Zgodba o raziskovalcu Andražu

Zgodba o raziskovalcu Andražu

Zgodba o raziskovalcu Andražu

avtor 5. oktobra, 2021

Andraž Dolar prihaja z obronkov Kamnika, spoznala pa sva se ob Vranskem jezeru na Hrvaškem. Raziskovali smo vrstno pestrost tamkajšnjih polžev in školjk v okviru terenske skupine Mehkužci (ali “mekani“, kot smo bili oklicani v posebnem strokovnem narečju) na biološkem kampu, Ekosistemi Balkana leta 2016. Zdaj seveda ni potrebe poglobljeno nadalje razlagati, da je navdušenec nad biologijo, naravo in raziskovanjem, kajne? Je pa še kako pomembno izpostaviti, da je trenutno doktorski študent oziroma zaposlen kot mlad raziskovalec na Oddelku za biologijo, Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Zakaj je to pomembno? Ker vse to, kar raziskuje, vpliva tudi na nas, ljudi oziroma nas nepogrešljivo povezuje v ekosisteme planeta Zemlja … In zato je moj DUET številka 5 [op. ur. DUET – dejansko udejanjen ekološki temperament, se je razvil iz serije člankov POET – potencialna oseba ekološkega temperamenta], ki ga želim deliti z vami. 

Jutranja kava in ostali eksperimenti

Tvoja zaposlitev mladega raziskovalca zaobjema delo na fakulteti, natančneje v laboratoriju. Nam zaupaš, kakšen je tvoj tipični delovni dan? Kaj tam res vse odkrivate?

Tako je, zaposlen sem na Oddelku za biologijo, kot mladi raziskovalec in asistent na katedri za zoologijo, raziskovalno pa delujem v skupini za nanobiologijo in nanotoksikologijo. Načeloma tipični dan mladega raziskovalca ne obstaja (smeh), saj težko načrtuješ vnaprej in je zatorej skoraj vsak dan drugačen. Delo je razgibano, do neke mere tudi zabavno, a včasih terja tudi prosti čas in veliko energije.

Andraž poljudno o tem, kaj je mikrobiologija

Sicer nisem čisti mikrobiolog, ampak molekulski biolog … Kakorkoli, uradno je mikrobiologija veda, ki preučuje mikroorganizme. Nam s prostim očesom nevidne organizme uvrščajo v skupine gliv (npr. kvasovke), praživali, alg, bakterij, … Sem uvrščamo tudi viruse, ki pa niso živa bitja, dokler ne “ugrabijo” gostiteljske celice in izkoristijo njene “mašinerije” za razmnoževanje.

Andraž v elementu – laboratorijsko delo

Moje dejansko delo je v splošnem videti nekako takole: v osnovi se vse začne pri vprašanju, kaj raziskovati. V zvezi s tem si zastavim znanstvena vprašanja, na katera potem iščem rešitve z izkustvom, se pravi eksperimentalnim delom v laboratoriju. No, ampak dan se seveda ne začne brez jutranje kave (smeh).

Trenutno preučujem odziv imunskega sistema kopenskih rakov na mikroplastiko v zemlji, kar je bilo do sedaj zelo slabo raziskano. [Eva: “Zelo zanimivo! Ampak kje pa dobiš material za raziskovanje?“] Vzorce mikroplastike pripravljamo sami iz plastičnih produktov iz vsakdanje rabe. Lahko bi sicer kupili že pripravljene vzorce, ampak je to, da sami pripravimo mikroplastiko dodana vrednost k raziskavi. Hkrati je tudi kar konkreten zalogaj. Izvor naše mikroplastike, iz katerih pripravljamo vzorce, so npr. avtomobilske pnevmatike, cigaretni filtri in pa drugi plastični izdelki. No, živali pa preprosto poberem iz okolja – nabiram jih okoli hiše, na kompostu, saj živijo v neposredni bližini človeka. To je tisti, bolj sproščujoč segment raziskovalnega dela, ki lahko poteka od doma (smeh).

Realnost izven laboratorija

Si kdaj morda zase želel izključno pustolovskega življenja terenskih biologov iz National Geographic revije ali televizijskih oddaj? Morda celo na, v in ob morju? Preučuješ namreč vplive mikroplastike, pereč problem, ki ga večina med nami poveže prav z oceani …

Seveda, ampak bolj si želim v smislu, da odkorakam nekam, kamor človeška vrsta še ni stopila. Da tam odkrijem novo vrsto ali neko novo zakonitost. Teh krajev žal ni več veliko ali pa so težko dostopni. Veliko mi pomeni že, če grem po okolici, opazujem in povzorčim npr. nevretenčarje… Pogledam pod lupo in odkrijem kaj novega zase, česar še nisem videl v živo ali pa to svoje znanje enostavno predam komu drugemu. Zelo rad bi šel na kakšno odpravo, s kakšno skupino, recimo v tropske predele, saj me zelo zanima pestrost žuželk, rakov in narava nasploh.

No, da se vrnem na temo: mikroplastika je z oceani seveda povezana.  A preden pride do tja, se spira s kopenskega ekosistema. V Sloveniji se recimo odpadnega blata, ki nastane v čistilnih napravah po čiščenju odpadnih voda, ne sme uporabljat za gnojenje kmetijskih površin. Takšno blato je namreč nevarno, skoncentrirano in lahko vsebuje tudi težke kovine ter ostala onesnažila. Žal je bilo v zadnjem času slišati tudi o odlaganju le-tega na črno, v naravo. Izven Slovenije pa se to blato še vedno uporablja za gnojenje kmetijskih površin.

Dolgoročni odtisi človeka

Kopičenje onesnažil v zemlji posledično tako ali drugače vpliva na živalski in rastlinski svet. Organizmi lahko različna onesnažila privzamejo/zaužijejo in jih kopičijo v telesu, s tem pa onesnažila vstopijo v prehranjevalno verigo, del katere smo tudi mi, ljudje.

V morju je ta naš negativen odtis že zelo viden v obliki plastičnih otokov. In najbolj očitna žrtev so živali – recimo ribe pa tudi želve, ki imajo v sebi cele plastične vrečke! Hujši (in manj očitni) pa so očem nevidni mikrodelci in nanodelci plastike, ki so vsepovsod okoli nas. Morje je resda končni ponor plastike, a le-ta se odlaga že na kopnem, o čimer se redko kje govori. Plastika je privlačna za uporabo prav zaradi njenih lastnosti, kot so trdnost, elastičnost, izbiramo lahko tudi različne barve,… Vse te lastnosti pa oblikujemo z dodatkom različnih kemikalij, kombinacija plastičnih delcev različnih oblik in velikosti ter dodanih kemikalij pa ima lahko škodljive učinke na organizme. Pogosto ti »škodljivi« vplivi niso vidni takoj, ampak se pokažejo šele po daljšem času. Dandanes so recimo obrazne zaščitne maske nov potencialni vir mikroplastike v okolju.

Bakterije, enodnevnice in človeška pljuča

Zdaj je čas za minuto za znanje. Zaupaj nam 3 nenavadna dejstva iz laboratorija oziroma znanosti, ki jih povprečen človek ne ve, ampak se bi mu zdela ekstremno zanimiva?

Bakterije, ki razgrajujejo plastiko, res obstajajo. Tudi tiste, ki uničujejo naftne madeže.

Naslednje dejstvo rad povem na taborih, ko vzorčimo nevretenčarje. Žuželke enodnevnice po rojenju začnejo svoje življenje kot ličinka (nimfa) v vodi, ki ima v enem letu bolj kot ne samo eno nalogo: žretje. Preden se preobrazi v odraslo žival in se še zadnjič levi, zleze na kopno in dobi krila. Odrasla enodnevnica živi le nekaj ur oziroma en dan ali malce več in se ne prehranjuje – ker sploh nima ust! Njena edina naloga je razmnoževanje, ustvariti zarod. In tako gre njen cikel znova naokoli.

In še nekaj iz človeškega sveta: naša pljuča, organ, ki ima nalogo izmenjave dihalnih plinov, so se razvila z ugreznitvijo zunanje telesne površine in so zgrajena iz številnih “grozdov” mešičkov ali alveolov. In če bi pljuča odraslega človeka (pomeni vse alveole oziroma pljučne mešičke) razgrnili, bi z njimi lahko prekrili površino celotnega teniškega igrišča.

Naravo odrivamo samo še v objektiv

Od zanimivosti pa nazaj v makro svet in tistega malce manj otipljivega. Se ti zdi, da smo se v zadnjem času (pretirano) oddaljili od narave? In še, kako naravo v svoj vsakdan spuščaš ti, kje in kako se najraje oziroma najlažje povežeta?

Predajanje raziskovalne žilice na taboru

Ne le da se oddaljujemo, naravo odrivamo in izpodrivamo. Uničujemo še zadnje pristne kotičke. V gozdu se bojimo, se počutimo napadeni, v nevarnosti, ne poznamo živali, značilnosti rastlin. Obnašamo se, kakor da je narava kužna in se nam ne prilagaja, čeprav je mnogo starejša od nas. Naš tempo življenja gre skoraj samo še v smeri fotografiranja za družbena omrežja, lepot narave sploh ne opazimo. Narava postaja samo kulisa. V nasprotju s tem trendom jaz uporabljam fotografiranje za spomin na kakšno zanimivo vrsto, se umaknem v kak miren kotiček in samo opazujem razgled. Posebno doživetje (in vse bolj redko!) je prelet hrošča velikega rogača recimo – kakor da bi te preletel helikopter (smeh).

Hočem reči, da naša gibanja v naravi niso več pristna, ampak nekako bolj prisiljena. Potrebna je individualna odločitev, da se boš vrnil nazaj k naravi. Pa je tudi ta stavek že izrabljen, saj to, da se preseliš bliže na deželo in začneš urejat svoj vrt, ne šteje. No, kakor za koga. Meni vračanje k naravi pomeni bolj to, da opazujem, spoznavam, razumem procese. Včasih se zaradi te raziskovalne žilice v naravi tudi težje sprostim in samo uživam, kot je moj prvotni namen po dolgem dnevu recimo (smeh).

Nesrečna usoda sedečega človeka

Pravijo, da ljudje uporabljamo le manjši odstotek svojih možganov in imamo potencial postati veliko bolj razviti oziroma dovzetni, ustvarjalni, zmožni. Če za trenutek pospešimo potek evolucijskih procesov – kam meniš, da se naš razvoj ljudi kot vrste usmerja (glede na to, da smo izjemno prilagodljivi)? In še: če bi moral izbrati – bi se raje znal sporazumevat z živalmi ali bi govoril vse jezike ljudi – zakaj?

Človeštvo obeta ogromno. Če pogledamo nazaj, da so se naši predniki “priklatili” z drevesa, zanetili ogenj, uporabili prvo orodje, skuhali hrano … Slednje je bilo predvsem pomembno za vir energije našim možganom, ki so zelo požrešni, saj porabijo 20-25 % energije našega telesa. Postali smo pokončni in misleči človek. Toda ta trenutni tempo bolj grozi, da bomo zdaj zdaj postali sedeči človek … Ja, izkustveno učenje in uporaba orodja sta nam omogočila lažje življenje, a zdaj si s tem že škodimo. Obenem smo tudi že tako daleč, da ne moremo popravit vsega, kar smo za ceno lastnega razvoja povzročili preostali naravi.

Potrebno je razumeti, planet je omejen prostor, tako z bitji kot s surovinami. Če to ravnovesje porušimo, ne bomo preživeli niti mi sami. In takšen tempo ne gre v nedogled – v naravi se krivulja populacije vedno uravna z nekim dejavnikom (premalo prostora, hrane ali pa vpliv plenilca). Naš plenilec trenutno je pandemija in podnebne oziroma okoljske spremembe. Narave ne gre prelisičit. To nam ne bo uspelo niti z uredbo proti uporabi plastike za enkratno uporabo (vilice, noži, krožniki, slamice ipd…), ker jo morajo zdaj nadomestiti druge surovine, kot so les. Kar bo znova vodilo v prekomerno krčenje gozdov, četudi se bomo trudili reciklirat. Zavedati se je potrebno, da celovita sprememba pomeni manjšo porabo, večjo lokalno samooskrbo.

In zadnje vprašanje sploh ni vprašanje – brez pomisleka bi izbral sporazumevanje z živalmi. To je nekaj novega, ki bi nam odprlo povsem novo dimenzijo razumevanja!

Nisi zapečkar, če želiš ostati doma

Če vprašanje “Se veseliš prihodnosti?” razčleniva na dejansko (negotovo) stanje planeta in jih postaviva ob bok tvojim osebnim željam in viziji – kje se vidiš čez 10, 20 let? Je to sploh v Sloveniji, še vedno v tvojem trenutnem poklicu, …?

Ja, veselim se prihodnosti, ker imam veliko ciljev, želja in učenja še pred seboj. Ne vleče me v tujino, oziroma mi le-ta ni zanimiva dolgoročno. Slovenija ponuja dovolj zame in za znanost. Če morda odštejemo, da malce zaostajamo pri dostopu do najnovejše opreme za raziskovanje in financiranju znanosti … Vendar se tudi razmere na tem področju izboljšujejo. Kot stroka smo v svetovni špici in izjemno cenjeni, imamo veliko kakovostnih dosežkov. Obenem je meni osebno doma še najlepše.

In kar se tiče moje vizije: zelo rad raziskujem v smer, ki sem se je sam spomnil – to bom dolgoročno gotovo ohranil. Pred leti pa me je nagovarjalo tudi pedagoško delo – če ne v šoli pa vsaj na raznih terenskih bioloških kampih in delavnicah, kjer lahko predajam znanje.

Zdaj si pa predstavljaj, da te pošiljam na samotni otok – imaš pol ure, da spakiraš. Katere so 3 stvari brez katerih zagotovo ne greš?

Tole sem pa dobro premislil (smeh). In najbrž bo to najbolj nenavaden odgovor? Vzel bi opremo za nabiranje nevretenčarjev (= pripomočke za lovljenje (pincete, mreže ipd.), alkohol za shranjevanje ulovljenih živali). Potem bi seveda vzel še ribiško palico, če smo že na otoku. Nazadnje pa še čoln – da se vrnem, če mi tam postane dolgčas.

Zbiranje časa in žuželk

Na hitro se dotakniva še trenutne pandemije, ki je nekako ustavila naš civilizacijski čas. Kako si to doživljal ti?

Pandemija je res ustavila čas, predvsem družbeno življenje. Pomeni neko streznitev, da nismo samoumevni in da nekaj res ni v redu z našim svetom. Da je potrebna sprememba. Pandemija je normalen pojav nekje na vsakih 100 let ali manj, z vidika narave to ni nič nenavadnega. Naporno pa je bilo vso prilagajanje, bili smo bombardirani z ukrepi in preveč informacijami, dogaja se delitev ljudi, napihovanje. Včasih se mi zdi, kakor da se to ne more dogajat zares, da smo preskočili v drugo dimenzijo …

Vem, da bo minilo, a moramo se naučiti obnašanja v teh razmerah. Prišlo je do poudarjenega individualizma (postali smo nastrojeni, če kdo kihne v naši bližini, kakor da je to grozno narobe). Tudi v znanosti se je zgodil individualizem, delali smo od doma. Prvi val je bil zame sicer delovno precej ploden. V drugem valu pa mi je v novi realnosti postalo enolično, pogrešal sem druženje. Zato sem se lotil zbirateljstva nevretenčarjev. In če bo ta pandemija še dolgo trajala, najbrž kmalu me bom imel več prostora za svoje zbirke (smeh).

Užij vsak dan po svoje

Andraž, če te morava označiti, si mlad raziskovalec, prostovoljni gasilec, pevec, pohodnik, občasni pedagog, … So to aktivnosti, ki jih počneš že dlje časa ali vedno raje preizkušaš nove stvari, si vselej raziskovalec po duši? Pa tudi, ali smo mladi zdaj in v splošnem dovolj aktivni v soustvarjanju družbe, svojih lastnih priložnosti in doseganju notranjega zadovoljstva?

Izven civilizacije (v hribih)

Menim, da tisti mladi, ki se med študijem sami aktivirajo, so vključeni v organizacije, posledično tudi bolje delujejo v družbi sami. Večinoma pa je tako, da se mladi v času študija še vedno malce iščejo in se neradi izpostavljajo. Šele kasneje, ko se uveljavijo poklicno in tudi zasebno, ko jih življenje nekam usmeri, potem tam prispevajo. Pa tudi različni smo si že tako, da so eni ekstrovertirani in drugi introvertirani … Vsekakor upam, da je pandemija povod, ena takšna iskra, da bomo mladi posledično bolj in bolje izražali svoje mnenje. Trenutna situacija je po drugi strani namreč prinesla tudi več osamljenosti in umik vase.

Jaz sem oseba, ki želi čim več poskusiti, se naučiti. A zdaj se mi zdi, da nekako prehajam v obdobje fokusa, ko sem raziskovalno žilico po vedno novih aktivnostih nekako izživel. Želim graditi na izbranih aktivnostih in vsebinah. Vse raje imam tudi čas zase, ko ne rabim biti aktiven, pa sem vseeno izpolnjen, in ga preživljam z bližnjimi. Moj moto je sicer užij dan, čeprav mi vsak dan tega tudi še ne uspe doseči (smeh).

Povabilo med vrsticami

Resnično upam, da vas je ta članek navdihnil k temu, da se na vsakodnevnem sprehodu ustavite in se dejansko zavzamete za svet okoli sebe. Občutite čarobnost, soodvisnost in željo po raziskovanju. Da malce bolj razumete delo biologov in cenite delovanje ekosistemskih povezav, katerih del smo tudi mi sami.

V nadaljnje branje: Andraž tudi sam piše – veliko bolj strokovne vsebine.

Pa še o mikroorganizmih

Da si lažje predstavljamo vrstno pestrost mikroorganizmov: v čajni žlički zemlje bomo našli več mikroorganizmov, kot je ljudi na celotnem planetu! Hkrati imamo recimo na površini našega telesa ali pa v črevesju več mikroorganizmov, kot je celic, ki gradijo naše telo. A ker jih ne vidimo, se jih morda tudi premalo zavedamo – čeravno so nepogrešljivi pri kroženju snovi v okolju (mineralov, plinov), razgradnji organskih snovi, ljudje pa jih izkoriščamo tudi za izdelavo produktov (npr. varjenje piva, izdelava mlečnih izdelkov). Številni mikroorganizmi so tudi patogeni, torej povzročajo obolenja pri ljudeh, po drugi strani pa so nekateri mikroorganizmi tudi zelo koristni v biotehnoloških procesih. Dober primer tega je proizvodnja inzulina, ki smo ga včasih pridobivali iz trebušne slinavke prašičev. Dandanes pa ga za nas proizvajajo mikroorganizmi v velikih bioreaktorjih. Primer so tudi še številni antibiotiki, ki jih razvijamo in pridobivamo s pomočjo mikroorganizmov. Z mikroorganizmi si pomagamo tudi pri razumevanju bioloških procesov in menim, da potencial njihovega raziskovanja predstavlja bodočnost – so paradni konj naravoslovja. Na kratko, z njimi povezane raziskave predstavljajo nekatera odmevna odkritja v znanosti, ki nam omogočajo boljše življenje.

***

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: osebni arhiv Andraža Dolarja

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.