Pogovor o smrti je pogovor o življenju

Pogovor o smrti je pogovor o življenju

Pogovor o smrti je pogovor o življenju

avtor 18. maja, 2020

Ali je pogovor o smrti pogovor o življenju ali obratno? Kaj najbolj pogosto obžalujejo ljudje pred odhodom s tega sveta? Zakaj je smrt še vedno na nek način tabu tema v naši družbi? Koliko se nas pri rojstvu in prvem vdihu dejansko zaveda, da nas enkrat čaka tudi zadnji izdih? O tem smo se pogovarjali z Andrejo Cilenšek, ki zadnja leta skrbi za prenos znanja v Slovenskem društvu hospic. Odgovorna je za usposabljanje novih kandidatov, obenem pa kot prostovoljka obiskuje dom starostnikov v Celju, kjer vodi pogovorno skupino hospic.

S prostovoljstvom se je Andreja začela ukvarjati pred petimi leti, ko je, kot pravi, začutila, da potrebuje spremembo v svojem življenju, predvsem pa, da v tem, kar počne, najde globlji smisel. Vzporedno s študijem za Organizatorja socialne mreže je začela delati v celjskem domu starostnikov, kjer je najprej vodila pogovorno skupino.

Preprostost življenja

»Poimenovala sem jo Preprostost življenja (kasneje se je skupina preimenovala v pogovorno skupino hospic, op. a.), tako kot je naslov tudi mojemu spletnemu blogu, kjer objavljam svoja razmišljanja. Obiskovala sem posamezne starostnike, h katerim me je peljala delovna terapevtka, ki so potrebovali druženje, pogovor, nek občutek varnosti,

videnosti, slišanosti. Zelo sem začela uživati v teh druženjih, starostniki so mi odpirali čisto nov, čisto drug svet. Že takrat sem jim želela približati temo minljivosti, iskati načine, kako se o tem z njimi pogovarjati. To mi je bil izziv. Zavedala sem se pomena soočanja s strahovi, da jih ozavestijo, si dovolijo o tem razmišljati, začutiti, spregovoriti. Seveda z občutkom in nič na silo. In čudovito nam je šlo. Z leti so se naučili tako govoriti o čustvih, da so sami sebe presenečali,« pove Andreja.

Smrt je vredna spoštovanja

Ker je ugotovila, da se o spremljevalcu življenja – smrti – zelo malo govori, se je kmalu povezala s Slovenskim društvom hospic, kjer je opravila začetno usposabljanje ter pozneje aktivno spremljala umirajoče in njihove družine. Na vprašanje, kako navzočnost smrti vpliva nanjo osebno in koliko jo je ta izkušnja spremenila, Andreja razloži: »Meni je prostor ob umirajočem svet in, če lahko rečem, zelo fascinanten. Občutek, ko se vse ustavi, ko vse postane tako pristno, prisotno, vsak trenutek tako močneje ozaveščen. Mogoče se sliši nenavadno, čudno, a če si dovolimo zaznavati te prostore brez strahu, je to čudovita izkušnja za vse prisotne. V vlogi prostovoljca pomagamo na različne načine, pomagamo ohraniti dostojanstvo, prisluhnemo željam, a s tem, ko v sebi negujemo mir, damo možnost, da tudi umirajoči, pa tudi svojci, ki imajo pogosteje težavo z nemirom zaradi prihajajoče smrti, začutijo to globino miru, oklepanje in pripravo na spuščanje življenja ter istočasno sprejemanje smrti in prehoda v čisto zavest oz. v to, kar pač posameznik verjame,« poudari Andreja.

Andreja in čas za ozaveščanje ter iskanje poti vase

»Odkar delam v Slovenskem društvu hospic, čutim še več spoštovanja do smrti, predvsem pa do vsakega, ki umira, ki se sooča z vsemi strahovi in čustvenimi ranami v sebi, ki spušča življenje kljub fizični in psihični bolečini, ki se zaveda, da ostaja sam s seboj in to sprejema,« nadaljuje Andreja. »Spuščanje se sliši enostavno, a ni. Je nekaj najtežjega, kar mora naš mali ego storiti. Večji kot je, težje je spustiti. In način življenja nam vseskozi podpira naš ego. Veliko dela je potrebnega, da ga »preglasimo«, da se naučimo spuščati.« Istočasno, iskreno pove naša sogovornica, se je spremenil tudi njen odnos do določenih osebnih situacij. »Prej se nisem zavedala, da je spuščanje treba ozavestiti in mu dovoliti, da tudi boli. Zato sem vse to sama ozaveščala vzporedno v svojem življenju. Ob sinovi nezgodi, ob ločitvi, selitvi, ob sprejemanju nove ljubezni v življenju, vso doživljanje življenja, dogodkov, ljudi okoli mene, v interakciji z mano se je spremenilo,« razlaga Andreja, kaj vse je zaznala drugače, odkar je začela delati oziroma biti ob umirajočih.

Ob odhajanju si najbolj pogosto zaželijo le dotika

Andreja na vprašanje, kaj dejansko prostovoljec/ka Slovenskega društva Hospic počne ob nekom, ki odhaja, nima enoznačnega odgovora. »Odvisno od človeka, ki ga spremljaš. Prilagodiš se vedno njemu, kaj on potrebuje, kaj si želi, če le lahko to izrazi. Z intuicijo in skozi usposabljanje se naučimo zaznati, kako lahko pomagamo, tudi če tega ne morejo več izraziti.

Pogosto v tem zadnjem obdobju pomaga že to, da samo smo prisotni, da prisluhnemo, da držimo roko… to me je kar presenetilo, kako pogosto si želijo tega dotika, držanja roke, glede na to, da se ne poznamo od prej, da smo si v bistvu tujci, ki vstopimo v ta sveti prostor. Odvisno je tudi od tega, kaj človeka pomirja, v čem je skozi življenje užival. Nekdo, ki je rad bral, mu ustreza, če mu beremo. Nekdo, ki je bil celo življenje osredotočen na delo, rad govori o svojih izkušnjah, dela analizo življenja,« pojasnjuje Andreja.

Umiranje je sveti trenutek

»Nekdo, ki je zelo sprijaznjen s seboj in svojim odhodom, rad razmišlja o duhovnosti, se pogovarja ali pa je rad samo v tišini, meditira… nekdo pa si predvsem samo želi, da ni sam. In ne potrebuje govoriti in niti ne pričakuje, da govorimo mi. Vsaj moja izkušnja je takšna. Nekomu, ki ni navajen biti v tišini in sam s seboj, se to mogoče sliši težko, a če se znamo ustaviti v trenutku, če se povežemo z mirom globoko v sebi, se občutek za čas spremeni. Ura, dve lahko mineta kot samo pol urice …,« dodaja.

Knjiga življenja, avtorica Andreja Cilenšek

Kakšne občutke pa prevevajo prostovoljce, ko so v družbi osebe, ki zagotovo kmalu odhaja? Ali je to občutek minljivosti? »Slednji je zagotovo prisoten, a ni najbolj v ospredju. Mene takrat najbolj prevzema spoštovanje in hvaležnost, da sem lahko del tega svetega prostora. Zaveš se, kako majhen si na tem svetu. Zaveš se, da zares nimaš nobenega nadzora, niti moči, da bi lahko preprečil smrt. Zaveš se, da si del nečesa velikega, nečesa brezmejnega, nečesa hkrati skrivnostnega, a zelo globokega. Vedno občudujem globino ob smrti. To neverjetno tišino, ki je prisotna ob umirajočem, podobno kot v meditaciji. Zato pravim, da me ta prostor ob umirajočemu spominja na globoko meditacijo. Ko čutiš, da človek že odhaja, ko čutiš, da za njim ostaja samo telo, to me navdaja predvsem s spoštovanjem. Ne gre za strah, gre za spoštovanje svetega trenutka in občutek počaščenosti in hvaležnosti, da sem lahko del tega,« konča Andreja.

Človek ve, ko pride njegov čas

»Težko izpostavim en primer, ker je vsak po svoje ganljiv,« odgovori Andreja, ko jo poprosimo, naj z nami podeli kakšen primer, situacijo, ki je bila zanjo najbolj ganljiva. »Nagovori pa lahko vsakega na svoj način. Gani nas običajno tisto, kar je v nas ranljivo, gani nas tisto, čemur se odpremo Mene je na primer ganil trenutek, ko sem vstopila v sobo gospoda, ki sem ga spremljala, in je nad njim še vedno visel privezan balon, ki sem mu ga prinesla za rojstni dan že pred dvema mesecema. Bil je že skoraj brez zraka, a ga ni želel dati stran. Je rekel, da se vedno spomni name, ko ga pogleda.

Ganila me je gospa, ki je imela tako polne, žive oči, bila pa je tako suha, da verjetno še stati več ne bi mogla na nogah. Zazrla se je v moje oči in rekla, veste, človek ve, ko pride čas. Brez obžalovanja, brez teže, brez strahu, prav hudomušen, sproščen pogled je imela. Ganila me je, ker sem prvič doživela takšno sprijaznjenje, odprtost smrti, ki jo je v nekaj dneh potem tudi doživela. Ganil me je gospod, ki so mu bili šteti dnevi, a se ni mogel sprijazniti s tem, da odhaja. Ganilo me je spoznanje, kako hudo resnično mora biti spustiti, če nismo pripravljeni …,« pojasnjuje Andreja.

Kdo najlažje odhaja?

Pestre izkušnje so Andreji omogočile, da uvidi kar nekaj razlik med umirajočimi. Kot pravi, je ogromna razlika med umirajočimi, ki so se sprijaznilii z odhajanjem, in tistimi, ki si do konca niso želeli priznati, da je čas. »Lahko navedem primer mojega umirajočega prijatelja, ki se je sprijaznil s tem, da se je njegov čas iztekel in je posledično lažje in hitreje umrl. Ni se oklepal življenja na silo, razčistil je svoje odnose z bližnjimi, sprejel, da se je njegova pot tu zaključila in da odhaja v svetlobo (kakor se je v svojem poslovilnem pismu sam izrazil) …«

Čas za meditacijo

Za kaj takega, pravi Andreja, ki se sama veliko ukvarja z meditacijo, je pomembno čutiti sebe, biti v stiku s seboj, čutiti mir v sebi. Dodaja, da to velja tudi takrat, ko boli, tudi ko nas je strah. »S tem si najbolj pomagamo, da se odpiramo, da se pripravimo in spustimo.« Andreja se spominja tudi drugačnih zgodb. »Imela sem primer, ko se je gospod oklepal življenja in sam sebi ni želel priznati, da umira, čeprav mu je telo že dobesedno razpadalo. Vedno, ko sem sedela poleg njega, sem čutila, kako odhaja. To je bila neverjetna izkušnja, saj sem pogosto mislila, da je že umrl, ni ga bilo sploh več čutiti v telesu. A se je vztrajno vračal v telo, znova in znova. Njegovo težko spuščanje je trajalo več kot mesec dni, predolgo…,« se spominja Andreja.

Prosim, spremenimo temo

Na njen poklic in delo se njena okolica odziva različno. »Tisti, ki se bojijo smrti, se rajši umaknejo, ne sprašujejo, se ne želijo o tem pogovarjati. Ena gospa, ki me je vprašala, kaj počnem, me je ob mojem odgovoru hitro ustavila in rekla, joj ne več govoriti o tem, ne morem tega slišati, me je preveč strah smrti.« Andreja pravi, da je smrt še vedno velik tabu; preprosto zaradi pomanjkanja stika s seboj.

Mnogim je tuje ali postranskega pomena zaznavati, kaj čutijo, kaj šele, da bi o tem spregovorili.
»Verjetno večini ljudem, ki nimajo bližnje izkušnje izgube ali izkušnje naše pomoči, delujemo malo čudni, mogoče celo morbidni. Verjetno predvidevajo, da se pogovarjamo samo o smrti. A ne vedo, da se zares pogovarjamo o življenju, o vrednotah življenja, o čutenju, ki odpira in prinaša mir, hvaležnost do življenja. Ne vedo, da s tem, ko se soočamo z umiranjem, pomagamo tudi njihovemu soočanju. Ničesar ne forsiramo, a ker nimamo težav govoriti o tem, postane sčasoma tudi njim lažje. Odvisno od posameznika, družine, izkušenj … Ko enkrat to doživijo, se običajno radi pogovarjajo, ne bežijo, se počutijo varne in polne hvaležnosti,« izpostavlja Andreja, sama mama dveh najstnikov, ki opaža, da teme o smrti manjkajo tudi v pogovorih z otroki, ki so načeloma bolj odprti.

Čustev se moramo zavedati in jih pokazati

»Moja sinova se nista veliko spraševala o tem, kaj počnem; sprejela sta to kot nekaj normalnega. Menim, da so otroci veliko bolj odprti, kot se zavedamo. Je pa res, da moramo tudi mi biti odprti, da jim to pomagamo ohraniti. Enako je s čutenjem, z odnosom do čustev. Če v družini ne uporabljajo besednjaka o čutenju, potem to ne obstaja, in ko pridejo težave, ne znajo izraziti svojih stisk, svoje bolečine, ker je niti ne prepoznajo kot takšne,« je prepričana Andreja.

Dodaja, da so poslavljanje in razhodi od ljubih oseb v življenju na en način priprava na smrt. »Ja, moje najtežje slovo je bilo, ko sem se odločila zapustiti partnerja in si zgraditi svojo novo pot. Posloviti sem se morala od prijatelja, od polovice svojega življenja. Tako sem to čutila takrat. Čeprav zavestna, je bila to ena najtežjih odločitev v mojem življenju. To slovo me je naučilo doživeti in sprejemati majhne smrti v življenju, kot pravi Osho v svoji knjigi The Art of Living and Dying. Po tem sem se pogosto vprašala, kako hudo mora biti šele umreti, spustiti celotno življenje, če je že ena takšna prelomnica v življenju lahko tako težka,« razlaga Andreja.

Iskrenost v preprostosti čutenja

Mnogi ji rečejo, da nosi v sebi veliko miru. Da je to dosegla, ji je pomagala meditacija, s katero se ukvarja že skoraj 15 let, in struktura, ki jo je vzpostavila z njo. K temu pripomorejo še stiki s starostniki in z umirajočimi, predvsem pa mir prinaša to dovoljenje, ki si ga daje, da si prizna vse, kar čuti: torej iskrenost do sebe, iskrenost do drugih.

»Vse je bolj otipljivo. Predvsem bolj prisotno, ozaveščeno. In ravno ta prisotnost, to zaznavanje je podkrepljeno, tudi ko spremljaš umirajočega. Ker se vse ustavi. Čutiš bolj, zaznavaš bolj, prisoten si bolj. Ker pa gre za trenutek odhajanja, je še toliko bolj podkrepljen tudi s prisotnostjo umirajočega, z njegovo svetlobo, bi lahko rekli, kar ti omogoča zaznavati tudi bolj pristno sebe, svojo svetlobo,« razlaga Andreja.

Zakaj se bojimo smrti

Andreja pravi, da je več razlogov za strah pred smrtjo. Vsekakor je eden izmed njih ta, da se ljudje ne znajo odprto pogovarjati, izraziti svoja čustva. »Šele ko odpadajo vse fasade, maske, takrat postajamo pristni in posledično prisotni ali obratno. Takrat se nas šele zares začuti. Takrat šele lahko zaznavamo, če se sploh bojimo in katere izkušnje v življenju so nam ”naložile” te strahove. Na koncu, če gremo dovolj globoko, lahko vidimo, da strahovi pogosto sploh niso naši in da sledimo mišljenju stotih drugih … do svojega pa zares sploh nismo prišli, ker nam tabuji preprečujejo vpogled vase. Menim, da nas pomanjkanje stika s seboj, občutenja sebe in občutenja drugih pripelje do strahu pred smrtjo. No, ne toliko smrti, kot bolečine, trpljenja, neznanega,« dodaja Andreja, ki zase pravi, da je vedno rada raziskovala nepoznano.

Ob tem doda: »Pa to ne pomeni, da se vedno smejim. Daleč od tega. Velikokrat pridem v stik s svojimi ranami in se zjočem. A s tem ozaveščam, kje so moji strahovi, jih uvidim in potem delam na sproščanju teh nabojev, da jih presežem. Tako lahko bolj polno čutim smeh in ljudi okoli sebe. Kako lahko zares ljubimo, če smo ujeti v strahu? Če želimo polno okušati življenje, se moramo znati soočati z vsemi čustvi,« poudari Andreja.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: Andrejin osebni arhiv

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.