malo sprehodi, usede na klopce in uživa v sladoledu kot posebnem doživetju«. Štajerska regija je še posebej znana po tem, da si ljudje zelo radi privoščijo sladoled. Ilir iz prve roke pove, da dobavitelji na Štajersko prodajo 70 odstotkov vseh prodanih surovin in materiala v Sloveniji. V Mariboru in bližnji okolici je po njegovih besedah okrog 25 sladolednih butikov – toliko jih nima niti Ljubljana.

Prvi na vasi, a ne zadnji v mestu

Glede na svojo velikost, meni Demiri, je Slovenija zelo prijazna za sladoledarski posel, zgovorno je  že število delujočih sladolednih butikov. Vendar to pomeni tudi večjo konkurenco. Ko se je pred desetimi leti odločal o lokaciji svoje sladoledarne, je imel v mislih pregovor »Bolje biti prvi na vasi, kot zadnji v mestu«. »V Mariboru je konkurenca enostavno prevelika in te lahko, dokler se ne uveljaviš, že uniči,« pravi Demiri in dodaja, da jim je »na vasi, v Spodnjem Dupleku vseeno uspelo narediti tako dobro zgodbo, da njen glas seže tudi v mesto«. Če so na začetku v sladoledarno Kremko zahajali pretežno domačini, v zadnjih treh letih opaža, da prihaja k njim na periferijo vedno več okoliških gostov iz Maribora, Ptuja in drugod. »Zadovoljni smo, v Dupleku so nas čisto vsi pozitivno sprejeli in nas po desetih letih še vedno spodbujajo s tem, da hodijo k nam zapravljat in tako se dober glas o nas širi. Da lahko v kraju, ki ima okrog 4000 prebivalcev solidno preživiš s sladoledarno, je kar velik dosežek,« meni Demiri in dodaja: »ostali bomo, kolikor dolgo bomo lahko.«

Želi, da so ljudje srečni, zato jim prodaja sladoled

Fotografije: Ilir Demiri