Benigni tumor je dal krila moji duši

Benigni tumor je dal krila moji duši

Benigni tumor je dal krila moji duši

avtor 6. maj, 2019

Mirna Radošević je predsednica uprave enega od podjetij za Srednjo in Vzhodno Evropo. Je velika zaljubljenka v osebni in organizacijski razvoj in njena največja poslovna strast so kultura in vrednote ter vpliv kulture na razvoj posameznikov in organizacije. Mirna uspešno vodi podjetje od leta 2007, ko je bilo podjetje ustanovljeno z le nekaj člani tima. Sedaj je to organizacija, ki posluje na osmih tržiščih in šteje 100 zaposlenih. A naš navdih ni (le) zaradi svoje izjemne poslovne poti; navdihuje nas s svojo zgodbo, kako je po uspešni operaciji benignega tumorja na lobanjskem dnu spremenila Življenje in začela slediti svoji duši.

Kdo je Mirna (kaj imaš rada, česa se bojiš)?

To je vprašanje, ki si ga rada pogosto postavljam. Skozi leta sem spoznala, da se odgovor spreminja z mojim dozorevanjem in razvojem. Pred desetimi leti bi se opisala kot mama dveh prekrasnih deklet in kot uspešna poslovna ženska. Dane svem, da sta to samo dve od mojih vlog v tem življenju, v katerem doživljam vlogo mame, poslovne ženske, prijateljice, partnerice … Danes bi se opisala kot tisto, ki se zaveda svoje izkušnje življenja, zaveda svojih vlog in ki se z vsakim dnem bolj prepušča življenju, ki jih ponuja tisto najboljše.

S prepuščanjem se zmanjšujejo tudi moji strahovi. Nekaj časa sem se bala smrti, minljivosti in takrat sem veliko razmišljala o obojem, tako da se danes sploh ne spomnim več, česa sem se bala. Včasih me strahovi še obiščejo, a se z njimi soočim, malo se pogumno pogovorimo in enostavno minejo. Življenje občutim vedno bolj optimistična. Prav življenje je tisto, kar imam najraje.

Uporniška perfekcionistka

Kakšna si bila kot otrok, najstnica in kakšna kot poslovna ženska?

Kot otrok sem bila sramežljiva, vase zaprta deklica. Mama mi pravi, da sem veliko jokala. Spominjam se, da sem že takrat imela bogat notranji svet in sem se rada zadrževala v njem. Skozi leta sem postajala vse bolj odprta do ljudi in do sveta. Pa vendar sem ves čas ostajala nekako introvertirana in ekstrovertirana. Tudi kot najstnici mi je bilo vedno pomembno, da sem preživela nekaj časa sama s seboj, čeprav sem zelo radovedno spoznavala vse čare izhodov, druženja … Že v zgodnjih najstniških letih sem začela dnevno pisati. Moji zapisi so bili v dnevniku, v katerem sem podrobno razpravljala z Bogom in z njim delila svoja najgloblja spoznanja, uvide, razmisleke. Spominjam se, kako dragoceni so bili zame ti trenutki in to je ostalo pomembno v mojem življenju vse do dandanes. Vedno sem bila odlična učenka. Z ene strani sem bila malo uporniška in radovedna, a z druge vedno »perfekcionistka«, ko so bile pod vprašanjem vsakodnevne obveznosti. Sama od sebe sem vedno zahtevala največ. Te navade se rešujem šele sedaj … hahahahaha in počasi spoznavam, da mi prinaša več škode kot koristi.

In Mirna kot poslovna ženska … hm, naj malo razmislim. Danes se je moj pogled na to, kaj počnem, popolnoma spremenil. Danes čutim, da sem tukaj na razpolago krasnemu timu ljudi, s katerimi delam in s katerimi preživim veliko časa. Skupaj smo uspešni in sanjamo o organizaciji, v kateri se bodo vsi počutili svobodne, v kateri šteje mnenje vsakega in v kateri vsi doprinašamo k razvoju poslovanja, a pri tem ne pozabimo živeti. Počasi gradimo takšno kulturo in ustvarjamo rezultate, doprinašamo skupnosti in uživamo.

Kot poslovna ženska sem predana poslu, sem disciplinirana, zahtevna, etična in – lahko bi rekla – odprta za novo, radovedna.

Osvobajam se omejujočih življenjskih vzorcev

Kaj te v življenju najbolj opredeljuje?

Eden mojih najljubših izrekov je izrek Alana Wattsa »To define is to limit.« oziroma »Definirati pomeni omejiti.« Če me vprašaš, kaj me definiran, sem prepričana, da marsikaj, kar so mi prenesli starši, prijatelji, delo, ki ga opravljam … zavedam se, kako me ta definicija omejuje pri moji avtentičnosti. Poskušam se osvoboditi vsega, kar me definira in živeti takšna, kot sem izvorno brez ozira na vse vloge, v katerih se trenutno v življenju nahajam. Učim se imeti rada v svoji izvorni lepoti brez omejitev, pogojenih z mojimi življenjskimi vlogami, uspehi in izkušnjami. To je prava svoboda in tu se skriva prava radost življenja.

Zakaj si danes to, kdor si?

Vse moje izkušnje, tako lepe kot tiste izzivalne, so me zaznamovale. Zgodovina je odigrala svoje. Osvobotiti se zgodovine, kot tudi ponavljanja vedno istih življenjskih vzorcev ni niti malo enostavno. Zelo sem pogumna in tudi disciplinirana, veliko časa preživim v meditaciji in v tišini, kar me je pripeljalo do mene same oz. do te osebe, ki sem danes.

Odvijam darilo moje diagnoze benigni tumor

Kje si našla moč za rešitev svoje diagnoze?

Vselej, ko govorim o svoji diagnozi, pravim, da je v mojem fizičnem telesu. Tako nekako se tudi počutim. Ko so mi konec leta 2016 postavili diagnozo benigni tumor na lobanjskem dnu, ki ga je bilo težko operirati, saj se je nahajal v delu, kjer se stikajo vsi življenjsko pomembni živci, sem vedela, da mi je bila ta diagnoza poslana zato, da spremenim svoje življenje, se začnem spoštovati in imeti rada.

Hkrati s tem uvidom je prišla tudi notranja moč. To je notranja, božanska moč. S postavljeno diagnozo se je v meni prebudil tisti božanski del, ki ga vsi nosimo v svojih srcih, v globini svoje biti. V takšnih situacijah rada pogledam navzgor in rečem ali »hvala« ali »okej, razumem, greva skupaj«. Kolikor že sem se bala izida operacije in tega, da ne bi ostala invalidna, saj je bilo tveganje za to izjemno veliko, sem v globini svoje biti vedela, da bo vse tako, kot mora biti, in da mi je bil tumor podarjen. Darilo, ki je, ko sem ga odvila, začelo odvijati tudi moje novo življenje.

A sprememba ni prišla samodejno

Kdo te je ob tem podpiral in kaj si od takrat spremenila?

Veliko ljudi me je ob tem podpiralo. Najprej moji najbližji, moji hčeri, bratje in njihove družine, moji prijatelji, moj bivši soprog, moji sodelavci, poslovni partnerji … in veliko število znancev. Podpora je prihajala z vseh strani. Imela sem občutek, kot da mi ves svet stoji ob strani in da nam bo skupaj uspelo.

Ko sem se pripravljala na operacijo v Nemčiji, sem imela občutek, da se bo moje življenje samodejno spremenilo po operaciji. Tumor sem doživljala kot staro »jaz«, kot nek star program, ki ga je potrebno izbrisati. Spominjam se nekega jutra, kakšen mesec in pol po operaciji, ko sem se že vrnila domov – zbudila sem se in začutila, da je v meni vse po starem in da se sprememba ni zgodila samodejno. Takrat sem vklopila vso svojo moč in se odločila, da bom predano, disciplinirano in pogumno zakorakala po poti odpiranja svojega srca. Tega jutra sem si obljubila, da bom poslušala svojo dušo vsak dan bolj vse dokler se je ne naučim popolnoma poslušati.

Odpiram srce in sledim duši

Kaj je zate duša?

Toplo mi je pri srcu, ko se omenja duša. No, toplo mi je tudi, ko rečemo telo. Pogosto namreč pozabljamo, kako pomembno je telo za nas. Telo je naš hram. Hram, ki nas ščiti, varuje, ki je vedno tukaj za nas. In hram je potrebno redno čistiti in vzdrževati. V hramu živi naša duša. Duša zame predstavlja tisti iskren del nas, izvorni del nas, čisto brezpogojno ljubezen. Definicija tukaj sploh ni pomembna. Pomembno se je naučiti poslušati, slišati tisto, kar nas resnično veseli, delovati skladno s tem, kdor smo in se imeti rad takšne, kot smo. Takšno potovanje je stvar odločitve. Odločitve, usmeriti se na pot ljubezni in resnice.

Rada imam izrek, ki pravi, da nismo človeška bitja, ki imajo duhovno izkušnjo, ampak smo duhovna bitja, ki imajo človeško izkušnjo. Naša Duša je kot brezpogojna ljubezen in naš  nesmrtni vidik. Naš nesmrtni odtis v vesolju, ki nas povezuje z božanskim.

Katera lekcija je zate najbolj pomembna?

Veliko lekcij je bilo, a vendar se mi zdi moja diagnoza in pot, ki sem jo prehodila od takrat in po kateri še zmeraj potujem, moja najbolj pomembna lekcija. Ta lekcija se imenuje Živeti. Živeti avtentično, živeti sebe neozirajoče se na okolico in slediti modrosti svoje Duše.

Če slediš duši, je uravnoteženost samoumevna

Kaj je v tebi izzvalo največ bolečine in kaj največje veselje?

Moja največja bolečina je bolezen moje mame. V letu 2007 je moja mama zbolela za težko obliko bipolarne motnje in ta dogodek je pustil pečat ne vsej naši družini. Sprejeti to težko psihično stanje ni niti najmanj enostavno, še posebej, ko je prizadet tvoj bližnji član družine. A kot vsaka težavna in boleča situacija, me je tudi ta naredila modrejšo. Naučila me je potrpljenja in me soočila z množico lastnih strahov, ki sem jih počasi prerasla.

A največje veselje. Toliko je veselja. Kje naj začnem: narava, gozd, moja otroka, pisanje, meditacija, globoki pogovori, sinhroniciteta, mistične izkušnje …

Kako uravnotežiti svoje zasebno in poslovno življenje?

Nehajte iskati ravnotežje. Izberite poklic, ki ga imate radi, dajte vse od sebe, kjerkoli že ste v danem trenutku. Mislim, da je najbolj pomembno, slišati sebe in temu slediti. Ko se poslušamo, se bo vse samo po sebi uravnotežilo.

Kaj ti v življenju največ pomeni?

Odpreti srce, osvoboditi se preteklosti in bodi z vsem, kar je, kot je.

Kakšne načrte gojiš za prihodnost?

Ne načrtujem ravno. Imam pa sanje. Raje bi jih tako poimenovala. Vem, kaj me veseli. Gradim majhno hišico blizu Zagreba ob gozdu in želim se preseliti tja. Prihaja tudi čas, ko rada dajem in navdihujem druge. Kako in v kakšni obliki, bo pokazalo življenje, a jaz bom z odprtim srcem pogumno sledila.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: osebni arhiv

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.