preberi.me

Živa coprnija – Vodovnik ugrabi pastiričko

avtor Barbara Ivančič Kutin in Monika Kropej Telban 18. februarja, 2019

Rojijo zgodbe in se prepletajo; bogatijo naš vsakdan in ohranjajo pogled na svet naših predhodnikov. Zato je nastal projekt »Živa coprnija«, ki ohranja bajeslovna izročila slovensko-bistriškega Pohorja in osrednje Istre. Prejšnjič nas je obiskal hudič, tokrat pa vodovnik. Pa preberimo …  

V starih časih je živel pod največjim izmed pohorskih slapov – Bistriškim Šumom povodni mož, pohorski vodovnik. Le redkokdaj je iz svojega steklenega gradu z dna tolmunske deže priplaval na vrh vode, prav pod padajoči šum, sedel na mokro skalo ter se grel na soncu kot martinček.

Vedno je sameval in žalostno premišljeval svoje podvodno samsko življenje. Nekoč pa je že od daleč zagledal mlado in lepo pohorsko pastiričko, kako skače in pleza po strmem bregu navzdol proti Bistriškemu Šumu. Brž se je pognal z vlažne skale v globoko dežo ter prežeče čakal nanjo. Mlada pastirička je dospela prav do Šumovega tolmuna. Zazrla se je na belo peneči se slap, ki je grmel prek črnega skalnatega hrbta v zeleni tolmun pod njim. Stala je na skali, odvezala si je ruto, razpletla svoji črni kiti ter prepustila svoje lase slapovim rosnim meglicam in vetriču.

Iz dna tolmunske dežele se je tedaj vanjo zagledal vodovnik: »Ta pohorska vila mora biti moja žena!« si je dejal, se takoj pognal na vrh vodne gladine ter zgrabil prestrašeno pastiričko.

»Spusti me, spusti!« je prosila. »Oča, mati, na pomoč!« je klicala, a zaman. Padajoči slap je zadušil njen krik. Nikogar ni bilo nikjer v bližini in vodovnik jo je potegnil pod vodo ter jo odpeljal v steklene dvorane svojega gradu.

»Tukaj boš odslej živela kot moja draga ženkica! Če mi boš zvesto služila ter mi boš iz srca vdana, boš čez leta lahko šla zopet na zemljo obiskati svoje ljube starše. Gorje ti pa, če bi mi hotela zbežati od tod!« ji je vodovnik razložil.

Odslej je z njo tako lepo ravnal, da si ne bi mogla želeti boljšega moža, in vdala se je v svojo usodo. Pospravljala je steklene dvorane vodovnikovega gradu, pometala smeti od praga proč v sobane, kjer so se smeti spreminjale v suho zlato, saj je nasmetena tla škropila s svojimi solzami. Tožilo se ji je po domu in svobodi, po ljubi materi in dragem očetu, po bratih in sestrah, ki gotovo ne vedo, kako je njej, ki od samega hrepenenja gineva. Solze so ji kar same tekle z lic in padale po tleh.

Vodovnik pa jo je tolažil in spraševal:

»Čemu jočeš in se toliko žalostiš?«

»Saj veš, po svobodi, domu in domačih hrepenim!«

»Ne bodi huda name, a glej in razumi me! Tako rad te imam, da bi umrl, če bi te več ne imel; zato te na zemljo ne morem več izpustiti. Tukaj ostani. Moja žena si!«

In tako je tudi ostalo.

Prvo leto je minilo in rodil se jima je sinček.

Vodovnik je bil matere in sinčka tako vesel, da bi ju bil v svojih divjih objemih skoraj oba zadušil. Od veselja je plesal in norel po steklenih sobanah svojega gradu ter prepeval:

»Vodovnik ljubi ženko svojo, ker rodila mu je sinčka, mladega vodovnika!«

Pastirica, vodovnica, pa je še kar naprej jokala za svojim domom ter hrepeneče želela vsaj še enkrat objeti starše, ljube brate in drage sestre. Znova ga je začela tiho prositi:

»Le za en sam kratek dan mi dovoli, da pogledam k domačim na dom!«

»Ne morem, ker te imam tako rad! Kaj bi brez tebe najin sinek?« ga je zaskrbelo.

»Prav zaradi sinka bi tako rada šla, da bi ga pokazala materi, očetu!«

»Ne, ne, potem te ne bi nikoli več videl, ne tebe ne svojega sinka!« je slutil.

Preteklo je drugo leto in rodil se jima je drugi sinček. Vodovnik ga je bil prav tako vesel, vodovnica pa je še vedno žalovala, jokala in hrepenela po domu.

Preteklo je tretje leto in rodil se jima je tretji sinček. Oba sta ga bila silno vesela in bila bi srečna, če bi mati njegovih otrok lahko pozabila na mater, dom in zlato svobodo. Vodovnika pa je srce čedalje huje bolelo, ko je dan in noč gledal in čutil ženino boleče domotožje.

Nekega jutra pa ji pravi:

»Dobro, pa pojdi svoje obiskat! S seboj ponesi svojega najmlajšega sinčka, starejša dva pa ostaneta pri meni!«

Žena mu kar ni mogla verjeti:

»Ali je res? Pustil da me boš na moj dom?« ga je spraševala. »Kaj ti naj prej še napravim?«

»Pometi in pospravi vse po steklenem gradu, smeti pa poberi in vrzi v svoj predpasnik ter jih nesi materi in očetu v dar!«

»Kako si dober, ljubi vodovnik!« Objela ga je, nato pa ročno postorila vse, kakor ji je rekel in je bilo treba. Že je imela poln predpasnik smeti in najmlajšega sinčka v naročju. S poljubom se je poslovila od starejših dveh in hotela oditi. Tedaj pa je vodovnik privlekel dolgo vrv, jo z njo prepasal in jo nanjo privezal.

»Tako, zdaj pa pojdi! A pomni dobro: ko potegnem prvič za vrv, moraš doma jemati slovo; ko potegnem drugič, moraš že od doma iti, k tretjemu pa že tukaj biti. Očeta in mater pa lepo pozdravi!«

Vodovnik jo je objel in poljubil ter ji z roko zapretil: »Gorje ti pa, če bi se ne hotela vrniti!«

Ona pa tega že ni več slišala. »Srečno, moj povodni mož!« mu je dejala in odšla.

Pastirica pa ni čutila težke vrvi za seboj, zdelo se ji je, kakor da se je spremenila v ptičko, tako lahka je bila. Noge so jo nosile po strmem travniku navzgor proti rojstni vasi, dragemu Šmartnu. Tedaj pa je prišla do velikega hrasta; sedla je pod njegovo senco, da se odpočije. Zdaj se je spomnila še vodovnikove vrvi, ki jo bo potegnila nazaj v tolmun.

»Ne, ne bo me! Ne sme me več potegniti nazaj v stekleni grad!« ji je šinilo v glavo. Odvozljala je vozel, ki ga je spletel njen mož, odmotala vrv s sebe in jo brž ovila okrog hrastovega debla ter jo zopet zadrgnila.

»Tako, zdaj pa le vleči in potegni trikrat ali pa tisočkrat!« je dejala vesela, pobrala sinčka in lahkih nog odšla proti domu.

Že je pri očetovi hiši, že je prestopila rodni prag. V črni dimnici pod nizkim stropom je bilo polno dima, zato jih ni takoj našla.

»Dober dan! Kje pa ste? Ali me še kaj poznate?« je v eni sapi pozdravila.

Tedaj so jo domači zagledali, skočili so k njej in jo objemali ter spraševali :

»Ali si res ti? Si živa ali si duh?«

»Živa sem in domača hči, prava vaša hči in sestra!« Solze so jo davile.

»Kje pa si bila ta tri leta, da ni bilo po tebi ne duha ne sluha?« so hoteli vedeti vsi hkrati.

Ona pa je sedla k oknu na klop ter pogledovala na hrast, če se morda že ne maje in začela je praviti svojo zgodbo:

»Pred tremi leti sem gnala živad na pašo dol k bistriškemu potoku. Tako lepo in mirno se je pasla, da sem šla tja k Šumu in tolmunu pod njim. Poslušala sem, kako je potok v slapu pel svojo prelepo pesem in nisem opazila povodnega moža, ki me je zavlekel v svoj stekleni grad!«

Tedaj je zagledala, kako se je hrast zatresel, kajti povodni mož je prvič potegnil za vrv in zdaj bi morala že jemati slovo.

»Iti moram!« je zajecljala.

»Ostani še, saj nam nisi še nič povedala, kako je bilo potem!« so vsi silili vanjo in ona je znova sedla na klop ob oknu.

»Povodni mož me je vzel za ženo in rodila sem mu tri sinčke, najmlajšega imam tu pri sebi!«

Tedaj se je hrast že drugič silno zamajal.

»Moj mož ima otroke in mene tako rad, da bi brez nas ne mogel več živeti! Tudi drugače je tako dober z menoj. To vam pošilja v dar!«

Vstala je, razvezala predpasnik in vsula smeti na tla; tedaj pa so se po tleh zakotalili sami zlatniki, da je vse ostrmelo.

»To so pa zlate, te tvoje smeti!« je vzkliknil oče veselo.

»Zdaj pa moram iti, drugače se zgodi še kakšna nesreča!«

Domači so jo zadrževali.

Tedaj pa je zunaj strašno zahreščalo in zabobnelo, hrast je padel, da se je zemlja stresla. Zdajci se odtrgajo vrata s podbojev in v hišo prigrmi sam vodovnik, ves moker in kosmat. Obrnil se je k svoji ženi in trdo zahteval:

»Tri leta sva skupaj živela; jaz sem bil srečen, ti si ob moji sreči in svoji nesreči jokala in žalovala za domom. Pustil sem te na obisk k domačim, ti pa si me grdo prevarala. Pojdi zdaj z menoj!«

»Ne morem, ne morem!« je zajecljala.

Tedaj pa je planil vodovnik skozi vrata in prek dvorišča in gorice naravnost proti Šumu in v dežo. Tam je raztrgal oba sinčka in se zopet vrnil po ženo, ki se je zgrudila na tla. Pograbil je še tretjega sinčka in ga ugonobil. Treščil je z vrati, da se je vsa hiša stresla ter izginil. Za njim je divjala taka nevihta, da so strele česale drevesa in je vihar lomil veje.

Groza je prevzela vse domače. Kmet je vzel blagoslovljeno vodo in z njo poškropil vse domače in hišo. Nihče ni opazil, da se je hčerka, vodovnikova žena, osvestila, pokleknila in pobrala mrtvega sinčka v naročje nato pa tiho odšla iz hiše. Kakor mesečnica je stopala vedno hitreje proti Šumovemu tolmunu.

Vir: Tomažič, Jože. Pohorske bajke. Ljubljana: Konzorcij »Slovenica« 1943, str. 31–42, (povzela Monika Kropej Telban).

~ ~ ~

O projektu Živa coprnija

V okviru evropskega Interreg projekta Slovenija – Hrvaška »Živa coprnija« (2017–2019), ki ima za cilj ohranjanje bajeslovnega izročila slovensko-bistriškega Pohorja in osrednje Istre, se je med drugimi produkti, kot so digitalni vodnik, lutkovne predstave, filmski spot pripravlja tudi slikanica, ki bo služila kot vodnik po pripovednem izročilu bistriškega Pohorja in osrednje Istre. V slikanici z naslovom Živa coprnija Pohorja in Istre. Izleti po poteh pripovednega izročila, ki bo izšla pri založba Beletrina januarja 2019, bo predstavljenih 20 zgodb, ki se nanašajo na konkretne lokacije na Pohorju oz. Istri, za vsako območje po 10. Zgodbe, ki so bile nekoč ali danes zapisane med ljudmi,  je literariziral pisatelj Dušan Šarotar, ilustrirala pa Tina Dobrajc. Pri pripravi gradiva za pohorski del knjige smo sodelovali raziskovalci iz Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, za istrski del pa so raziskovalno delo opravil sodelavci Etnografskega muzeja Pazin.

~ ~ ~

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o.

Doc. dr. Barbara Ivančič Kutin, Bovčanka, rojena 1973, je po končani gimnaziji v Tolminu (1992) študirala slovenščino in sociologijo kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi je začela poučevati slovenščino v ljubljanski Bolnišnični šoli, konec leta 1999 pa se je s statusom mlade raziskovalke zaposlila v Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU, kjer je doktorirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani z disertacijo »Kontekst in tekstura folklornih pripovedi na Bovškem«.

Foto: spletna stran projekta Živa coprnija.