Življenje po 60–tem

Življenje po 60–tem

Življenje po 60–tem

avtor 29. oktobra, 2021

Jesen je…. Še malo pa bo Božič. Še eno leto mimo in še eno leto, ko smo starejši… In preden se zavemo, smo vstopili v jesen življenja. Kaj nam prinaša? Se naj veselimo? Smo končno upravičeni do zasluženega pokoja? Do počitka? Do nedela? Do razmetanega stanovanja? Lahko končno rečemo, da nam ni mar za to, kar si mislijo drugi? Imamo svobodo, o kateri smo sanjali? Koliko še imamo do konca poti? Ali si bomo lahko uresničili mladostne sanje? Bomo zdravi, da bomo doživeli vse to, kar smo si zadali? Pa poglejmo zgodbo mlade upokojenke, 66-letne Lidije, ki je delila z mano svoje misli, pred in po upokojitvi…

V pričakovanju svobode

Zadnje delovno leto sem odštevala dneve in načrtovala čas in aktivnosti, ko bom pridobila status upokojenke. Kadar sem zjutraj hitela v službo, sem gledala okoliške hribe in si obljubila, da jih bom “zavzela”, vse po vrsti.

Junija 2012 pa se je moja velika želja izpolnila. Nič več ne bom zgodaj vstajala, ne bom hitela, vsak dan se bom sprehodila skozi mesto in vpijala njegov utrip. Ustavila se bom v knjižnici, prelistala revije.

Sredi vročega poletja se mi ni ljubilo na hribe, ne v mesto, bom že septembra, ko ne bo več vročine. Prisluškovala sem občutkom v sebi, nikoli se ni oglasila želja, da bi še bila delovno aktivna.

Čas mineva hitro v tem, kar imam rada

Občasno sem pogrešala druščino iz službe, a sem pogosteje srečevala ljudi iz soseščine in se bolj dejavno vključevala v reševanje težav, ki so bile del mojega bivalnega okolja. Če malo karikiram, je to pomenilo, da sem pritrdila stanovalki iz 3. nadstropja, ki se je pritoževala nad onimi zgoraj, ki nalašč hodijo po 22. uri, obuti v natikače, in ropotajo. Pa tista iz pritličja, ki sploh ne ločuje smeti. Potem se je začelo dogajati tudi meni. Polomili so vse cvetove vrtnic, ki sem jih zasadila.

Upokojenci si res znamo popestriti življenje. V mesto sem šla redko, v glavnem le, ko je bilo potrebno, v čitalnico sploh nikoli, okoliške bregove pa sem premagovala v družbi z možem. Pa mi je bilo kljub temu zelo lepo. Precej časa sem namenila druženju z vnukoma, najlepše mi je slišati besedo babi.  Imela sem dovolj časa, da sem v miru kuhala, premišljeno kupovala in razveselila moža s kosilom, ko je prihajal iz službe. V letih, ki sva jih preživljala, on aktiven, jaz upokojena, sem naredila vse tisto, kar sva naredila prej oba skupaj. Prehitro sem ga izgubila. A ker je to zgodba o tem, kaj se mi je lepega zgodilo v času upokojitve, ne bom razpredala o žalosti, bolečini, starostnih težavah.

Še veliko lepega me čaka

Vsem, ki prihajate za menoj, bi rada rekla, da je čas, ko nehaš z delom, lep. Vsak si ga po svoje zapolni. V spominih si pogosteje prikličeš dogodke iz otroštva, pogosto greš v shrambo dvakrat, preden ugotoviš, kaj potrebuješ. Občasno se temu nasmeješ. Imeti čas za karkoli, tudi za lenarjenje, je razkošje, ki ti ga prinese upokojitev. Zaključila sem, kot da odhajam. Ne, v življenju me čaka še veliko lepega. Še vedno me zanima ljubezen po ljubezni, druženje z dobrimi ljudmi, veselje ob domačih medenjakih. In ko se ustavim utrujena od vsega dobrega ali slabega si rečem: čas imaš, delaj, kar hočeš.

Ustavimo se za trenutek

Kako pogosto se ustavimo in se zavemo, da smo hvaležni za stvari, ki jih imamo? Za druženje z dobrimi ljudmi? Za veselje ob domačih sladicah? Za ljubezen v vseh mogočih odtenkih? Za hišne ljubljenčke? Za sončne žarke v naravi? Za drobne, vsakdanje stvari? Morda je čas, da se ustavimo za trenutek prav zdaj in užijemo življenje še pred jesenjo življenja… In se v jeseni življenja zavemo, da nismo za odmet.

Vse lepo in vse dobro želim, uživajte v jeseni 2021!

***

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: osebni arhiv

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.