Živa coprnija

Živa coprnija

Živa coprnija

avtor 6. decembra, 2018

Rojijo zgodbe in se prepletajo; bogatijo naš vsakdan in ohranjajo pogled na svet naših predhodnikov. Zato je nastal projekt »Živa coprnija«, ki ohranja bajeslovna izročila slovensko-bistriškega Pohorja in osrednje Istre. Kot njegov del nastaja slikanica z naslovom Živa coprnija Pohorja in Istre. Izleti po poteh pripovednega izročila. Vsebovala bo deset zgodb s Pohorja, s čimer predstavljamo pestrost bajeslovnih likov. Zgodbe, ki jih berete v nadaljevanju, so podlaga za ustvarjanje avtorskih zgodb, ki bodo objavljene v slikanici. Katere zgodbe so nas torej prevzele in navdušile? Pa jih poglejmo …

~ ~ ~

O projektu Živa coprnija

V okviru evropskega Interreg projekta Slovenija – Hrvaška »Živa coprnija« (2017–2019), ki ima za cilj ohranjanje bajeslovnega izročila slovensko-bistriškega Pohorja in osrednje Istre, se je med drugimi produkti, kot so digitalni vodnik, lutkovne predstave, filmski spot pripravlja tudi slikanica, ki bo služila kot vodnik po pripovednem izročilu bistriškega Pohorja in osrednje Istre. V slikanici z naslovom Živa coprnija Pohorja in Istre. Izleti po poteh pripovednega izročila, ki bo izšla pri založba Beletrina januarja 2019, bo predstavljenih 20 zgodb, ki se nanašajo na konkretne lokacije na Pohorju oz. Istri, za vsako območje po 10. Zgodbe, ki so bile nekoč ali danes zapisane med ljudmi,  je literariziral pisatelj Dušan Šarotar, ilustrirala pa Tina Dobrajc. Pri pripravi gradiva za pohorski del knjige smo sodelovali raziskovalci iz Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, za istrski del pa so raziskovalno delo opravil sodelavci Etnografskega muzeja Pazin.

~ ~ ~

Hudičev mlin ( Šmartno na Pohorju)

Neki kmet si je zelo želel mlina, njegova denarnica pa je bila žal prazna. Pa se je odpravil k hudiču. In čez noč je bil mlin postavljen.

»Kaj želiš za to?« je vprašal kmet in se že zbal za svojo dušo, a hudič je odgovoril: »Nič drugega, kot da me vsako noč med enajsto in dvanajsto pustiš mleti v tvojem mlinu!« Kmet se je strinjal. Noč za nočjo je praznil mlin in hudič je točno ob enajstih pričel svoje delo. Iz mlina je prihajal tako mogočen hrup, da je kmet komaj zdržal. Kmalu se je zbal za svoj mlin in je premišljeval, kako bi se znebil hudiča. Neki prijatelj mu je svetoval, naj mlina nič več ne prazni, temveč naj nadaljuje delo;  in da se bo vse drugo že uredilo. To je kmet tudi storil. Ko je prišel hudič, je kmeta hudo ozmerjal, kajti njegov čas je že nastopil. Kmet pa je rekel, naj mu raje pomaga pri spravljanju. »Pridrži tole vrečo, pa bo mlin kmalu čist!« Hudič je z rokami zgrabil za rob vreče in jo držal z vso močjo, kajti bila je vse težja. Ko je bila končno do vrha napolnjena, so se dolgi hudičevi kremplji tako globoko zarili v platno, da se ni mogel več osvoboditi. Začel je tarnati, kar je bilo kmetu po godu. »Pomagal ti bom,« je rekel, »a najprej morava vrečo vpeti v primež.« Pokorno je hudič s svojim tovorom odšepal so skobeljnika. Ko pa se je napravil, da vrečo dvigne v primež, ga je kmet sunil, da se je vreča odkotalila na stran in je hudič sam pristal v primežu. Kmet je nemudoma privil vijak: in hudič je bil ujet. Ko je hudič videl, da se ne more več osvoboditi, je začel kmeta rotiti za prostost. »Osvobodil te bom,« je rekel kmet, »a moraš mi obljubiti, da se nikdar več ne vrneš v mlin!« Govoril je počasi in ob vsaki besedi je malo privil primež. A hudič ni hotel popustiti. Krvavo se je potil in hudičevo jokal, korito je že počilo, a njegove roke so bile še zmeraj zadrte v vrečo. Kmet je še naprej privijal vijak in hudiču je gonilo rinilo vse globlje v život. »Torej hudič, kako si se odločil?« vpraša kmet. Obupani hudič glasno zarjove in privoli v ponudbo.

Kmet je držal besedo. Spustil ga je iz mučilne naprave, izvlekel kremplje iz platna in hudič je izginil v temni noči. Kmet se je zelo veselil. Drugi dan je spet delal pozno v noč, nato pa se je usedel k počitku na klopco pred mlin. A kdo je spet prišel, k oje ura odbila enajst? Ponovno hudič. Kmet je skočil v mlin, vzel primež in se je z njim postavil pred vrata. Ko je hudič spet zagledal mučilno napravo, je pobegnil in se ni več prikazal.

Vir: Schlosser, P. Schlosserjeve Pohorske pripovedke. (prevedla Maja Trifunovič). Maribor: Zavod Gremo na Pohorje. 2015,  št. 75. [Nemški original: Paul Schlosser, Bachern-Sagen. Wien: Österreichisches Museum für Volkskunde. 1956, str. 49–50, št. 75].

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o.


Doc. dr. Barbara Ivančič Kutin, Bovčanka, rojena 1973, je po končani gimnaziji v Tolminu (1992) študirala slovenščino in sociologijo kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi je začela poučevati slovenščino v ljubljanski Bolnišnični šoli, konec leta 1999 pa se je s statusom mlade raziskovalke zaposlila v Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU, kjer je doktorirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani z disertacijo »Kontekst in tekstura folklornih pripovedi na Bovškem«.

Foto: spletna stran projekta Živa coprnija.

 

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.