Zgodbe moje none s Krasa

Zgodbe moje none s Krasa

Zgodbe moje none s Krasa

avtor 26. novembra, 2020

Korenine, korenine, tako pomembne in bistvene za življenje … Če sledim nauku svoje none, tistemu, ki vam ga na primerih iz noninega življenja razodenem v prihodnjih poglavjih, je vse, kar se zgodi, prav in za nekaj dobro. Tistemu, kar nam je namenjeno, ne moremo ubežati, pa naj se še tako trudimo. Slej ko prej nas bo življenje pripeljalo v brezizhoden položaj, kjer se bomo soočili z nujno notranjo rastjo. Na podlagi notranjih uvidov in spoznanj, sprejemanja sebe in lastne poti, lahko preoblikujemo življenje po svoji želji in volji. Ima pa vsaka stvar svojo ceno, vsaka temna plat svojo svetlo stran in seveda obratno. Samo s sprejemanjem obeh lahko naredimo resnično spremembo in resnično preobrazbo ter doživimo preporod.

Ko tole pišem, sprejemam, da sem bila izkoreninjena, in po tem uvidu spoznavam, da smo v bistvu izkoreninjeni vsi. Pot do korenin je ponovna povezava naših src z ljubeznijo in lepoto, ki smo jo izkusili v ranem otroštvu, naš nedolžni praspomin prvobitne radosti.

Naš resnični dom je naše srce.

Ko tole pišem, spoznavam njegovo naravo, sprejemam njegovo bogastvo in lepoto ter pričenjam poganjati srčne korenine z ljubeznijo do svojih prednic, z ljubeznijo do Krasa, z ljubeznijo do Zemlje, matere nas vseh. S pisanjem se zdravijo moje srčne rane, osvetljujejo pokopani spomini nedolžne sreče … Je že tako, da se pod najhujšo bolečino vedno skriva skrivna luč ljubezni …

Ljuba moja nona, imela si vedno črno za nohti. Ljubila si zemljo čez vse in pridno kmetovala na svojem rodnem Krasu. Kot majhni punčki so se mi tvoje zgodbe zdele kakor pravljice, v katerih so nastopale Sneguljčica, Motovilka in Pepelka in vse čarobne princeske, ki so skozi trpljenje prišle do svojega kraljestva.
Ti si bila zame vedno junakinja, ki je kljub težkim in težavnim časom ohranila svojo ljubezen in negovala svoje sanje. Tukaj je ena takšna tvoja, meni ljuba zgodba.

Biti Mati

Nono je bil leta 1936 v italijanski vojski v Abesiniji v Afriki. Tudi med vojno se je boril za Italijane, kot je bila usoda obmejnih Slovencev. Po kapitulaciji Italije so ga zajeli Nemci in odpeljali v delovno taborišče v Gotho v Nemčiji. Kaj se mu je tam zgodilo, ne vem in o tem verjetno sploh ni govoril. Je pa s seboj prinesel nekaj, kar je kasneje močno zaznamovalo vso mojo družino, bolezen …

Nona si je želela imeti dva otroka. Punčko in fantka. In ko je s svojo željo pritiskala na moža, se je le-ta rad izmikal:
“Mə kej ti ni adən zədosti?”
Zakaj se je izmikal, je izvedela šele kasneje.

Ko je moja mama imela dve leti, je njena nona Marija umrla. Pogreb je bil v Pliskovici, saj Kosovelje nimajo cerkve in pokopališča. Vaščani so se peš odpravili proti sosednji vasi, moj nono pa je rekel:”Bejšte naprej, bejšte, žej pridəm zə vami.” Noni se je to zdelo čudno in pričela je opažati, da težko hodi.
Kmalu je za hojo potreboval palico. Takrat ni mogel več skrivati, da z njegovim zdravjem ni vse v redu.

Medtem je moja nona povila sina. Zgodba gre takole

“Jə blo pred prvem majem zvečr in muj brət jə biu tle səz manu. Mene pej jə u trebhi čisto na rahlce uščiplno, takule,” in me je na rahlo uščipnila v kožo na roki. “Brət me je prašou, če uostane črez nuč, ma səm rekla, da bo rablo jət po babcu. Puole ku jə šou, sə pej jə zə́čnlo. Ma babca je bla vəle če u Komni jən je pole muoɣla še prit du tle səz kočiju. Təkú, də ku je pršla səm, je blu žej končano. Jə bla səz manu sámo Marija Krtəva, sva ble ɣuor u kambri, pej jə blo še mərzlo, mədvéj pej nisva vedle, kej nej zəs tistu popkovinu, ku pride uvən səz uatrokam. Jən smo ɣa pəstíle nə̀čku təkú ležət ɣolɣa, kukər jə pəršu uvən. Ma kəku smo bli štupidi učaseh! Ma kej ɣa nisva moɣle vsej zàvət u anu dekcu? Jə ležou təm na mrazi dvej uri, də je puole babca pəršla in ɣa zrihtala. Ma se je uotrok prɣehlədu.”

In spomin je prinesel nov spomin in nona je nadaljevala

“Aajej! Mə kəku je člouk sposobən prežiut, ku grej use naruobək? Uod ki duobe muč, də zdrži use, kər sə nanj usuje?
Je imela tvoja mama uoslouski kašelj, nono je biu bolan na postelji in Frənce je imeu dva mesca in je təku kašljou, də səmi je usakič puopək uodprl. Je ratou žej prou plau in təkrət səm rekla, da ɣrem ɣa peljat u Ljəbljanu.”

“Jə bla təma in hnoɣam səm tekla po məkədami səz njəm u naručji nə vlak u Dutovlje. Iu ku səm hodila po təmi, nisəm vedla al je uorok žiu al mrtu … Səm pršla u Ljəbljanu naslednji dan upoudan. In ku səm pršla h recepctorji, je pogledou tojɣa strica in je reku (receptorjev glas in ljubljanski naglas je nona oponašala zelo komično in zelo pretirano zategovala ozke o-je in e-je): “Ma kaj ne vidite, da je ta otrok rahitičen? Ih ker imate v družini oslovski kašelj, bo okužil celo bolnico, peljite ga domov!” Nona pa se ni kar tako zlahka vdala. Le kdo bi se, če bi za seboj imel tako naporno in mučno pot? Čeprav vajena služiti in ubogati, se je noni, v strahu za otroka, zbudila materinska moč. Vztrajno in blágo je rekla: “Ma kej se ne bi dalo usej zaflikat puopka? Imam žlahtu u Trsti, če bi mi ləhko napisali recept?” Nona je spet oponašala receptorja: “Jaa, lahkooo, lahkooo!” In ji je napisal recept in nona je iz Trsta dobila gazo in obliže, da se je popek počasi zarasel.

Zaradi nonine vztrajnosti je moj stric še danes živ in zdrav.

***

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: osebni arhiv Ane Nefeli

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.