inspire.me

ZGODBA O PREBUJANJU V NOV DAN: Lekcija življenja

avtor Mateja Letnar 12. januarja, 2023

Spat sem šla z mislijo sina: »Joj, mami, kok si ti pametna!«

Besede so me ostro kot nož zadele v srce, ker sem jih sprejela kot sarkastično pripombo in ne kot kreativno igrivo, ali pohvalo.

»Le kako ne razume, da mu želim le dobro?«, me spreleti misel in prebudi del mene, glas, ki se boji, da ga ne bodo razumeli.

Razmišljanje o sinu mi je kot nevidna magnetne sila odprlo oči, da sem končno videla. Ne samo videla. Spregledala. Nekaj svetlega je tam. Daniti se je začelo. Vstala sem pokonci kot perešček in zanihala v dan v pravem ritmu.

»Ooooo, zavedam se, nič več ne spim,« mi prešine skozi misli.

Še vedno sedim na postelji. Vdihnem počasi. Izdihnem počasi. Enkrat. Dvakrat. Vizualiziram neskončni mir sredi gozda. Zaznavam ta prijeten občutek, ko vdihavam nekaj svežega in čistega. Za trenutek zadržim dih. Še vedno je prijetno. In počasi izdihnem.

Ni vredno še naprej zadrževati, kar mora zapustiti telo. In v tej tišini slišim šepet svojih misli. Sploh ni potrebno napenjati ušes. V glavi je pravo gledališče različnih vlog. Opazujem mir in tišino, ki vstopata v prostor, ko se odpovem vlogam in le opazujem.

»Ne, danes pa ne bo tišine! Kateri glas bo najglasnejši? Kateri bo preglasil ostale?«, slišim prvega in se prepustim, da glasovi odigrajo svoje vloge.

Še vedno sedim na robu postelje. Dihanje upočasnim.

»Ej, kako je to osvežujoče, kot jutranja prha, ki prinaša svežino za cel dan,« slišim del sebe, ki ga prikliče moj jutranji obred zavestnega prebujanja v nov dan.

»Daj, da ne boš celo večnost dihala,« se oglasi prijazen glas s kančkom kritike.

»Daj, daj, še malo diha,j« reče glas, ki se mu nikamor ne mudi in me želi zadržati v tem mirnem, breztelesnem stanju.

Glas, ki se mu mudi v dan, molči. Čutim pa, da je tudi ta neučakan. Če ne bom vstala, bo začel tudi on kritizirati, ker nima potrpljenja za počasne stvari in komaj čaka na akcijo.  

»Ja, ja, ja, pripravljena sem vstati.«, se strinjajo vsi, skoraj …  

»Ej, ne prehitro. Počasi!«, se oglasi glas, ki ga skrbi zame, da sem čim bolj nežna do sebe.

Skozi nasmeh opazujem igro glasov in slišim novega: »Bom, bom. Počasi grem v dan.«

Preusmerim pozornost na prste na nogah. Migam in migam. Kako prijetna telovadba. Gibčni so. Ponosna sem nanje. Nihče ne zaostaja. Uigrani so.

»No, sedaj je pa res čas, da vstanem,« me pokličejo vsi glasovi skupaj.  

Občutek imam, da sem pristala kot letalo na letališču. Moja stopala se dotaknejo tal.

Prešine me nova misel: »Pristala si. Zdaj si prizemljena. Sedaj je opora v tvojih nogah.«

Občutim, kako trdno stojim v telesu in se zavedam svojih misli in čustev. Sicer pa presenečenj za danes še ni konec.

»Oooo, kakšen napor imam danes, da vstanem!«, se nepričakovano oglasi glas, ki ga skrbi za moje zdravje.

»Kaj pa zdaj to pomeni,« se oglasijo drugi, že pripravljeni na nov dan.

»Čutim bolečino v hrbtu,« nadaljuje zaskrbljen glas.

»Le kje in …. zakaj?«, vprašajo drugi.

»Tukaj je hrbet! Čutiš bolečino, ki si si jo preveč naložila. Pa kaj nalagaš, če ni tvoje,« se oglasi pametnjakovič.

»Kaj mi želiš povedati?«, reče zdaj še bolj zaskrbljen glas, medtem ko vsi drugi pozorno poslušajo njun pogovor.

»Kakšno vlogo danes igraš,« nadaljuje pametnjakovič.

»Na zemlji vsak misli svoje misli na svoj način,« se strinja večina.

»Pa res mislite, da je vse to res, kar pravijo?«, vztraja pametnjakovič.

»Vse je povezano, čeprav je bilo včeraj. In je že minilo. Povezano je tudi z besedami mojega sina: »kok si pametna mami«, zaključi glas Matere.

»Joj, ta pamet je težka kot svinec. Ujela si se! Pa veš, kaj? Ne samo ujela. Zataknila! Konec je s teboj!«, me zmagoslavno opomni pametnjakovič na svojo pamet.

Ob tej izjavi nekateri glasovi nemudoma izginejo, drugi pa le skomignejo z rameni in se kislo nasmehnejo.

»O, to pa ne…. Tako hitro, ti pametnjakovič, ne boš prevzel glavne vloge danes. Res je vse povezano, ampak, zataknjena? Pa kje si to našel? Ne, to pa ne. Vedno se lahko »odtaknemo«, se oglasi moder glas opazovalca in umiri vse druge. Začutim olajšanje. S tem pa tudi moč iz zavedanja, da je vsaka misel kot zamah s čarobno palčko, ki jo prebudi ljubeči glas.

»Naj bo vetrič.«

»Naj bo šala.«

»Naj bo v redu.«

Opazujem besede mojega sina in se zavem igre. Spomni me na igralne karte, na katerih so izpisane različne besede, ki jih igralci morajo uganiti. Vsak pa razume besedo za nekaj drugega.

V glavi mi odmeva: »Samo besede, samo besede, samo …, .. Ja, samo besede so,« nasmejim se.

 »Hi, hi, … Ja tako je prav. Kar vadi nasmeh,« me opomni modrec.   

 »Mami je pametna,« ponovim besede mojega sina. In vadim nasmeh.

 »Tudi ti, tudi ti, moj mali, si pameten,« pomislim.

»Oba sva pametna,« me predrami nagajivi glas sina, ki kliče k igranju po nenapisanih pravilih in že vidim naju, kako se igrava in smejiva v lastni predstavi na odru življenja.

 »O, ti, ti, Pamet. Danes si ti vodila igro. Jutri jo bo Srce. Pojutrišnjem pa Veselje. Jeza tudi pride na vrsto. Pa Bolečina tudi. Vse je igra,« reče opazovalec.

»Hihi, kdo je zdaj pameten?«, se oglasi glas, ki se nove igre najbolj veseli.

Mateja Letnar, avtorica zmagovalne zgodbe v okviru natečaja

Odgovor preprosto vem.

»Ti mladi sine. V srcu. Čist. Pristen. Preprost. Moj učitelj. Hvaležna, da si me izbral za mamico.«

Veselim se nove lekcije v šoli Življenja na planetu Zemlja.

Op.:

Zmagovalna zgodba tridnevnega tečaja »KNJIGA – EDINSTVENA OSEBNA IN POSLOVNA ZAPUŠČINA!« pod mentorstvom Mirele Smajić, redne sodelavke za revijo in portal Navdihni.me.

Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov.

Če iščete svojo pot, nas kontaktirajte in z veseljem vam pomagamo.

Fotografije: osebni arhiv avtorice