Z Janijem sva bila povabljena na slovesnost ob rojstnem dnevu treh slavljencev v Dole nad Hrastnikom. Če ne bi bila med slavljenci tudi moja sestra, se povabilu verjetno sploh ne bi odzvala. Na lokacijo, to je bil Dol nad Hrastnikom, sva z Janijem prispela 12.07, ob tem, da sva si že pol ure prej dodobra zagrenila življenje ob spoznanju, da bova očitno znova »zamudila«. Tega si res nisem želela, zato sem precej pritiskala na Janija in mu ves čas sporočala koordinate, ki sem jih pridobila iz svoje navigacije, ga spodbujala in nagradila za vsako pridobljeno minuto do končnega cilja. Na cilj sva prišla z novim rekordom, le 5 min čez 12. uro, čeravno sem mislila, da bova zamudila vsaj 15 min.
Skorajda zmagoslavno sem vstopila v Planinsko kočo v Gorah pri Dolu nad Hrastnikom, ki stoji na 865m nadmorske višino in se hitro stekla »registrirat«. Tam pa me je čakalo presenečenje. » Vam lahko kako pomagam?« je vljudno vprašala natakarica. » H komu ste prišli. Imate kaj rezervirano?« Vprašanja so padala kot dež. »Ja, prišli smo na rojstni dan moj sestre. Ima rezervirano, verjetno na ime Jakop. » Hmm«, pravi gostiteljica, »danes imamo tukaj 7 praznovanj rojstnih dni, toda na ime Jakop nimamo nobenega«. Ti šment, si mislim. Verjetno so dali rezervacijo na ime njene tašče, za katero pa res ne vem, kako se piše. Poskusim še s » So iz Hrastnika«, pa me gostitelijca prijazno opozori, da so »vse rezervacije iz Hrastnika«. Ja, ni druge, potrebno bo poklicati in vprašati, prvič, kje za vraga so obtičali vsi slavljenci, in drugič, na katero ime so rezervirali Gore. Vsaj tokrat sem imela srečo, moja najljubša in edina sestra se je hitro oglasila in razvozljala uganko ter hkrati sporočila, da bodo vsak čas prispeli, toda niso pričakovali prometnega zastoja v Laškem in še kje …
Kaj imata skupnega WI-FI in potrpljenje
»Dan se ni prav najbolje začel, le kaj se bo še zgodilo, če že na začetku zamujajo sami slavljenci?«, sem se spraševala in začeli so me obdajati dvomi o koristnosti današnjega dne. Dvomi so se hitro razblinili, ko je na mesto prizorišča prispela Rezika. Gospa – sredi poznih 99 let, septembra letos, če bo ji bo naklonjeno, jih bo dočakala 100 – je prispela samozavestno, se napotila proti najboljšemu sedišču za omizjem in ga samozavestno in brezkompromisno zasedla. Pogledala je po omizju, se hudomušno nasmehnila z iskrico v očeh, se usedla ter nemudoma pričela voditi prijazen klepet z levimi in desnimi sosedi.
Takoj je pridobila vso mojo pozornost. Izžarevala je prav posebno energijo, ki me je vabila, da spoznam njeno življenjsko zgodbo in njeno življenjsko gonilo. Kaj hitro sem si izborila mesto ob njej in dovoljenje za zapis zvočnega posnetka najinega pogovora.
99 letna Rezika Božič na rojstnodnevni zabavi svoje vnukinje
Hitro sem izvedela, da njeno življenje ni bilo postlano z rožicami. Bistroumna, kot je le malokdo pri 99 letih, mi je takoj za začetek povedala » Tako nestrpno, kot današnja mladina čaka na povezavo z WI-Fi,« in s tem ošvrknila s pogledom Janija, ki je ravno spraševal, ali imajo v domu WI-FI, mi nismo nikoli nestrpno čakali na hrano, čeravno smo jo včasih dobili šele po dveh ali treh dneh brez slehernega grižljaja. Le kam je šlo potrpljenje?«
Požrla sem slino v grlu, zadela me je v živo, nakar mi je brez velikih znanstvenih razprav pojasnila, kaj je pravzaprav frustracija in kako jo premagovati. »Gre preprosto za odnos med ciljem in časom, ki si ga zadamo za zadovoljitev cilja in potrpežljivost v tem času«. Kako preprosto, mi pa delamo iz tega celo znanost.
Od Božiča do Pusta le 10 minut
Rezika je bila leta 1941 kot Kočevska Slovenka deportirana na kmetijo v Weissberg v Nemčijo. Delala je vse, kar je bilo treba narediti, hkrati pa še rodila hčerko dve leti pred koncem II. svetovne vojne. Oče njenega otroka je bil prav tako Kočevski Slovenec in kazalo je že, da bodo ubežali najhujšemu neurju druge svetovne vojne. Toda tik pred kapitulacijo so vasico Weissberg bombardirali zavezniki in vsi, ki so preživeli to grozoto, so se morali v nekaj urah odločiti, ali gredo domov ali bodo ostali. Rezika po bombardiranju ni našla svoje hčere in misleč, da je mrtva, se je odločila, da odide z možem, ki je na srečo preživel, domov v Slovenijo, v Kočevje. Njen brat pa se je odločil, da ostane in si poskuša vzpostaviti novo življenje v Nemčiji. Še dobro, da se je odločil tako. Po treh dneh je namreč našel Rezikino hči živo in jo čez slabo leto pripeljal v Slovenijo, kjer se je družina znova združila.
Rezika se je pisala Božič, le nekaj streljajev od nje pa je živela družina, ki se je pisala Pust. Vaščani Kočevja še danes pripovedujejo zgodbo o tem, kako so »hecali » tujce, ki so obiskali Kočevje in baje velikokrat spraševali:«Koliko je od Božiča do Pusta?« (to sta bile dve vasi, ki sta se imenovali po primikih družin; op.a.) Odgovor, ki so jim ga ponudili, je bil praviloma vedno enak. »Le slabih 10 minut!« Zmedeni izpraševalci so ponavadi lahko razvozljali uganko pri krčmarju v gostilni za rundo ali dve, kamor je redno zahajala tudi Rezika Božič.
Njena največja strast v življenju je namreč bila, po dolgem in napornem dnevu na kmetiji, obiskati lokalno krčmo, spiti pivo ali dve, nabrusiti pete in zaplesati. Če je bila energija ta prava, pa še zapeti. V tem je bila zares posebna. Včasih je prihajala z možem, včasih brez njega, toda z vso njegovo podporo. Baje se je tako dogovorila. »Želela sem polno živeti in to mojo največjo strast sem zaupala tudi možu. Včasih ni šel z menoj, ker je bil preprosto preveč utrujen, toda spoštoval je mojo življenjsko strast in mi polno zaupal ter me podpiral pri mojih dejanjih. V času današnjih možnosti bi bila zagotovo plesalka, morda tudi pevka, saj zelo rada pojem. Resda dolgo nisem trenirala, toda še vedno lahko poskusim«. In je poskusila in nam zapela sredi gostišča. Ne le zapela, tudi zavriskala je.
Rezikina strast do petja ne pojenja
Ne le naša družba, tudi vsi prisotni v gostilni so ji zaploskali in odmevali so vzkliki kot »Vsaka ji čast«, »Ko bi jaz to premogel v njenih letih«. »Kapo dol.« …
Sama pa je bila dokaj kritična do svojega nastopa. »Ja, saj rada pojem, toda super zvezda v petju ne bom nikoli« V času, ko bi to lahko postala, mi je življenje namenilo drugo delo, trdo delo na polju in v hlevu. To je bila moja realnost. Kamorkoli me je pot zanesla, je bilo enako, tako v Nemčiji, kot v ZDA, kjer sem dva meseca preživela v Pitsburgu in mislila, da bo kaj boljše. Ameriko sem zapustila zaradi neverjetno slabega odnosa do hrane. Čisto premalo cenijo dobro hrano, zato sem protestno odšla nazaj v Slovenijo. Otroci so počasi odraščali in me niso več potrebovali, eden mojih sinov pa je umrl star 50 let.
Izzivi krepijo voljo
»Morala sem si umisliti nov izziv; začela sem nabirati zdravilna zelišča in imela veliko srečo, da je moja snaha velika ljubiteljica naravnih izdelkov in izdeluje preparate iz naravnih zelišč.« Pravi, da je zelo pomembno, kdo in s kakšno energijo jih nabira, zato se vselej dobro uravna, ko gre na delo. »Danes sem se v planinsko kočo Gore resda pripeljala, sicer pa pridem peš in vmes nabiram zdravilna zelišča. Pa še čudovit razgled si privoščim,« je dodala.
Naj bralcem povem: gospa pri 99 letih nima diagnosticirane nobene »pomembne bolezni«, niti nobene starostne diagnoze, kot je sladkorna ali demenca. Ne nosi očal, ker še vedno precej dobro vidi, morda je treba le zvok pojačati za decibel ali dva, da bolje sliši. Si je pa Rezika pri 98 letih zlomila kolk, ker je pač nerodno stopila čez stopnico na domačem dvorišču. Takoj po uspešni operaciji (baje se je predčasno zbudila iz narkoze in hotela nemudoma vstati) so ji zdravniki predpisali obvezno uporabo invalidskega vozička. Ogorčeno ga je zavrnila z besedami »Na tole skropocalo se nikdar v življenju ne bom usedla, raje se bom postavila na svoje noge, ali pa umrem!«. In se je postavila na svoje noge v rekordnem času meseca in pol po operaciji kolka. Pa naj še kdo reče, da se ne da, tudi pri skoraj 100 letih.
In znova veselo nabira zdravilna zelišča, saj pravi, da je njen cilj vsak dan narediti vsaj 4 km na svojih nogah in če pri tem lahko še komu koristi, je njeno življenje še toliko bolj izpolnjeno. Verjame namreč, da narava lahko pozdravi vse tegobe današnjega sveta.
Namen spoznate na poti, nikoli sproti
Rezika premore neverjetno energijo, ki te kar potegne k njej in te nagovori s posebnim tonom. Mene je kar razganjalo od radovednosti, od kot ta njena neverjetna življenjska moč. Rezika ni nič kaj komplicirala, dejala je: »Ni treba kaj veliko misliti, zakaj se je to in ono zgodilo prav meni, ali zakaj se je to sploh zgodilo … pojdite samo naprej, zagotovo je v tem nek namen, ki ga boste spoznali šele na poti, nikoli pa ne sproti. Zaupajte modrosti življenja samega. Ko vam bo najbolj hudo (in zagotovo vam kdaj bo) pojdite naprej s pesmijo v srcu, zaigrajte, zapojte in zaplešite. Nekaj od tega zmore vsak, saj ni treba, da ste prvak, bodite le sam svoj junak. Najdite svoj pot in postanite koristni družbi.«
Verjemite, ob teh besedah se mi je utrnila solza v očesu, ki sem jo hitro in na skrivaj obrisala, saj Reziki ne bi mogla, niti znala pojasniti tegob današnjega sveta, ki so pretežno posledica prevelikega blagostanja in posledično premajhne trpežnosti ob iskanju smisla življenja. Rezika pri 99 letih povsem sama skrbi zase, le kosilo ji kuha njena 78 letna hči, čas kosila pa je tudi obred za dnevni klepet, ki se mu z veseljem pridruži tudi mož Rezikine hčere in kjer si tradicionalno izmenjujejo modrosti življenja. Si predstavljate, kako bi bilo, če bi celotno družbo in naše organizacije sestavljali ljudje s takšno življenjsko energijo in strastjo, kot jo premore Rezika?
Organizacijska energija enako pomembna kot osebna
Zadovoljstvo pri delu ni več dovolj; v današnjem svetu vsi iščemo nekaj več. Iščemo dobro energijo, ki aktivira našo notranjo motivacijo in odklepa naše notranje potenciale. Tako si organizacije omogočajo večjo strast in trajnostno rast.
V projektu Organizacijska energija je v preteklih dveh letih skupaj sodelovalo 9.772 oseb iz 79 organizacij, kar ponuja odlično izhodišče za objektivne primerjalne analize vzdolž panog in velikosti podjetij kot tudi glede na vrsto sektorja (javni sektor, gospodarstvo) ter hitro povečuje bazo znanja za strateško spodbujanje zdrave in trajnostne rasti organizacij. Projekt je plod večletnega razvojnega partnerstva z navdihujočim poslanstvom Dvig organizacijske energije za večjo strast in trajnostno rast.
Vabljeni k sodelovanju tudi vi!
Fotografije in video: dr. Danijela Brečko in Jani Brečko.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.