Ali lahko živimo na daljavo?

Ali lahko živimo na daljavo?

Ali lahko živimo na daljavo?

avtor 5. junija, 2020

Rok Kralj o življenju na daljavo

Prispevek, ki je pred vami, je razmislek o šolanju na daljavo. Čeprav se takšna oblika počasi zaključuje (morda samo začasno), pa gre za izkušnjo, ki bo pustila neizbrisen pečat pri vseh udeležencih, predvsem pri učencih, učiteljih in starših. S tem nenavadnim »eksperimentom«, na katerega nihče ni bil zares pripravljen, smo zagotovo dobili neizmerno dragocen vpogled v medčloveške odnose, v izjemen pomen šolanja za vse udeležence in za celotno družbo ter nenazadnje razmislek o našem odnosu do (komunikacijskih) tehnologij.

Sprememba je nenadna in naporna

Z družino živim v Kamniku; sem učitelj na srednji šoli CIRIUS Kamnik, ki usposablja in izobražuje dijake s posebnimi potrebami, ter sodelavec v projektu Socialna vključenost v lokalno okolje (SVLO). Poleg poučevanja zelo rad zahajam v naravo, še posebej v gore. Zanimajo me pravični in enakopravni odnosi v družbi, še posebej na ekonomskem področju; na to temo predavam, pišem knjige, članke in bloge. Če je le mogoče, pa svoja znanja skušam uveljaviti tudi v praksi. Ko smo sredi marca nenadoma »preklopili« v šolanje na daljavo, je bilo sprva precej naporno.

»Sem Maja in prihajam iz okolice Maribora, po naravi sem optimistična in preprosta oseba. Živim s cerebralno paralizo in še z nekaterimi drugimi težavami, ki so posledica prezgodnjega rojstva. Obiskujem srednjo šolo CIRIUS Kamnik, kjer od nedelje zvečer do petka popoldan živim v dijaškem domu, prav tako pa sem tudi vključena v projekt Socialna vključenost v lokalno okolje (SVLO). Seveda je bilo tako pred izbruhom koronavirusa, zdaj tako kot številni drugi ostajam doma in se izobražujem na daljavo,« pravi dijakinja Maja.

Veliko časa smo posvetili izmenjavi izkušenj in dobrih praks

Še sreča, da sem se pred nekaj leti tudi sam izobraževal na daljavo. Ampak tam je bilo vse drugače, na takšno izobraževanje smo se temeljito pripravili, dobili smo jasna navodila, imeli informativni dan. Tu pa – skok v neznano. Kako in če sploh se bodo dijaki odzvali? Kako jim pošiljati gradiva? Koliko nalog, vaj, linkov? Kdaj? Več vprašanj kot odgovorov. S kolegi smo se povezali, si izmenjevali informacije, znanja, spretnosti. Lahko rečem, da nam je kar dobro uspelo. Odziv dijakov je bil dober.

»Šolanje na daljavo mi je všeč, hkrati pa zame predstavlja tudi velik izziv. Všeč mi je, da sem spoznala še druge oblike izobraževanja, a je takšen način zame zelo stresen. Obveznosti si skušam urediti po svoje, odvisno od mojega razpoloženja. Zdi se mi, da sem bolj potrpežljiva. Težava je tudi prilagajanje na življenje doma, ki pogosto poteka drugače kot v šoli,« pojasnjuje Maja.

Pomanjkanje tehnične opreme povzroča občutek odrinjenosti

Anketa med dijaki je pokazala, da približno 8 odstotkov dijakov nima primerne opreme (računalnik, ustrezna internetna povezava) za šolanje na daljavo. Z vsakim tednom šolanja na daljavo to pomeni večji stres, večji zaostanek in večji občutek odrinjenosti. Težko si zamišljamo, kakšne dolgoročne posledice to lahko pusti pri mladih, še zlasti hendikepiranih. Prav tako pa približno ena tretjina dijakov pravi, da je obveznosti, ki jih je treba opraviti pri šolanju na daljavo preveč, in le približno 40 odstotkov dijakov vse obveznosti opravi samih, drugi potrebujejo pomoč staršev in drugih sorodnikov ter prijateljev. Nekateri dijaki imajo radi videokonference (ZOOM, Skype), medtem ko nekaterim to povzroča velik dodaten stres. Medtem ko je v razredu mogoč individualen pristop, je na daljavo to bistveno težje.

Pogoji v živo so za vse enaki; na daljavo pač ne

»Šolanje na daljavo je lahko tudi koristno, da sama pridem do določenih informacij, ki jih pri pouku v učilnici včasih ne moreš poiskati takoj. Če primerjam pouk v učilnici in pouk na daljavo, se mi zdi, da je pouk na daljavo veliko bolj zahteven. Sama sem se morala naučiti številnih nastavitev, na primer s Skypom ali ZOOM-om. Problem je tudi tehnologija, ki mi občasno dela težave, na primer internetna povezava. Težko je slediti videokonferenci, če te na primer večkrat »vrže ven«,« opisuje Maja svoje izkušnje z učenjem na daljavo.

Ko si v učilnici, se lahko ravnaš po številnih dejavnikih: govorica telesa; opaziš, kdaj upade pozornost. Učence lahko sproti spodbujaš, jim pomagaš; se z njimi pogovoriš o morebitnih problemih. Pouk ima svoj ritem, kar pozna večina učiteljev, sploh tistih z dolgo prakso. Sproti lahko uravnavaš odzive, počutje itd. Vse to pa na daljavo v veliki meri odpade. Kako je razpoložen dijak »na drugi strani žice«? Kakšne so razmere in odnosi pri njem doma? Odnos učitelj-učenec nenadoma postane bolj uraden, tehnologija nam odvzame možnost nebesednega komuniciranja ter pomembno čustveno komponento komunikacije. V razredu imajo vsi enake pogoje, na daljavo pa so razlike bistveno bolj opazne.

Psihološki vidiki karantene in šolanja na daljavo

Tudi Maja pravi, da najbolj pogreša pogovore s sovrstniki, ki si jih mladi med seboj bolj zaupajo. »Pogrešam tudi določene profesorje, ki nas podpirajo in nas poslušajo (lažje je nekomu zaupati, ki ni del tvojega družinskega življenja).«

»Izkušnje iz karantene kažejo, da je šolanje na daljavo dolgoročno škodljivo za socialno in čustveno življenje velikega števila učiteljev in otrok, toda obenem kažejo še nekaj: da ljudje pogosto podcenjujejo druge ljudi in njihovo pripravljenost na odzivanje. Izolirani ljudje lahko naredijo veliko dobrega, če se povežejo z drugimi, prav tako izoliranimi posamezniki. Ljudje smo namreč socialna bitja, kar pomeni, da močno potrebujemo drug drugega in medsebojne odnose. Le premagati moramo težnjo k medsebojnemu podcenjevanju, kajti ljudje se večinoma rade volje pozitivno odzovejo, ko jih pokličemo,« razlaga dr. Dušan Rutar, psiholog in vodja projekta SVLO.

Izobraževanje je življenje samo

Šolanje »v živo« je neprecenljiva življenjska izkušnja. Za učitelje in učence. V številnih pogovorih preko videokonferenc se je izkazalo, kako skorajda vsi najbolj pogrešamo neposreden stik. Šolanje je mnogo več kot samo »podajanje« ali »pridobivanje« znanja. V šoli se učimo medsebojnih odnosov, izražanja v širši družbeni skupnosti, razumevanja drugih, spoštovanja različnosti in drugačnosti, potrpežljivosti.

»Že od nekdaj imam željo, da bi nekoč bila  zaposlena v domu za ostarele. Moje življenje je bilo pestro; marsikaj sem doživela, zato si želim pomagati ljudem. Prepustila se bom temu, kar mi bo življenje prineslo,« se Maja veseli prihodnosti kljub preteklosti, polni izzivov.

Ameriški filozof in pedagog John Dewey je dejal, da »izobraževanje ni priprava za življenje, temveč je življenje samo«. V resnici ne moremo živeti na daljavo. Tehnologije so pripomoček, ne pa nadomestek za naše medsebojne odnose, preko katerih gradimo družbeno skupnost. Izkušnja šolanja na daljavo nam pove, kako zelo potrebujemo drug drugega, kako neprecenljivi so osebni stiki in kako je šola ključna za učenje socializacije in za življenje samo.

Najbolj dragocene lekcije doživimo, ko smo skupaj

Zdaj ko se šolanje na daljavo postopno končuje, si moramo še bolj prizadevati za kakovosten in univerzalno dostopen javni šolski sistem, ki bo enakopravno vključeval vse učence in dijake. Čeprav smo se morda naučili uporabljati številne komunikacijske tehnologije in programe, pa z njimi ne smemo nadomeščati šolanja v razredu. Kot tudi ne v lokalnem in širšem okolju, kjer se mladi učijo skupnega življenja, aktivnega in odgovornega državljanstva ter se pripravljajo na zaposlitev.

Šolanje na daljavo nam pove še nekaj: ne moremo zares živeti na daljavo! Šolanje je pomemben del našega življenja, če ne kar ključen. Ko se nehamo učiti, nehamo zares živeti; in ker smo družbena bitja, se zares najbolj dragocenih lekcij v življenju lahko naučimo le, ko smo skupaj.


Foto: Rok Kralj in Maja

Spletni portal Navdihni.me izdaja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d. o. o.

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.